Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

Praznik sv. Petra in Pavla (B) - Ti si Peter

Sv. Peter in Pavel - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novico26.6. goduje: Bl. Andrej Hiacint iz Trevisa, škof (1863-1936)
Objavljeno: 9.9.2011

Bl. Andrej Hiacint iz Trevisa, škof (1863-1936)

Goduje 26. junija

 

Slika Dobrega Pastirja

Ta božji služabnik se je rodil 22. novembra 1863 v Fiumicellu pri Campodarsegu, nekaj desetin km od Padove. Bil je sin edinec, revnih kmetov, na katerega so čakali 4 leta. pri krstu je dobil ime Hijacint. Postal je priden strežnik, učenec, ki je ljubil knjige in se je rad učil. Ko je izrazil željo, da bi rad šel v samostan, je bila mati vesela te odločitve, oče pa odločno proti temu. Toda fant je odločno vztrajal in končno tudi zmagal.

V samostanu

Hijacint je vstopil v noviciat v Bassanu del Grapaa, kjer je dobil ime br. Andrej iz Campodarsega. V noviciatu je kazal vse najlepše lastnosti, bil je zares vzoren novinec, ki se je prizadeval, da je resno jemal redovniško življenje.

Potem je v Padovi in v Benetkah končal vse potrebne študije. Tako je bil lahko l. 1886 posvečen za duhovnika. Pri njegovi maši je oče od veselja jokal.

Leta 1888 je bil najprej duhovni voditelj v Vidmu, nato še v Padovi in Benetkah. Povsod je tudi poučeval. Po 11 letih vzgojne in šolske dejavnosti so ga l. 1902 izvolili za provinciala, imel je šele 39 let.

Čudovita so njegova pastoralna pisma, ki jih je pošiljal bratom province in jih bodril k pristnemu Frančiškovemu duhu. Še večjo spodbudo kot s pismi je dajal s svojim vsakdanjim življenjem.

Hkrati je študiral in pisal. L. 19003 je izdal teološko študijo “O vstajenju mrtvih”. Veliko je pridigal po Benetkah in okoliških cerkvah. Imel je močan, topel glas, vsi so ga radi poslušali. Bil je bolj majhne postave, a je znal ljudi s svojo besedo očarati. Govoril je izredno prepričljivo.

V škofovski službi

Pij X. je takrat že 8 mesecev vladal Cerkev. Dne 11. aprila 1904 je sedel pred njim p. Andrej, ki je kot provincial prišel v Rim zaradi procesa Marka iz Aviana. Pij X. je zelo dobro poznal p. Andreja, saj je bil prej beneški patriarh. Menila sta se, da je pred 4 meseci umrl škof v Trevisu in papež mu odkrito pove: “In vi boste novi škof v Trevisu.”
P. Andrej mu pravi, da se ne čuti sposobnega za tako težko breme. Papež mu odgovori, da je njegovo breme še težje. In kar napove, da bo prihodnjo nedeljo posvečen za škofa; posvetil ga bo v Trevisu kardinal Rafel Merry del Val. P. ANdrej pravi, da ni pripravljen. Ko pa je videl, da papež ne popusti, se bridko razjoče. Papež utihne za nekaj časa, potem pravi: “Andrej, kar zjočite se. Tudi jaz sem se jokal.” Opogumi ga, naj daruje ta “križ” škofovstva dobremu Bogu, ki vedno pomaga.

Štiri dni zatem 17. aprila, na nedeljo dobrega pastirja, je bil p. Andrej, doslej provincial, posvečen za škofa. Postal je škof rojstne škofije papeža Pija X. Ta papež, svetnik, je večkrat rekel Trevisanom: “P. Andrej je zares pastir po božjem Srcu.” “Izbral sem enega najlepših cvetov kapucinskega reda za mojo škofijo. V p. Andreju sem vam dal najlepši dar. Izbral sem vam ga iz šopka.”

P. Andrej je postal škof v 41,letu življenja. V svojem prvem pastirskem pismu je napisal.”Mislil sem, da bom preživel svoje življenje med stenami male celice, in bom posvetil čas molitvi, študiju, spokornim delom in delom ljubezni. Toda Bog je drugače odločil... Bog ve, koliko strahu je povzročil moji duši, koliko solz sem tiho prelil v moji ubogi celici. Imel sem razlog za to.”
V naslednjih letih je pogosto poudarjal, da se mu zdi, da je s samostanom zgubil raj in da v težkih trenutkih z domotožjem pribeži nazaj. Nekemu škofu je pisal: “Blagoslovljena moja celica, kolikokrat na dan se zgodi, da se v spominu nanjo razžalostim zaradi njene izgube.”

Ko je v Trevisu 6. 8. 1904 nastopil kot škof, je zbral vse svoje sile, da bi vodil to veliko škofijo, ki meri nad 2. 000 km2 in bi bil oče in pastir skoro 400. 000 dušam in 398 duhovnikom v 213 župnijah.

