V današnjem evangeliju nam Luka pripoveduje, kako se je rodila molitev Oče naš. Ko so učenci nekega dne videli Jezusa moliti, so zaznali veliko željo, da bi molili kakor on in so rekli: »Gospod, naúči nas moliti«. Jezus je ustregel njihovi želji in jim izročil svojo lastno molitev. Oče naš moremo namreč razumeti prav tako: kot val Jezusove molitve, ki se širi preko stoletij, kot tok molitve, ki se od glave prenaša na vse telo.

Najbolj potrebna stvar, ki jo lahko naredimo je, da na kratko komentiramo vsako od sedmih prošenj, ki sestavljajo Oče naš, pri tem pa kratko Lukovo besedilo dopolnimo s širšim Matejevim besedilom, ki ga od davna uporabljamo, ko molimo to molitev.

»Oče naš, ki si v nebesih.«

Tu vidimo, kako je Oče naš res nadaljevanje Jezusove molitve. Tako se namreč začenjajo vse Jezusove molitve, ki nam jih prinašajo evangeliji. »Oče, zahvaljujem se ti … Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč … Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene … Oče, v tvoje roke izročam svojega duha«.

Prav v vzkliku »Aba, Oče« se Jezus razodeva kot edinorojeni Božji Sin. Pred njim si nikoli nihče ni drznil obrniti na Boga s tem, tako zaupnim imenom, ki odgovarja našim: očka, ljubljeni ati ali oči. Celotna molitev Oče naš je vsebovana v tem začetnem vzkliku. Vsebuje sámo bistvo krščanske molitve, ki je zaupen sinovski, hčerinski klic k Bogu, ki ga molivec doživlja kot ljubljenega in dobrega Očeta.

Kljub vsemu v tej podobi Boga kot dobrega očka, ni nič mlahavega in osladnega. Besede, ki sledijo, glede tega ne dopuščajo nobenega dvoma. »Ki si v nebesih« pomeni, da si nad nami, kakor je nebo visoko nad zemljo.

Ne bo držalo, če rečemo, da je Jezus nadomestil podobo starozaveznega Boga, ki je ves ena sama moč, s podobo Boga, ki je sama dobrota. Novost, ki jo prinaša Kristus, je namreč nekje drugje. Bog, ki ostaja to, kar je bil od vedno – najvišji, vsemogočni, transcendentni – nam je sedaj podarjen kot naš očka! Otroku ne zadostuje, da bi bil njegov očka nežen, blag, razumevajoč, če bi bil – predpostavljajmo – šibak in slaboten. Potreben je oče, ki bi bil dober, pa tudi močan, svoboden, sposoben, da ga brani pred nevarnostjo. Jezus nam zagotavlja, da je Bog za nas vse to.

»Posvečeno bodi tvoje ime.«

Tisto, kar prosimo s tem stavkom, seveda ni to, da naj bo Bog posvečen po nas (kot da bi njegovi svetosti nekaj manjkalo), ampak naj bo posvečen v nas. To pomeni, da naj mi oznanjamo njegovo svetost z besedami in jo izpričujemo z življenjem. Jezus je rekel: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Reči: »Posvečeno bodi tvoje ime« je isto kot reči: »Naj bo blagoslovljeno tvoje sveto ime«.

Nasprotje te molitve je preklinjanje, po katerem je Božje ime onečaščeno, namesto posvečeno.

»Pridi k nam tvoje kraljestvo.«

Božje kraljestvo je v srcu Jezusovega oznanjevanja in življenja; predstavlja namen njegovega prihoda na svet. Lahko bi rekli, da on ne govori o ničemer drugem. Primerja ga s skritim zakladom in dragocenim biserom. Kaj danes prosimo s to prošnjo? Da naj bi evangeljsko oznanilo doseglo vse ljudi in vsega človeka. Da bi se širilo in prišlo do skrajnih meja zemlje in z vso silo preželo vse vidike človeškega življenja; oblikovalo naj bi vse naše bivanje.

Reči: »Pridi k nam tvoje kraljestvo«, je isto kot reči: »Naj ne kraljuje več greh v našem umrljivem telesu« (prim. Rim 6,12). V sklopu očenaša predstavlja ta prošnja misijonsko – apostolsko potrebo. To je isto, kakor prositi »Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Lk 10,2).

