“Dokler se bojiš, ne boš grešil.” “Že mogoče, oče, toda hudo trpim.” “Gotovo trpimo, vendar je treba zaupati, obstaja strah božji in Judežev strah. Zaradi prevelikega strahu delamo brez ljubezni in zaradi pretiranega zaupanja ne upoštevamo in se ne bojimo nevarnosti, ki jo moramo preseči. Z roko v roki morata hoditi skupaj kakor brat in sestra. Tako moramo vedno ravnati; če se namreč zavemo, da nas je strah ali da se preveč bojimo, se moramo zateči k zaupanju, če pa pretirano zaupamo, je potrebno nekoliko strahu, kajti ljubezen teži k ljubljeni stvari, vendar je pri napredovanju slepa, ne vidi, toda sveti strah jo razsvetljuje.”
(AdFP, 548)