V današnjem nedeljskem evangeliju sta dve kratki priliki, vsaki je namenjena le ena vrstica, vendar sta zelo sporočilni. Prva pravi:

»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.«

Jezus se je doslej zatekal k podobam iz kmečkega življenja. Zdaj pa isto misel pove s podobo iz trgovskega življenja, da bi ga tako razumeli tudi pripadniki druge velike skupine ljudi njegovega časa. To so bili prav trgovci. Pravi:

»Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«

Nevarno je, da bi ti priliki zamenjali za zgolj dve simpatični podobi iz življenja. Nahajamo se namreč pred dvema glasnima pozivoma trobente, ki človeka, ki razume njuno sporočilo, ne pustita več pri miru do konca njegovega življenja. Kaj je hotel povedati Jezus? Bolj ali manj tole: Odbila je odločilna ura zgodovine. Na zemljo je prišlo Božje kraljestvo! Kaj to pomeni? Tisto, kar so očaki pričakovali, kar bi preroki želeli videti, pa niso videli: Bog, ki prihaja, da bi rešil svoje ljudstvo, da bi ga osvobodil greha in smrti in ga uvedel v svojo bližino.

Jezus na drugem mestu vse to imenuje »evangelij«, »veselo oznanilo«, tako težko pričakovana novica: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju.« Konkretno gre zanj, za njegov prihod na svet. Skriti zaklad in dragoceni biser ni v bistvu nič drugega kakor Jezus sam.

Kot da bi Jezus s tema prilikama hotel reči: odrešenje je prišlo k vam na Božjo pobudo, zastonj; izkoristite priložnost, zagrabite jo, ne izpustite je iz rok. To je čas odločitve. Včasih se zgodi, da v prestižnih trgovinah vidimo napis: »Posebna ponudba. Pohitite. Samo dva tedna!« Ljudje masovno derejo v trgovino, da ne bi zamudili priložnosti.

Na misel mi prihaja to, kar se je zgodilo na dan, ko se je končala vojna. V mestu so partizani ali pa zavezniki, tega se ne spominjam natančno, odprli skladišča z zalogami, ki jih je zapustila umikajoča se nemška vojska. V hipu je novica dosegla podeželje in vsi so hiteli, da bi si nabrali vsega mogočega in se vračali obloženi z odejami ali pa s polnimi košarami živil.

Menim, da je Jezus s tema prilikama hotel ustvariti podobno ozračje. Kot da bi hotel reči: »Tecite, dokler je čas! Tukaj je zaklad, ki vas čaka, dragoceni biser. Ne zamudite priložnosti.« Le da je v Jezusovem primeru stvar neprimerno resnejša. V igri je vse ali nič. Božje kraljestvo je edina stvar, ki nas more rešiti največjega tveganja v življenju: da bi zgrešili cilj, zaradi katerega smo na tem svetu.

Živimo v družbi, ki … živi od zavarovalništva. Zavarujemo se za sleherno stvar. V nekaterih deželah je to postalo neke vrste manija. Ljudje se zavarujejo za primer slabega vremena v času dopustov. Med vsemi pa je najpomembnejše in najpogostejše življenjsko zavarovanje. To je seveda nekaj dobrega, temu sploh ne želim oporekati. Toda pomislimo za hip: komu koristi zavarovanje in pred čem nas zavaruje? Mar pred smrtjo? Zagotovo ne! Zagotovi le to, da bo v primeru zavarovančeve smrti nekdo prejel odškodnino.

Tudi Božje kraljestvo je življenjsko zavarovanje in zavaruje celo proti smrti. To je dejansko zavarovanje, ki velja ne samo za tistega, ki ostane, ampak tudi za onega, ki odhaja, ki umre. »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje,« pravi Jezus. In vemo, da to niso prazne besede. Peter je veroval vanj in je sedaj bolj živ kot prej, ko je na jezeru lovil ribe; Pavel je veroval in živi. Ali kdo dvomi, da apostol Pavel živi? Četudi ne veruje v nebesa in raj, naj pogleda na zemljo. Kdo od starih je danes med nami bolj živ, bolj bran, koga bolj proučujemo? Frančišek Asiški je veroval v Gospoda in živi. Da ne govorimo o njegovi Materi Mariji, ki »je verovala« in živi. Živi v srcih milijonov ljudi, ki jo »blagrujejo«, živi tudi v neštetih umetniških delih, ki jih je navdihnila.