»Zgôdi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.«

»Kakor v nebesih, tako na zemlji«, to je: kakor nekega dne v nebeškem Jeruzalemu, tako naj bo zdaj v tem zemeljskem življenju. Jaz jo razumem takole: »Kakor v Jezusu, tako v nas«. To je namreč isti stavek, ki ga je Jezus izrekel v vrtu Getsemani: »Oče, ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi«. Mi nismo nikoli bolj eno s Kristusom, kot takrat, ko za svoje vzamemo njegove besede. To je tudi pot, da pridemo do miru; Dante namreč pravi: »v njegovi volji je naš mir« (Raj, III, 85).

Očetova volja je, da »bi se vsi ljudje rešili«. To je volja ljubezni; tudi, ko je ne razumemo. Kako zgrešeno je zato s povešeno glavo, z neke vrste vdanostjo v usodo, ponavljati besede, kakor da bi hoteli reči: če že ni mogoče drugače, naj bo, fiat voluntas tua, naj se zgodi tvoja volja!

Reči: »Zgôdi se tvoja volja« je isto kot reči: naj se čim prej uresniči tvoj načrt ljubezni za nas. Tako je Marija izrekla svoj fiat ob oznanjenju: z glagolom v rodilniku (genitivu), ki izraža hrepenenje, neučakanost, da se neka stvar izvrši. Če bi prišel do tega, da bi popolnoma za svojo sprejel Božjo voljo, bi celo lahko rahlo spremenil besedilo in rekel: »Zgôdi se naša volja«. Kajti Božja volja je sedaj že postala tudi moja.

»Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«

Oče naš je ogledalo evangelija tudi v svoji celostni razporeditvi, ne le v njegovih posameznih prošnjah: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33). Potem ko nam je naročil moliti za Božje kraljestvo, nam Jezus dovoli, da molimo tudi za vse »ostalo«. V naših molitvah ne smemo sistematično preskakovati prvega dela očenaša in vedno začenjati z besedami »Daj nam, daj nam, daj nam«.

Prva stvar, ki nam jo Jezus naroča, naj prosimo, je vsakdanji kruh. Kruh je za Jezusove sodobnike (kakor tudi za nas) pomenil hrano na splošno, tisto, kar vzdržuje naše življenje. Ker Sveto pismo pojmuje človeka kot celoto, ki je sestavljena iz duše in telesa, kruh tukaj pomeni vse tisto, kar človek potrebuje za življenje. Ni torej treba izbirati med duhovnim kruhom (evharistija in Božja beseda) in med materialnim kruhom (telesna hrana). Jezusova beseda zaobjema oboje hkrati. »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4).

S to besedo lahko, glede na potrebe, upravičeno prosimo za hrano, obleko, hišo, zdravje, delo, s katerim pridemo do kruha in ga imamo v človeku primerni količini (Oče naš je idealna molitev brezposelnega in tistega, ki išče delo). Ker pa pravimo: »Daj nam« (ne »Daj mi« ), lahko prosimo tudi, da nas Bog nauči bolje deliti kruh, ki ga on namenja vsem kot sad zemlje in človeškega dela. V našem družbenem okolju je potrebno moliti prav v tem smislu: »Daj nam, da bomo znali bolje deliti naš vsakdanji kruh!«. V nekaterih skupnostih pred obroki molijo takole: »Blagoslovi, Gospod, to hrano, ki jo bomo po tvoji dobroti zaužili; nauči nas, da jo bomo priskrbeli tudi tistim, ki je nimajo, nekega dne pa nam daj delež pri tvoji nebeški gostiji«.

Po obedu lahko gornja beseda prošnje postane zahvala: »Hvala ti, Oče, za vsakdanji kruh, ki si nam ga tudi danes podaril!«.

»In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

Edina prošnja, v kateri ne le nekaj prosimo, ampak tudi nekaj obljubljamo, je prav glede našega odpuščanja bratom in sestram. Gorje nam, če lahkomiselno, s sovraštvom in zamero v srcu, izgovarjamo to prošnjo. Besede bi se avtomatično spremenile v našo obsodbo. Kakor, da bi rekli: »Ne odpusti mojih dolgov, kakor tudi jaz ne odpuščam svojim dolžnikom« (preden izgovorijo te besede očenaša, bi o tem morali dobro premisliti tisti, ki ravnajo oderuško!). Če se v srcu še ne čutimo pripravljene, da bi odpustili, lahko za začetek vsaj prosimo Boga, naj nam on pomaga odpuščati. Kdor želi iskreno odpustiti, je že odpustil.

