Bratje Kapucini


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Romanja v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

4. velikonočna nedelja (B) - Jaz sem dobri pastir

4. velikonočna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novico21.4. goduje: Sv. Konrad iz Parzhama (1818 - 1894)
Objavljeno: 9.9.2011

Sv. Konrad iz Parzhama - brat laik

(1818 - 1894), goduje 21. aprila

Marijin vratar

Sv. Konrad je dobro razumel geslo sv. Bonaventura: “Communia non communiter!” Opravljaj vsakdanje stvari, vendar na nevsakdanji način!

Življenje v svetu

Hans-Janez Birndorfer se je rodil v bogati bavarski družini. Imel je še 4 brate in 5 sester. Vzorni starši so ga učili ljubiti Boga. Bil je resnega, krepkega značaja, kot je to lastno Bavarcem in ni poznal ljudskega ozira in omahjlivosti. Že od otroštva je čutil posebno sklonjenost do verskih in cerkvenih reči. Rad je molil. Po naravi se je izogibal hrupne družbe. S 14 leti je izgubil mater, s 16 leti pa očeta. Odslej je še več mislil na drugi svet.

Ob nedeljah je bil pri obeh mašah in še popoldne pri katekizmu. Rad je hodil na božja pota. V cerkvi se je najraje mudil pred Marijinim oltarjem. Med vrstniki je znal biti apostol.

Želel je postati duhovnik in je zato potrkal na vrata benediktinskega samostana. Po kratki preizkušnji so mu odsvetovali učenje. Ni se vznemirjal: “Bog bo že našel kakšen kot tudi zame!”

V kapucinski formaciji

Leta 1851 je božja previdnost odprla Janezu vrata v kapucinski red. Imel je takrat 33 let. Pol leta je bil postulant, nato je šel v noviciat v Laufen, kjer je dobil ime Konrad. V noviciatu je največ delal na vrtu. Naslednje leto je naredil večne zaobljube. Takrat je rekel: “Kako sem srečen, da sem v luki. Gospod mi je izkazal neizmerno milost, da me je poklical v redovni stan.”

Postavil si je 11 pravil popolnosti za svoje prihodnje življenje: Naj jih omenim nekaj:

- Želim se navaditi, da bom vedno živel v božji prisotnosti.

- Če me zadene kakšen križ, ponižanje, si bom rekel: Konrad, čemu si prišel v samostan?

- Želim držati najstrožji molk, kolikor mi bo mogoče. V pogovoru bom kratek.

- Upošteval bom tudi majhne, neznatne stvari!

- Trudil se bom, da si pridobim čimbolj iskreno pobožnost do Marije in da bom posnemal njene kreposti.

Nekoliko mesecev po zaobljubah so ga predstojniki, ki so spoznali njegovo potrpežljivost, preudarnost in ljubezen, postavili za vratarja v samostanu sv. Ane v Altottingu. To imenovanje je bilo znamenje zaupanja, ker je to bila zelo odgovorna služba. Samostan namreč stoji v največji bližini velikega Marijinega svetišča, kamor je priromalo letno tudi do 300. 000 romarjev.

Sveti Marijin vratar

Začetek je bil za br. Konrada težak, ker je bil po naravi plah in rezerviran. Toda kmalu se je dobro vživel; pa tudi vsi so bili zadovoljni z njim. Menjavali so se gvardijani, br. Konrad pa je ostal tam vratar do smrti.

Najbolj potrebna mu je bila potrpljivost. Saj ni bilo lahko cel dan biti vsak hip ljudem na razpolago. Vse vrste ljudi so zvonili na porti: otroci, ubogi, delavci, kmetje, brezposelni, ženske, lačni, bolni, obupani, res vsakovrstni ljudje. Včasih je zvonilo tudi petkrat zapored, da je komu odprl vrata, mu prinesel kruh ali juho, zapisal mašne namene, poslušal pripovedovanje o trpljenju, nesreči, krivici, poklical spovednika itd. Zvonček je pel tudi do 800- krat na dan.

Vsi pravijo, da ga nikoli niso videli žalostnega ali nervoznega, vedno je bil do vsakogar uslužen, veder, prijazen. To predpostavlja boj, premagovanje, dnevno herojstvo. Ni bilo pomembno, kdaj in zakaj je kdo zvonil, vedno je bil pripravljen človeku ustreči, kolikor se je najbolj dalo. Rad je povedal ljudem tudi kako spodbudno besedo.

