“V hrumenju strasti in nenaklonjenih okoliščinah naj nas podpira drago upanje v njegovo neizčrpno usmiljenje. Zaupno tecimo pred sodišče pokore, kjer nas vsak trenutek čaka on z očetovskim hrepenenjem; in četudi se zavedamo naše nezmočnosti, da bi mu poplačali dolg, ne dvomimo o odpuščanju, ki ga slovesno izreka nad našimi napakami. Nanje postavimo – kakor je to storil Gospod – nagrobni kamen! …”
(GF, 171)