“Niti z mislijo niti pri spovedi se ne smemo vračati h krivdam, ki smo se jih obtožili v prejšnjih spovedih. Zaradi naše skrušenosti jih je Jezus odpustil na spokorniškem spovednem sodišču. Tam se je postavil pred nas in pred našo revščino kakor upnik pred plačilno nesposobnega dolžnika. Z dejanjem neskončne velikodušnosti je raztrgal in uničil zadolžnice, ki smo jih podpisali, ko smo grešili, in ki jih zanesljivo ne bi mogli plačati brez pomoči negove Božje milostljivosti. Mar ne bi bilo takšno vračanje k izkopavanju krivd z namenom, da bi spet prejeli odpuščanje, izraz dvoma, če so bile zares in popolnoma odpuščene; to bi bilo dejanje nezaupanja do dobrote, ki nam jo je izkazal, ko je on sam raztrgal vsakršno zadolžnico, ki smo jo sklenili, ko smo grešili? … Če more biti to razlog za tolažbo naših duš, naj se tvoja misel vendarle povrne tudi k žalitvam, prizadejanim zoper pravičnost, zoper modrost, zoper neskončno Božje usmiljenje; vendar samo zato, da nad njimi pretakaš osvobajajoče solze kesanja in ljubezni.”
(GF, 169)