Spal je zelo malo. Ko so se bratje dvignili za polnočno molitev, so navadno našli br. Konrada že v koru. Po nočni molitvi je šel v kripto molit za pokojne sobrate. Ko mu je bilo to prepovedano, ker je bil potreben spanja, je molil zanje podnevi. Zjutraj je mnogo let odpiral vrata cerkve, poleti ob 3. 30, pozimi ob 4. uri. Kot privilegij je cenil, da je smel streči ob 5. uri prvo mašo v milostni kapeli in tudi ob 5. 30. Smel je iti k sv. obhajilu vsak dan, drugi so hodili trikrat na teden. Ob 6. uri se je začelo delo na porti. Kadar so prišli romarji, je bilo dela še več, zlasti s prodajo devocionalij in klicanjem patrov za blagoslov the stvari ali za spoved. Br. Konrad je bil vedno v gibanju, vendar vedno miren in umirjen. Tudi kosilo je redko lahko zaužil mirno, ne da bi ga kdo med tem ne klical na porto.

Na poti popolnosti

Br. Konrad je za vse svoje veliko delo dobival moč in podporo v molitvi, v nenehni molitvi. Kot zunaniji znak te nenehne molitve je bilo, da je nenehno drćal rožni venec v roki, in kadar je utegnil, ga je tudi molil.

Tudi svoj edini prosti čas čez dan ob 12. 30 do 14. ure navadno ni uporabil za počivanje, ampak je šel ali na vrt, da se je moleč sprehodil ali pa je šel v cerkev pred milostni Marijin oltar ali pa v kapelo sv. Aleksija, kjer je lepo videl na oltar Najsvetejšega. Ko je ob 21. uri zaprl vrata samostana in vsa tri vrata cerkve, je bil vesel, da lahko bolj mirno moli pred tabernakljem. Br. Konrad je bil zares človek molitve, zedinjenja z Bogom.

Rad je tudi opravljal pobožnost križevega pota. Govoril je: “Dovolj mi je en pogled na križ in vse mi postane jasno; razpelo je moja knjiga.”

Do Marije je gojil otroško, nežno pobožnost. Skrbno je krasil njen kip. Vesel je bil, ko so mu otroci prinašali cvetje za Marijo. Z njimi je rad molil k Mariji in jim pripovedoval o Marijini materinski dobroti. V roki na kazalcu je vedno imel rožni venec. Mogoče je prav zato edino ta prst ostal nestrohnjen, kot da bi ga bil rožni venec balzamiral skozi dolga leta.

Poleg druge ostre pokore se je rad tudi postil, zato da je lahko več nesel svojim revežem na porto, za kar je imel dovoljenje od predstojnika.

Za reveže je bil utelešena ljubezen. Delitev hrane ubogim, lačnim je bilo njegovo največje veselje na svetu. Rad je rekel: “To, kar dajemo revnim, se nam stotero vrača.” In res so ljudje veliko vsega prinašali v samostan.

Bral ni veliko. Imel je evangelij in Hojo za Kristusom. Raje je molil. Da bi bral časopise, se mu je zdelo izguba časa. In pa njegov sklep je bil, da se bo trudil za življenje v božji prisotnosti. Ker je veliko molil, se je tudi izogibal pogovorov. Bil je videti zbran; zato so se dobri ljudje kar bali, da bi ga brez potrebe motili s pogovorom.

Odhod v večnost

Br. Konrad bi bil rad ostal vratar do konca sveta, če bi bil Bog to hotel. Tako pa je nekega dne začutil, da mu manjkajo moči, da ga noge ne nesejo več. Bilo je to 18. aprila leta 1894. Ta dan je prišlo sedem romanj k Mariji in zato toliko delo. Br. Konrad je bil že 76 let star.

Šel je torej k p. gvardijanu in mu rekel: “Oče, ne morem več!” in mu je vrnil ključe.

Takoj so ga spravili v “Marijino celico”. Tu je pobožno prejel sv. zakramente in je čakal poslednji odpoklic.

