“Z občutjem ganjene hvaležnosti glejmo to vzvišeno skrivnost, ki mogočno priteguje Jezusovo Srce k njegovim stvarem; glejmo veliko naklonjenost, s katero je prevzel nam lastno meso, da bi živel sredi med nami revno zemeljsko življenje; zberimo vse umske moči, da bi vredno premislili vztrajno gorečnost in trdoto njegovega apostolata, da bi si spet priklicali grozo njegovega trpljenja in njegovega mučeništva, da bi častili njegovo kri … kraljevsko podarjeno do zadnje kapljice za odrešenje človeškega rodu; in potem s ponižno vero, z isto gorečo ljubeznijo, s katero prežema in zasleduje naše duše, sklonimo k njegovim nogam svoje umazano čelo.”
(GF, 170)