Ljubímo Jezusa zaradi njegove Božje veličine, zaradi njegove moči v nebesih in na zemlji, zaradi njegovega neskončnega zasluženja, pa tudi – in predvsem – iz hvaležnosti. Če bi bil z nami manj dober, bolj strog – koliko manj bi grešili! … Toda ko grehu sledi globoka bolečina, ker smo ga storili, dober sklep, da ga ne bomo več ponovili, živo občutje velikega zla, ki smo ga z njim prizadeli Božjemu usmiljenju; ko so raztrgana najmočnejša vlakna srca in ko s temi žgočimi solzami kesanja in ljubezni privre na dan sam greh, sin moj, takrat greh postane stopničak, ki nas približa, ki nas povzdigne, ki nas najbolj zanesljivo privede k njemu.”
(GF, 171)