Bilo je v soboro zvečer 21. aprila. Postajal je vse slabši. Kar zazvoni na porti, zazvoni drugič. Z vsemi silami se dvigne, da gre odpret. Prišel je le do praga celice, poklical novega vratarja in je padel. Prihiteli so bratje in ga položili v posteljo. Nekaj minut zatem je brez agonije ugasnilo njegovo iztrošeno življenje.

Njegov svetniški proces je tekel tako hitro (10 let), mirno brez problemov, da je to pravi čudež. In še ta edinstvena posebnost: Isti papež Pij XI. je začel proces (1924), razglasil Konrada za blaženega (1930), pa tudi za svetnika (1934). Pa šeto: Stroške procesa je br. Konrad sam čudežno plačal.

Sv. Konrad je prvi svetnik iz Nemčije po treh stoletjih protestantizma. Ponižen in skrit je posvečeval vsakdanjost kot sv. Terezija iz Lisieuxa, ki je umrla tri leta za njim. Zdaj je njemu posvečenih cerkva že nad 120. 


Zadnjih  5   10   20   50 novic.
Uredi oz. spremeni to novicoNova številka Frančiškovega prijatelja - 2018/1 - Vzgoja
Objavljeno: 27.3.2018

Izšla je 1. številka Frančiškovega prijatelja v letu letu 2018 - z naslovom
VZGOJA
 
Dosegljiva je tudi v PDF formatu.
 
Frančiškov prijatelj je revija, ki jo štirikrat letno izdajamo bratje kapucini, in se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.
 
Če se želite naročiti nanj, pišite na matej@rkc.si


Sorodno iz kategorije “Frančiškov prijatelj”...

Uredi oz. spremeni to novicoPasijon v župniji Ljubljana - Štepanja vas
Objavljeno: 24.3.2018

Vabljeni tudi letos na ogled pasijona, ki ga pripravljajo naši mladi v župniji Ljubljana - Štepanja vas.
 

Cvetna nedelja, 25. marca po sv. maši, ki je ob 18. uri
Torek v velikem tednu, 27. aprila, po sv. maši, ki je ob 19. uri

 


Uredi oz. spremeni to novicoProgram v Domu duhovnosti Kančevci v letu 2018
Objavljeno: 19.1.2018

Program v Domu duhovnosti Kančevci za leto 2018

Knjižica PDF 

Spoštovani!

Lansko leto je bilo za nas brate kapucine leto provincijskega kapitlja in zato tudi leto sprememb. V Kančevcih je prišlo do spremembe. Dosedanji voditelj Doma duhovnosti br. Primož Kovač, je bil poslan v novo bratstvo, v Celje, kjer je postal hišni predstojnik – gvardijan. V Kančevce pa sem bil poslan br. Stane Bešter in postavljen za novega voditelja Doma. Poleg mene je nanovo v Kančevcih tudi br. Gregor Rehar iz Vipave, ki je prišel iz Vipavskega Križa, kjer je kot brat laik gradil bratstvo z molitvijo, duhovnim življenjem in najrazličnejšimi deli v samostanu. Še posebej pa se je dolga leta udejstvoval v dekanijski in škofijski Karitas. V Kančevcih pa sta od prej br. Milan Kvas, provincijski vikar in ekonom in br. Jurij Štravs, ki vodi župnijsko pastoralo v župniji Kančevci. Prvič v zgodovini Kančevcev je tukaj štiričlansko bratstvo. Skupaj molimo in skupaj tudi opravljamo duhovno poslanstvo v Domu, v župniji in po možnostih tudi širše v škofiji in Cerkvi na Slovenskem.

Hvaležni smo za vse naše predhodne brate, ki so delovali med vami in prispevali, da sta danes Dom in župnija to, kar sta. Še posebej smo hvaležni br. Primožu Kovaču, ki je polnih devet let uspešno vodil Dom duhovnosti in skrbel za bogat program in odmevne goste. V predpreteklem letu se je od nas poslovil br. Gabrijel. Z velikim zanimanjem je spremljal dogajanje v domu, za vse udeležence veliko molil in prepričani smo, da to dela tudi sedaj z večnosti.

