“Če ti ni dano, da bi mogla dolgo vztrajati v molivi, v branju, itd., zaradi tega ne izgubi poguma. Dokler imaš vsako jutro Jezusa v zakramentu, moraš o sebi meniti, da si presrečna. V teku dneva, sredi vseh svojih zadolžitev, ko ti ni dovoljeno delati kaj drugega, z vdanim hrepenenjem duše kliči Jezusa,  in on bo prišel in bo po svoji milosti in svoji sveti ljubezni vedno združen z dušo. V duhu poleti pred tabernakelj, ko tja ne moreš telesno, in tam daj duška gorečemu hrepenenju in govori in moli in objemi Ljubljenega duš bolj, kakor če bi ti bilo dano, da ga sprejmeš v zakramentu.”(Epist. III, str. 448)