V evangeljskem odlomku današnje druge t. i. navadne nedelje slišimo Janeza Krstnika, ki predstavi Jezusa svetu z besedami:
»Glejte, Božje Jagnje,
ki odvzema greh sveta.«
Jagnje je v Svetem pismu, kakor tudi v drugih kulturah (pomislimo na klasično pripoved o volku in jagnjetu, ki pijeta iz potoka), simbol nedolžnega bitja, ki ne more nikomur storiti nič žalega, le-to lahko samo prejme. Ta simbolika je pomenljiva tudi v prvem Petrovem pismu, ko imenuje Kristusa »brezmadežno jagnje«, ki »ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil«. Jezus je torej v najbolj pristnem pomenu besede Nedolžni, ki trpi.
Nekdo je zapisal, da je trpljenje nedolžnih »kamen ateizma«. Trpljenje je zares »trda kost« vsake religije. V romanu Dostojevskega Bratje Karamazovi upornik Ivan vzklikne: »Če bi moralo tudi nedolžno trpljenje služiti za graditev boljšega človeštva, ali lahko ljudje sprejmejo srečo, ki bi bila zgrajena na nedolžni krvi? To ni zame. Vračam vstopnico!«
Po Auschwitzu se je problem še bolj zaostril. Nešteto knjig in dram opisuje to tematiko. Zdi se, kakor da smo na sodnem procesu in slišimo sodnikov glas, ki poziva obtoženca, naj vstane. V tem primeru je obtoženec Bog, vera.
Kaj lahko na vse to odgovori vera? Predvsem je potrebno, da vsi, verni in neverni, zavzamemo držo ponižnosti, kajti če vera ni sposobna »razložiti« trpljenja, bo to še toliko manj zmogel razum. Trpljenje nedolžnih je nekaj, kar je preveč čisto in skrivnostno, da bi ga lahko vklenili v naše revne »razlage«. Nekaj sem se naučil iz Jobove zgodbe: nočem prestopiti na stran Jobovih »prijateljev«, ki si domišljajo, da o trpljenju in o kazni vedo vse in hočejo za vsako ceno braniti Boga. Ob koncu omenjene zgodbe nastopi Bog sam in kaj pravi? Pritrdi Jobu, ki ga je skoraj do upornosti zasipal z vprašanji: »Zakaj? Zakaj?« in pokaže na zmoto tistih, ki so govorili (ne da bi šli skozi trpljenje) v njegovo obrambo!
Jezus, ki je imel v rokavu veliko več razlag kakor mi, ob trpljenju vdove iz Naima in ob trpljenju Lazarjevih sester ne zmore storiti nič boljšega, kakor da se ganjen zjoče.
Naj najprej izpostavim tole opažanje. Koga trpljenje nedolžnih odvrača od Boga: tistega, ki trpljenje izkuša na lastni koži, ali onega, ki za pisalno mizo piše o njem romane in razprave? Zgleden se mi zdi primer Ane Frank. Tej judovski deklici, ki se je dve leti skrivala na podstrešju, da bi ubežala nacistom, je zadostoval majhen košček neba, ki ga je mogla videti skozi lino, ali vrnitev pomladi, da je lahko zapela hvalnico življenju in Bogu. Med tistimi, ki so pisali o njej v svojih obnovljenih hišah na toplem, je bil nekdo, ki je v njeni zgodbi našel »nepremagljivo oviro« za vero v Boga. Ne bo držalo, da nemoč razložiti trpljenje privede človeka do izgube vere, ampak če že, bo izguba vere tista, ki onemogoča razlago trpljenja.
Krščanski odgovor na nedolžno trpljenje tiči v imenu: Jezus Kristus! Na omenjene Ivanove besede mlajši brat Karamazovih, Aljoša, odgovarja: »Ti si rekel: ‘Ali ni na svetu eno samo bitje, ki lahko odpušča in ima to pravico?’ Naj ti povem, da to Bitje obstaja in On lahko odpušča vsemu in vsem ter v imenu vseh, kajti On sam je dal svojo nedolžno kri za vse in vsakega.«
Jezus ni prišel, da bi nam učeno razlagal trpljenje, ampak je prišel in ga molče vzel nase. Ko pa je to storil, je trpljenje spremenil od znotraj: iz znamenja prekletstva je naredil orodje odrešenja.
Še več: iz njega je naredil največje junaštvo, nekaj najvišjega na tem svetu. Po grehu se resnična človekova veličina meri v tem, da ima človek na sebi najmanjšo možno krivdo in največjo možno kazen za greh. To pomeni: ne povzročati zla in vseeno sprejemati njegove posledice na svoja ramena. Veličina torej ni toliko v enem ali drugem, med seboj ločenim – bodisi v nedolžnosti bodisi v trpljenju –, ampak v sobivanju dveh stvari v isti osebi. Tovrstno trpljenje človeka približuje Bogu. Dejansko samo Bog, če trpi, trpi kot nedolžen v absolutnem pomenu besede.
