13. nedelja med letom (B) – Talíta kum – deklica, vstani!

Mdr 1,13–15; 2,23–24; 2 Kor 8,7.9.13–15; Mr 5,21–43

Današnja berila nas vabijo k razmisleku o zahtevni a zdravilni temi: o smrti. V prvem berilu slišimo naslednjo slovesno izjavo:

»Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje. Tudi rodilnost bitij na svetu skrbi za njihov obstoj in v njih ni uničujočega strupa, tudi podzemlje nima na zemlji oblasti … Toda Bog je ustvaril človeka za nepropadljivost in ga naredil kot podobo lastne izjemnosti. Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti.«

Te besede nam dajo ključ, da razumemo, zakaj smrt v nas prebuja toliko odpora. Vzrok je v tem, da nam ni »naravna«; taka, kot jo izkušamo v trenutnem redu stvari, je nekaj tujega naši naravi, je sad »hudičeve nevoščljivosti«; zato se z vsemi močmi borimo proti njej. To naše neukrotljivo zavračanje smrti je najbolj dokaz, da nismo ustvarjeni zanjo in da ne bo imela zadnje besede.

V evangeljskem odlomku najdemo praktično potrditev trditve, da Bog noče smrti in da bo naša zadnja usoda »nesmrtnost«. Gre zaobujenje Jairove hčerke, ki je ena najbolj ganljivih evangeljskih pripovedi in primer tega, kar v literaturi imenujemo »prefinjeno«. Sestavljena je iz pripovedi, ki si na različnih krajih zelo hitro sledijo.

V ospredju je prizor na bregu jezera. Jezusa obkroža množica, ko se do njega prerine mož, ki mu je videti, da trpi, pade pred Jezusove noge in ga prosi: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju.« Jezus se ustavi sredi govora in gre z možem proti njegovi hiši, sledi pa mu množica, ki se noče odpovedati Učiteljevi bližini in morda upa, da bo priča čudežu.

Drugi prizor se zgodi na poti. Neka žena, ki je krvavela, se je skrivoma približala Jezusu, da bi se dotaknila njegove obleke, in je hipoma ozdravela. Medtem ko Jezus govori z njo, pridejo Jairovi domači in mu povedo: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus, ki je vse slišal, je rekel predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« To je skoraj kakor odpev v Jezusovih ustih. Tudi ženi, ki je pravkar ozdravela od krvavenja, je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

In že smo pred osrednjim prizorom v Jairovi hiši. Veliko vznemirjenje, ljudje jokajo in žalujejo, kar je povsem običajno ob ravnokar preminuli mladenki. »Vstopil je in jim rekel: ‘Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.’« Ko je vse odslovil, je vzel s seboj očeta in mater deklice in tiste, ki so bili z njim, in je vstopil tja, kjer je bila deklica. »Deklico je prijel za roko in ji rekel: ‘Talíta kum,’ kar v prevodu pomeni: ‘Deklica, rečem ti, vstani!’ Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti.«

Tu pride do izraza »prefinjenost« pripovedi: izjemne stvari, ki presegajo človeka, so opisane z izjemno preprostimi vsakdanjimi besedami, tako da bolj spregovorijo dejanja ko pa same besede. Povabilo, naj dajo deklici takoj jesti, doda Jezusovemu dejanju ton ganljive človeškosti. V teologiji pravimo, da so »zakramenti za ljudi«; enako moramo reči za Jezusove čudeže: ti so za ljudi, ne zanj, da bi dokazoval svojo moč. To je tudi danes eno izmed prvih meril za razločevanje, kdaj gre za resnične čudeže, ki prihajajo od Boga, in kdaj za magijo ali za ekshibicionizem. Pater Pij ni nikoli delal čudežev zase ali pa zato, da bi dokazal, da je svetnik; delal ali bolje izprosil jih je od Boga samo zato, da je lajšal trpljenje ljudi.

Zdaj pa se bom skušal postaviti v vlogo očeta ali matere, ki sta imela ali pa imata sedajle »umirajočega« sinka ali hčerkico in poslušata to evangeljsko pripoved. Kaj si ob tem mislita? »In midva? In vsi tisti, ki ob postelji svojega otroka niso slišali izgovoriti Talíta kum – otrok, vstani!? Ali je torej evangelij ‘veselo oznanilo’ le za redke srečneže?«

Naj bom obvarovan skušnjave, da bi se izvlekel s cenenimi argumenti. Vprašanje je resno, kakor je resna bolečina in tesnoba, iz katere izhaja, in kdor oznanja evangelij, jo mora spoštovati in se potopiti v to bolečino. Včasih je tudi Jezus, preden je storil čudež (ali pa morda še prej, kot se je zgodil čudež), jokal z žalostnimi. Jokal je z vdovo iz Naima, ki je izgubila sina edinca, jokal je z Marto in Marijo, ki sta izgubili brata Lazarja. Takole nas spominja besede, ki smo jo slišali zgoraj: »Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega.« Bog trpi z nami, ne omeji se na to, da bi nas le od daleč opazoval, ko trpimo.