Novo leto je pred nami. Nadaljujemo dosedanja prizadevanja in želimo na njih graditi naprej. Vsem, ki nas boste obiskali in se udeležili katerega od programov, želimo, naj vas ti usposabljajo, da boste vaše domove čim bolj spreminjali v kraje sprejetosti, dobrohotne pozornosti do najbližjih, potrpežljivosti, hvaležnosti, služenja, veselja. Naj vsakdo postaja čim bolj verodostojen žarek Božjega usmiljenja (ljubezni) v vaših domovih in okolju, kjer živite.

Tudi tokrat vas želimo povabiti in pritegniti k spodbudi, ki smo jo bratje kapucini posredovali pred 13 leti, ko smo v Sloveniji obhajali leto poklicanosti. Z njo želimo pokazati na dve temeljni poklicanosti: družina ali duhovni poklic. Sprašujemo: ali sta ti dve izbiri nekaj dragocenega, pomembnega in v današnjem času potrebnega? Seveda! Današnji čas naravnost kliče k delu za dobre družine in nove duhovne poklice, kar pomeni boljšo prihodnost za družbo in Cerkev.

Si morda pripravljen kaj narediti za to, da bi bilo med nami veliko dobrih družin in dovolj duhovnih poklicev? Če se sprašuješ, kaj pa lahko za to naredim, vabimo, da se nam pridružiš, ko kličemo k Bogu, naj bo v naših družinah razumevanje, spoštovanje; naj bodo kraji za odraščanje otrok v zrele odrasle osebe, naj bodo duhovniki, redovniki in redovnice prinašalci Boga med nas; naj se mladi usposobijo za svoje poslanstvo, ki jim ga namenja Bog. To delamo z naslednjo oblike molitve: eno desetko rožnega venca, in sicer:

v ponedeljek: ki si ga Devica rodila,
v torek: ki je za nas težki križ nesel,
v sredo: ki je Svetega Duha poslal,
v četrtek: ki je oznanjal božje kraljestvo,
v petek: ki je za nas križan bil,
v soboto: ki si ga Devica v templju darovala,
v nedeljo: ki je od mrtvih vstal.

Njim pridajamo še tole Frančiškovo molitev:

»O vzvišeni in veličastni Bog,
razsvetli temine mojega srca;
daj mi pravo vero,
trdno upanje,
popolno ljubezen,
globoko ponižnost,
razumnost in spoznanje,
da se bom držal-a tvojih zapovedi. Amen.«

Prepričani smo, da tudi s ponavljanjem te molitve, lahko ustvarjamo okolje za dobre družine in duhovne poklice. Veseli bomo, če nam sporočiš, da se nam pridružuješ.

V Domu vas bomo z veseljem pričakali štirje bratje kapucini. Dva sta ostala še od prej, br. Milan in br Jurij. Pridružila pa sva se br. Stane in br. Gregor.

Znova se oziramo k Bogu s prošnjo, naj nam in vsem udeležencem programov in obiskovalcem nakloni blagoslovljeno dogajanje v Domu, naj nas razsvetljuje pri delitvi duhovnih dobrin, nas varuje in napolnjuje z veseljem in hvaležnostjo za vse, kar bomo prejeli.

Mir in dobro.

br. Stane, br. Milan, br. Jurij, br. Gregor in sodelavci



Glej tudi...


Sorodno iz kategorije “Kančevci 2018”...

Uredi oz. spremeni to novicoMoliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)
Objavljeno: 14.1.2018

Na te strani bomo objavljali prispevke o molitvi s Svetim pismom, ki jih piše za revijo Magnifikat br. Štefan Kožuh.

Januarski prispevek ima naslov Blagoslavljajte
Februarski prispevek: Sprejemati skrivnost Boga
Marčevski prispevek: Po križu smo deležni odrešenja, ki se poraja iz popolne izročitve
Aprilski: Vzemi si čas in sprejemaj vstalega Jezusa

 



Sorodno iz kategorije “Moliti s Svetim pismom”...

Uredi oz. spremeni to novicoNova številka Frančiškovega prijatelja - 2017/4 - Vzor
Objavljeno: 2.1.2018

Izšla je 4. številka Frančiškovega prijatelja v letu letu 2017 - z naslovom
VZOR
 
Dosegljiva je tudi v PDF formatu.
 
Frančiškov prijatelj je revija, ki jo štirikrat letno izdajamo bratje kapucini, in se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.
 
Če se želite naročiti nanj, pišite na matej@rkc.si


Sorodno iz kategorije “Frančiškov prijatelj”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic