“Goreče hrepenim, da bi bili v vaši družini vsi letni časi; da bi včasih občutili zimo mnogih nerodovitnosti, raztresenosti, brezvoljnosti in dolgočasja; občasno majske rose z vonjem svetih rožic; med gorečimi željami ugajati našemu nebeškemu Ženinu. Ne ostane torej drugo, kot jesen, od katere ne vidite velikih sadov; tako pogosto se zgodi, da v času mlatve in prešanja grozdja dobimo več pridelka, kot ga je obljubljala žetev in trgatev. Vi bi želeli, da bi bilo vse v pomladi in poletju; toda ne, moje drage hčere, biti mora tudi ta sprememba, tako na znotraj kot na zunaj. V nebesih bo glede lepote vse, kakor pomladi, glede uživanja vse, kakor jeseni, glede ljubezni vse, kakor poleti. Tam ne bo zime; tu pa je zima potrebna za vajo v zatajevanju in za tisoče majhnih a lepih kreposti, ki jih opravljamo v času nerodovitnosti.”
(Epist. III, str. 587 in dalje)