“Ne smem dovoliti, da bi šel mimo prvi mesec v letu, ne da bi prinesel tvoji duši, o moja predraga hči, pozdrav moje duše in ti čedalje močneje utrjeval gotovost o naklonjenosti, ki jo moje srce goji do tvojega srca, kateremu nikoli ne preneham želeti vsakovrstnih blagoslovov in duhovne sreče. Toda, moja dobra hči, to ubogo [srce] ti nadvse živo priporočam: skrbi, da bo od dne do dne čedalje bolj ljubo našemu premilemu zveličarju, in stori tako, da bo to leto bolj rodovitno od prejšnjega, ki si ga preživela v dobrih delih, kajti ko leta minevajo in se približuje večnost, je treba podvojiti pogum in dvigniti našega duha k Bogu ter mu z večjo prizadevnostjo služiti v vsem, k čemur nas zavezujeta naša krščanska poklicanost in zaobljube.”
(Epist. III, str. 485 in dalje)