V današnjem evangeliju beremo:

»Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!’ Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.«

Kot običajno se tudi tokrat ne moremo ustaviti ob vseh podrobnostih, zato vzemimo temo ali besedo, ki nekako izstopa izmed drugih. Tokrat je takšna tema počitek. Jezus povabi svoje učence, naj se umaknejo od množice, od svojega dela in se z njim umaknejo v »samoten kraj«. Učil jih je to, kar je tudi sam delal: uravnovešati akcijo in kontemplacijo, od stika z množico prehajati v skrivnosten in poživljajoč pogovor s samim seboj in z Bogom.

Ta napovedana tema je zelo pomembna in aktualna. Če mi sledite, bom tokrat spregovoril … o počasnosti. Ritem življenja je postal tako hiter, da presega naše sposobnosti prilagajanja. Festina lente. Hiti počasi, so rekli Rimljani. Danes je izbrisan prislov počasi in se pokoravamo le še glagolu, velelniku: pohiti, teci, podvizaj se. Tekanje je pogosto postala mrzličnost in neke vrste bolezen. Pravijo: »Kdor se ustavi, je izgubljen.« Toda izgubljen je tudi tisti, ki se nikoli ne ustavi. Izgublja se za besedami, podobami, informacijami, čustvi, ki se vrtoglavo vrtijo in se hitro iztrošijo, ne da bi imel človek priložnost, da bi se jim v miru približal in jim dal prostor območja svojega spoznavanja in občutja. Dogaja se tole: namesto da bi človek stvari združeval v sebi, se sam predaja stvarem. Postanemo kakor kolesje stroja, ki se nikoli ne ustavi. Ali se spominjate prizora iz predstave Moderni časi, ko se Charlot ne more umakniti od tekočega traka? To je natančna podoba omenjenega položaja.

Tako izgubljamo sposobnost kritičnega odmika, ki bi nam omogočal vplivati na pogosto zmeden in nepovezan tok vsakdanjih dogodkov. Življenje torej ni več potovanje, ampak preprosto premikanje. Nimamo časa, da bi razumeli ali pa se veselili tega, kar nam življenje dan za dnem ponuja. Kakor da bi potovali po avtocesti in bi nas zanimalo le to, kako čim hitreje priti na drugi konec, pri tem pa sploh ne bi uživali ob pogledu na kraje, skozi katere se peljemo. Človek se lahko znajde na drugem koncu svojega življenja, ne da bi se sploh zavedal, da je živel.

Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da bi ga vznemirjala naglica. Včasih celo zapravlja čas: vsi ga iščejo, on pa se ne da najti, ko je ves zatopljen v molitev. V današnjem evangeljskem odlomku vabi tudi svoje učence, da z njim zapravljajo čas: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« Pogosto priporoča, naj se ne vznemirjamo. Kako blagodejna je »počasnost« tudi za naše telo!

Če ima počasnost evangeljske konotacije, je pomembno ovrednotiti vse tiste priložnosti za postanek in oddih, ki so posejane skozi zaporedje dni. Nedelja in prazniki, če jih dobro uporabimo, nam dajejo priložnost, da prekinemo pretirano napet ritem in vzpostavimo harmonijo s stvarmi, ljudmi, predvsem pa s seboj in z Bogom.

Ena od priložnosti za počitek so prav poletne počitnice. Te so za večino ljudi edina priložnost, da si malce odpočijejo, da se sproščeno pogovorijo s zakoncem, se igrajo z otroki, preberejo dobro knjigo ali pa molče opazujejo naravo; skratka, da se sprostijo. Če bi iz počitnic naredili še večje hitenje, bi jih uničili. K naročilu »Posvečuj Gospod dan« bi bilo treba dodati: »Posvečuj počitnice.« Angleška beseda holidays dobesedno pomeni »sveti dnevi«.