Na vrhu te nove lestvice veličine je Jezus iz Nazareta, »brezmadežno Jagnje«. Čeprav ni storil nobene krivde, je nosil na sebi posledice sleherne krivde. »Kazen za naš mir je padla nanj … Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh« (Iz 53,5 sl.). Tisto, kar je v očeh sveta največje pohujšanje – trpljenje nedolžnih –, je pred Bogom najdragocenejši biser na svetu. Le-to je »sol zemlje«, ki rešuje ta naš ponoreli svet tolike grdobije in polovičarstva.
Jezus pa nedolžnemu trpljenju ni dal le nekega določenega smisla, ampak mu je dal tudi novo moč, skrivnostno rodovitnost. Vse nedolžno trpljenje se na svojevrsten način »staplja« s Kristusovim, ga »dopolnjuje« (tako namreč pravi sv. Pavel) in prejema od njega sposobnost, da okoli sebe poraja upanje in življenje. Janez Pavel II. je v svojem pismu »Odrešilno trpljenje« zapisal: »Trpeti pomeni na poseben način postajati občutljiv za odrešenjsko Božjo moč, ki je človeštvu podarjena v Kristusu.«
Glede trpljenja nedolžnih nas vera vabi, da se ne ustavljamo toliko ob njegovih vzrokih: »zakaj« trpljenje, ampak ob njegovih učinkih: kaj se rojeva iz takšnega trpljenja. Ko so Jezusu nekega dne pripeljali dečka, ki je bil od rojstva slep, so nekateri govorili Jezusu:
»’Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?’ Jezus je odgovoril: ‘Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela’« (Jn 9,2 sl.).
Kolikokrat se tudi mi sprašujemo: »Kaj sem naredil slabega, da me Bog tako kaznuje?« Kot da bi bilo trpljenje vedno le kazen in prekletstvo, ne pa tudi, kakor pravi sv. Pavel, priložnost, da bi imeli »delež pri njegovem trpljenju«, ki nam potem dovoljuje, da smo deležni tudi njegove slave in radosti vstajenja.
Rekel sem, da se ne izgubimo, da ne smemo gledati toliko na vzroke nedolžnega trpljenja, ampak predvsem na njegove učinke, na tisto, kar se iz njega poraja. Poglejmo, kaj se je rodilo iz Kristusovega trpljenja: vstajenje in upanje za vse človeštvo. Kakšna slava za njega samega! V prvem berilu današnje nedelje Bog preroško pravi Kristusu: »Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« In po dva tisoč letih vemo, da se je tako tudi zgodilo. Jezus je dejansko postal »luč narodom«.
Toda poglejmo tudi na to, kar se danes dogaja okoli nas. Koliko energije in herojskega žrtvovanja se pogosto prebudi pri zakoncih, ki sprejmeta prizadetega otroka, leta in leta priklenjenega na posteljo! Koliko nepričakovane solidarnosti okoli njih. Koliko ljubezni, ki je sicer sploh ne bi poznali!
Preden sklenem, mora še nekaj pripomniti. Ko govorimo o nedolžnem trpljenju, ni najpomembnejše, da ga razumemo ali razložimo, marveč da ga ne povečujemo! Veliko tega trpljenja ni sad usode ali narave; izhaja iz nas, iz naše svobode, iz volje, da bi prevladali nad drugim ali pa preprosto zaradi naših opustitev. Jezus je hotel, da bi bili njegovi učenci v svetu kakor »jagnjeta med volkovi«; a kolikokrat se zgodi prav nasprotno: da smo volkovi med drugimi volkovi ali še slabše, volkovi med jagnjeti.
Prepotentnost! Brez usmiljenja je treba žigosati to težnjo, ki bolj kakor druge, zastruplja medčloveške odnose, pogosto tudi znotraj hišnih zidov. Zgodba o volku in jagnjetu, ki sem jo omenil, je primerna, da razgali absurdnost in osovraženost prepotentnosti. Ta zagotovo ni znamenje moči, ampak šibkosti. Kdor je v sebi negotov in poln kompleksov, je bolj nagnjen k temu, da se povzdiguje nad drugimi. Čuti potrebo, da okoli sebe ruši sleherno drugačno voljo. Pogosto je tudi znamenje strahopetnosti. Prepotentnež je običajno močan pred šibkimi in šibak pred močnimi. Če lahko spregovorim besedo mladim, naj rečem: učite se izbirati vaše junake in vzornike. Ne zgledujte se po prepotentnih in ne imejte nikakršnega strahu pred njimi: to so revčki, pogosto bolj bolni kot krivi.
A to še ni dovolj, da ne povečujemo nedolžnega trpljenja; potrebno je tudi poskušati lajšati trpljenje! Ko je neki človek videl od mraza otrplo deklico, ki je jokala zaradi lakote, je v svojem srcu vzkliknil k Bogu: »O Bog, kje si? Zakaj ničesar ne storiš za to nedolžno deklico?« In Bog mu je odgovoril: »Seveda sem zanjo nekaj storil: naredil sem tebe!«
Dobro si zapomnimo ta odgovor in si ga v sebi ponavljajmo, ko bomo zaznali skušnjavo, da bi Bogu postavili gornje vprašanje.
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 167-171. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.
Delite lahko na družabnih omrežjih
