“Dve stvari moramo nenehno prositi našega premilega Gospoda: da bi v nas rasla ljubezen in strah božji, kajti to nas bo vzpodbujalo, da bomo tekli po Gospodovih poteh, nagibalo nas bo, da bomo gledali, kam stopamo; omogočalo nam bo, da bomo gledali stvari tega sveta takšne, kakršne v resnici so, to bo opozarjalo, da se bomo varovali vsake lahkomiselnsoti. Medtem  ko se ljubezen in strah poljubita, nimamo več moči, da bi razdajali svojo ljubezen stvarem tega sveta.”
(Epist. I, str. 407)