Ob teh priložnostih, ko se ustavimo, je potrebno pozabiti na našo pomembnost in na to, da moramo narediti pomembne stvari. Zapravljanje časa je včasih najboljši način, da ga najdemo. Resnično zapravljen čas je tisti, ki ga porabim zunaj sebe, sredi vznemirjenja, ko si nikoli ne zastavim bistvenih vprašanj: »Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem?« Ko človek nikoli ne pomisli na Boga in na to, da jaz, prav jaz obstajam pred tem Bogom. »Odnehajte (ustavite se – dobesedno vacate, pojdite na počitnice) in spoznajte, da sem jaz Bog« (Ps 46,11). Preživeti nekaj časa na počitnicah in v zbranosti je tudi (če to povemo z besedami Marcela Prousta) odpraviti se »iskati izgubljeni čas«.

Ta potreba po časih samote in poslušanja je na poseben način pomembna za oznanjevalce evangelija in za animatorje krščanskih skupnosti, ki morajo ostajati v nenehnem stiku z izvirom življenja in z Besedo, ki jo morajo oznanjati bratom in sestram. Laiki bi se morali razveseliti, ne pa da bi se čutili zapostavljene, kadar se njihov duhovnik za nekaj časa umakne, da bi se intelektualno in duhovno okrepil. Sicer pa to, v nekoliko drugačni obliki, velja za vse. Tudi človek v svojem poklicu, v politiki, delavec, oče in mati, mladostnik … se mora od časa do časa ločiti od dela, da spet odkrije njegov smisel in namen.

Zdaj pa preberimo preostali del današnjega evangeljskega odlomka, ker nam lahko tudi ta pove nekaj o samoti:

»Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.«

Jezusove počitnice skupaj z apostoli niso trajale dolgo. Le kratek predah, čas, da so prepluli jezero in se morda občasno ustavili in nalovili nekaj rib. Jezus se ne jezi na ljudi, ki mu ne dovolijo oddiha, ampak se mu »zasmilijo«, ko jih vidi prepuščene samim sebi, »kakor ovce, ki nimajo pastirja«.

To nam govori, da moramo biti pripravljeni prekiniti tudi zaslužen počitek, ko gre za veliko potrebo bližnjega. Ostarelega človeka, za katerega smo odgovorni, ne moremo prepustiti samemu sebi ali pa poslati v bolnišnico, da bi nemoteno uživali počitnice. Ne moremo pozabiti številnih ljudi, ki si samote niso izbrali, ampak so nanjo obsojeni, pa ne le za kakšen teden, ampak morda za vse življenje.

Poslušanje evangelija bi moralo tudi v tem primeru voditi h konkretni rešitvi. Zato svetujem, da se ozrete okoli sebe, in boste videli, ali je kje kdo, ki bi mu lahko pomagali, da bi se čutil v življenju manj osamljen. Obiščite ga, pokličite po telefonu, povabite med počitnicami k sebi – skratka, storite tisto, kar vam narekuje srce in okoliščine. Drugim pa, če tega niste nikdar storili, svetujem, da vstopite v cerkev ali gorsko kapelo (če ste v hribih) v času, ko v njej ni nikogar, in tam preživite nekaj časa »v samoti«, sami s seboj, pred Bogom. Ni pomembno, če ima človek občutek, da nima kaj reči. Nekega dne je veliki pesnik Paul Claudel, ki je bil tudi veleposlanik na Japonskem, sredi poletja opoldne stopil v cerkev in molil k Mariji naslednjo molitev, ki vam lahko pomaga:

»Poldne je. Vidim cerkev odprto. Vstopil bom. Mati Jezusova, ne prihajam, da bi molil. Ničesar nimam, kar bi lahko podaril, in ničesar, kar bi prosil. O, Mati, prihajam, da bi te gledal … Molče gledam tvoj obraz in dovolim srcu, da poje v svoji govorici.«

Dovoliti srcu, da »poje« … ali pa joče, kakor pač čuti.

Vir: Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 192-194.