»In ne vpelji nas v skušnjavo.«

Te besede so vedno ustvarjale zmedo. Kako lahko Bog koga vpelje v skušnjavo? Sveto pismo namreč pravi: »Bog … sam ne skuša nikogar« (Jak 1,13). Da bi se izognili sleherni dvoumnosti, so v italijanski škofovski konferenci pri pregledovanju tega besedila takole spremenili prevod: »In ne dopusti, da pademo v skušnjavo«. Nekateri so se takoj pohujšali češ: »Celo Oče naš spreminjajo; torej nobena stvar ni več gotova!«. Toda pri tem ni šlo za nikakršno spremembo. Oče naš je izrekel Jezus v svojem jeziku, ki je aramejščina, in pri tem upošteval način izražanja, ki je lasten temu jeziku. Pri prevajanju iz enega v drug jezik je včasih potrebno zamenjati tudi nekatere besede, da ne bi napačno prevedli pomena. Hebrejščina ne razlikuje med hoteti in dopustiti neko stvar, zato »Ne vpelji nas v skušnjavo« dejansko pomeni: »Ne dopusti, da smo zapeljani v skušnjavo«. Vedno novi prevodi Svetega pisma iz izvirnika so koristni prav zato, da se vedno bolj bližamo pristnemu pomenu besedila.

To, kar torej prosimo Boga z omenjenimi besedami, je, naj nam v skušnjavah stoji ob strani in ne dovoli, da bi se naša svoboda uklonila slabemu. Jezus je priporočal učencem: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!« (Lk 22,40); in prav to izpolnjujemo, ko molimo Oče naš. Spomnimo se, kaj nam zagotavlja apostol: »Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13).

»Temveč reši nas hudega.«

Beseda, ki smo jo doslej prevajali s »hudo«, lahko pomeni dve stvari: tako slabo v moralnem pomenu kot slabo v osebnem pomenu, t.j. zloba. Veliko se govori (in pogosto nepremišljeno) o eksorcizmu. Jezus nam je zapustil najbolj preprosto in učinkovito formulo eksorcizma, ki ga lahko vsi in vedno storimo, ko z vero ponavljamo: »Reši nas hudega«. Potrebno bi bilo izkusiti strašno moč Satana in zla v svetu, da bi spoznali, kako dragocene so te zadnje besede Očenaša.

Ko rečemo: »Reši nas hudega«, običajno mislimo le na hudo, ki nam ga lahko storijo drugi ali demon osebno. Toda moralno zlo je lahko dveh vrst: tisto, ki nas doleti in tisto, ki ga mi storimo. Najbolj nevarno, pravzaprav edino resnično zlo je to drugo: zlo, za katerega smo odgovorni mi. Samo to nas lahko privede v večno pogubljenje. Te besede moramo torej izgovarjati v smislu: »Reši nas delanja hudega«, reši nas, da bi ne grešili.

Kljub vsej dobri volji bodo prišli trenutki suhote, ko molimo Oče naš, ne da bi karkoli občutili, ko imamo občutek, kakor da bi govorili v prazno. Ne izgubimo poguma. Takrat pomislimo na veselje Boga, ki sliši, da ga njegovo ustvarjeno bitje kliče očka. Veselje zemeljskega očeta, ki prvič sliši, da ga njegov otrok pokliče s tem imenom, je neskončno, hkrati pa je nič v primerjavi z Božjim veseljem. Dovolj je torej vedeti, da »osrečujemo« Boga. On bo imel vso večnost, da bo osrečeval nas!

Ob koncu tega našega razmišljanja nam ne preostane drugo, kot da za svojo vzamemo prošnjo apostolov: »Gospod, naúči nas moliti!«. Nauči nas dobro moliti predvsem Oče naš. Oče naš je resnično »povzetek celotnega evangelija«, kot je rekel Tertulijan. Ko ga molimo z vero, se vsakokrat okopamo v evangeliju.

Predlagam vam, da v vsaki krščanski družini vsaj ob nedeljah pred kosilom molite skupaj Oče naš.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 248-254. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.