“Temine, ki včasih prekrivajo nebo vaših duš, so luč: zaradi njih ste prepričani, da ste v temi in imate vtis, da se nahajate sredi gorečega grma. Ko namreč grm gori, se zrak okrog njega napolni z dimom in zmedeni duh se boji, da ne bi videl, da ne bi več ničesar razumel. Toda takrat je Bog duši navzoč in ji govori: duša pa sliši, razume, ljubi in trepeta.  Ne čakajte torej na Tabor, da bi videli Boga, ko ste ga že gledali na Sinaju!”
(GF, 174)