Zato je tudi razumljiva radikalna zahteva, ki jo postavlja takšen »posel«, kot je ta: prodati vse, vse razdati. Z drugimi besedami: biti pripravljeni, če je potrebno, na kakršno koli žrtev. S tem seveda ne bomo plačali cene zaklada in bisera, ki sta po definiciji »brez cene«, ampak ju bomo vredni. Kajti ne moremo biti hkrati na dveh mestih, oziroma kakor je rekel Jezus: ni mogoče služiti dvema gospodarjema. Če bi postavili na isto raven ta in neki drug zaklad, pa čeprav bi bilo to lastno oko in lastno življenje, pravi Jezus, bi to pomenilo, da ga »zaničujemo«, izdajamo.

V Visoki pesmi je rečeno: »Če bi kdo dal za ljubezen vse bogastvo svoje hiše, bi ga še vedno zaničevali« (Vp 8,7); to pomeni, da ne bi dal ničesar, toliko višja je ljubezen nad vsem drugim bogastvom. In če to velja za človeško ljubezen, velja še toliko bolj za ljubezen, ki ji ne bo nikoli konca, ki bo polna, popolna.

Moram priznati, da me je skoraj strah razlagati ti dve Jezusovi priliki, ker tako v takratnih kot v današnjih poslušalcih prebujata strašno odgovornost. Zdaj veš; novica o obstoju zaklada in bisera je dosegla tudi tebe. Ura odločitve je odbila tudi za tebe, ki si poslušal, in seveda še prej zame, ki sem o tem spregovoril. Mi se moramo odločiti, ali se bomo še naprej igrali z življenjem v pričakovanju, da nam spolzi skozi prste, ali pa bomo začeli zares.

Glede tega bi rad opozoril na neki prikriti vidik teh dveh prilik. V vsaki od njih ni le eden, ampak sta dva nastopajoča. Eden je viden, ta gre, proda in kupi. Drugi pa je prikrit, nekje v ozadju. Prikriti igralec je stari lastnik, ki se ne zaveda, da ima zaklad na svoji njivi in jo z njim vred proda prvemu kupcu; je mož ali žena, ki je imel(a) dragoceni biser in se ne zaveda njegove vrednosti in ga odstopi prvemu trgovcu, ki pride mimo; morda za zbirko ponarejenih biserov ali cenenega nakita.

Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je preprosto: kateremu od teh dveh nastopajočih smo podobni? Odgovor nam ne bo ravno v čast. Mi, prebivalci stare celine – Italijani, Francozi, Nemci, Španci in tako naprej –, smo v teh dveh prilikah »kmet iz omenjene zgodbe«. Smo nespametni kmet in nespametni trgovec. Njiva z zakladom je bila naša in naš je bil dragoceni biser. Poznali smo Kristusa, imeli smo vero, naše so bile obljube, naše Božje kraljestvo.

Toda razen nekaterih, ki so vedno bolj v manjšini, smo vero razprodali. Nekateri so jo zamenjali za ideologijo, drugi za denar, tretji za lenobnost, spet drugi preprosto za tradicijo, ker je v modi biti agnostik, biti preprosto nad temi stvarmi, »svetovljan«, kot radi rečemo. Tudi mi smo prodali ali pa prodajamo prvorojenstvo za krožnik leče, kot je to storil Ezav. Vse kaj drugega, kot da bi se bili pripravljeni odreči vsemu, samo da ne bi izgubili Boga in vere! Nismo sposobni darovati niti pol ure svojega časa, da bi ob nedeljah osvežili svojo vero v poslušanju Božje besede in prejemanju Kristusovega telesa!

Za mnoge krščence je Božje kraljestvo zadnja skrb v življenju. Mnogi to celo bahaje razglašajo. »Bog, Cerkev, vera? Me ne zanimajo, dobro živim tudi brez njih, z lahkoto jih pogrešam!« Kako nevarna je ta drža! In če bi evangelij imel prav? Kaj boš storil takrat?

Toda ne bi rad končal v tem žalostnem tonu. Tudi tokrat bi rad ponudil »razlog upanja« vam, ki berete te vrstice. Ko se vrnemo k prilikama, opazimo še nekaj. V njih ni rečeno: »Neki človek je prodal vse, kar je imel, in je začel iskati skriti zaklad.« Vemo, kako se končajo zgodbe, ki se začenjajo na tak način. Človek izgubi, kar je imel, in ne najde nobenega zaklada. To so zgodbe razočarancev, sanjačev.

Ne: človek je našel zaklad in zato je prodal vse, kar je imel, da bi ga kupil. Z drugimi besedami: potrebno je najti zaklad, da bi imeli moč in veselje prodati vse. Če sedaj zapustimo priliko: najprej je potrebno srečati Jezusa na nov in osebni način, prepričljivo: kot prijatelja in resničnega odrešenika. Potem bomo z lahkoto prodali vse. To bomo storili »z veseljem«, kot človek iz evangelija, ki je odkril zaklad.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 249-253. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.