Pravi ključ, da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, edina beseda, ki lahko vsaj malo osvetli temo bolečine, je »vera«. Ko Jezus priporoča ljudem, naj se obrnejo nanj v veri, ne misli le na vero v moč, da lahko stori čudež, za katerega prosijo, ampak na vero vanj. Vera – pa naj se pričakovani čudež zgodi ali ne – da ne bomo nikoli razočarani nad bistvenim. Evangelij natančno razlikuje dve vrsti vere: verjeti nekaj in verovati »v« nekoga. Ko gre za Boga, je druga veliko pomembnejša od prve.

Jezusov pogovor z Lazarjevo sestro nam lepo oriše to, o čemer govorim. Marta pravi Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Številni starši ali pa bližnji bolnikov v molitvi govorijo Jezusu isto: »Gospod, če bi bil tu ali pa če bi tudi mi, kakor Jair, živeli v tvojem času v Palestini, bi se zatekli k tebi … Toda tudi zdaj vemo, da bi lahko, če bi le hotel, naredil čudež …«

Jezus odgovarja Marti: »Tvoj brat bo vstal.« Marta pa se ne zadovolji s to obljubo, ki je zanjo še preveč oddaljena. »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan,« mu odvrne, toda to mi ne zadostuje; želela bi, da se to zgodi zdaj. In tu je Jezusova odločilna beseda Marti in vsem nam: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Največji čudež je verovati »v« njega. Potem vse postane mogoče. V primerjavi s tem je obuditev Lazarja in nekaj nadaljnjih let njegovega življenja, preden bo umrl, zanemarljivo malo. Izkušnja številnih ljudi dokazuje, da se tudi takrat, ko se ne zgodi pričakovani čudež, zaradi vere lahko zgodi nekaj, kar daje življenju nov smisel.

Zdaj pa moram omeniti še nekaj drugega, kar je povezano z evangeljskim odlomkom. Ob drugih priložnostih sem že večkrat poudaril, da gre poleg telesne smrti še za drugo smrt, za smrt srca in duše. Smrt duše nastopi, ko človek živi v grehu; smrt srca nastopi, ko človek živi tesnobno, obupuje ali pa je neprestano žalosten. Jezusove besede: »Talíta kum– deklica, vstani!« torej niso namenjene le mrtvim dečkom in deklicam, ampak tudi živim fantom in dekletom. Kako žalostno je videti … žalostne mlade. In koliko jih je med nami! Žalost, črnogledost, brezvoljnost je vedno nekaj težkega, toda ko to opazimo ali pa slišimo pri mladih, nas še bolj stisne pri srcu.

Med nami so mladostniki, ki imajo na videz vse, tudi računalnik in motor. Toda, če jih skušaš spodbuditi k upanju in veselju, odgovorijo z vprašanjem (in njihov obraz izraža, da mislijo zelo resno): »Mi lahko poveš razlog, en sam razlog, zaradi česar bi moral biti srečen?« Radi bi jim odgovorili: »Ker si mlad/a, ker te Bog ljubi, ker te imajo radi tvoji starši …« Vendar se zavedamo, da včasih to ne zaleže; takrat nam ostaneta le razumevanje in naklonjenost. Marsikdaj nam je, da bi v sebi zakričali: »Okrutni in zlobni svet, ki mladim ubijaš veselje do življenja! Obljubljaš jim širino morja in višino gora, potem pa jih puščaš s suhimi usti in z ranjenim srcem.«

Povabilo, da bi verovali, je namenjeno tudi nam, razlagalcem evangelija. Zato se ne bojmo vere v skrivnostno moč Kristusovih besed, in z zaupanjem kličimo današnjim mladim, ki so v srcu mrtvi: »Talíta kum –pogum, fant, pogum, dekle, vstani, predrami se, ‘odloži svojo žalost’; nehaj uživati v nerodovitni črnogledosti, pojdi naproti drugim in oni bodo prišli naproti tebi!«

Jezus je naročil, naj dajo jesti deklici, ki je bila obujena, in tudi nam sedajle naroča, naj damo jesti, še več, on sam daje jesti: »Vzemite, jejte: to je moje telo.«

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite Mreže b, Slovenska kapucinska provinca 2001, str. 180-183.

Prejšnje razmišljanje
Praznik sv. Petra in Pavla (B) – Ti si Peter
Naslednje razmišljanje
14. nedelja med letom (B) – Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj

Poiščite več pridig in razmišljanj!