V svojem pastirskem pismu z dne 26. 7. 1904 je povedal svoj program. Med drugim je zapisal tudi te besede: “Odkar sem postal vaš pastir, sem takoj čutil, da vsa vse neizmerno ljubim... Zato boste našli v meni očeta, ki bo ves vaš in popolnoma vaš. Z vami bom delil veselje in žalost, upanje in stiske...” Posvečen je bil na dan, ko kapucini obhajajo Mater Dobrega pastirja. Zato se v pismu obrača na Marijo: “Stori, o Devica, da posnemajoč tvojega Sina, postanem dober pastir cerkve v Trevisu.” V škofov grb ni hotel nobenega gesla, ampak le frančiškovsko znamenje: dve prekrižani roki na križu in cvet hiacinto. Dne 7. avgusta je pod 7 kupolami stolnice ponovil: “Vedno bom ves vaš!” To je bil torej program novega škofa. Ves se je žrtvoval za vse! Biti dober pastir. In ta služba žrtvovanja je trajala do smrti, 32 let.

Škof pridiganja in katekizma

Oznanjevanje božje besede je imel za svojo glavno nalogo. Njegov sodelavec, mons. Karel Agostini, poznejši škof v Padovi, je pisal o škofu Hiacintu: “Govori 7, 8, 10 krat na dan. In dnevi si sledijo, se množijo. Človek ne ve, kako to zmore.”Papež Pij X. je v številnih pismih prosil mons. Longhina, naj umirja službo pridiganja, zlasti pri pastoralnih vizitacijah. Celo ukazal mu je v moči pokorščine. Tako močna je bila njegova pastirska gorečnost za duše.

Druga njegova velika skrb je bila poučevanje katekizma, da se je povsod poučeval, na čim boljši način, da bi dosegel vse; vpeljal je prvi, to kar se je razširilo nato po vsej Italiji: tekmovanja v znanju katekizma že l. 1919; to je širil tudi na mladinske skupine, na može. Tekmovanje iz katehetske kulture. Organiziral je dneve študija, šole za katehiste, dva škofijska katehetska kongresa. (1922 in 1932). Osebno je izpraševal otroke, se udeleževal tekmovanj.

Oče duhovnikov

Mons. Longhin je bil pravi duhovni voditelj. In v tem je bilo njegovo veselje. Imel je svojo spovednico s točnim urnikom. Tudi med pastoralno vizitacijo je ure in ure presedel v spovednici. Ni želel čustvenosti, naglašal je “molitev in žrtev, ti dve oblikujeta in nekaj veljata.”

Kot sredstvo za vodstvo duš je marljivo uporabljal dopisovanje. To je gojil tudi s svetniškimi dušami: npr. s sv. Bertilo Boscardin, z božjim služabnikom Jožefom Tonilom in Gvidom Negrijem. Posebno veselje je imel z Bogu posvečenimi redovnimi dušami.

Svoje duhovnike je ljubil kot oče. Večkrat je imel duhovne vaje za bogoslovce. Osebno je kontroliral njihovo znanje in pobožnost. Skrbel je za dobre vzgojitelje in učitelje. Vsakemu duhovniku je bil blizu. Po videzu je bil strogega obraza, srce pa je imel zelo čuteče in odprto za dialog. Podpiral je vse njihove iniciative, društva.

Leta dolgo je imel za svoje duhovnike mesečne duhovne obnove. te so izšle z naslovom: Duhovnik v Jezusovi šoli. Beneški patriarh Roncalli je vzkliknil ob tej knjigi: “Kakšno spoštovanje gre škofu, ki je podal svojim duhovnikom take strani!” Bil jim je blizu v boleznih, preizkušnjah in v smrti. Naredil je zanje tri pastoralne vizitacije. S kakim pogumom je branil napadene duhovnike pod fašistično vlado!

Vojak laikov, junak v vojni

Mons. Longhin je bil med prvimi škofi v Italiji, ki je sprejel katoliško akcijo. Skrbel je za njihove asistente, animatorje. Večkrat je zanje imel duhovne vaje. Za krščansko vzgojo mladih je l. 1920 ustanovil v Trevisu škofijski kolegij “Pij X.”.

Socializem je usmerjal ljudske mase na levo. Bilo je res veliko krivic, stiskanja, nasilja, zato veliko vstaj. Mons. Longhin je trpel; čutil je, da je oče revnih in bogatih, zavzemal se je za mirno rešitev krivic. Javno na trgu je razglasil zakonitost sindikatov. Podpiral je “Leghe bianche”, krščansko predsindikalno gibanje.

Med vojno 1915-1918 je trepetajoč gledal, kako so odhajali v vojno njegovi verniki, pa tudi duhovniki. Trpel je, ko je bil severni del škofije napaden in opustošen; doživljal je grozne letalske napade. Svetovali so mu, naj beži na varno.”Ne, dokler so tu meščani in duhovniki, bo ostal tudi njihov škof.” Ko so decembra zbežali mnogi, tudi vodeči ker so se bali vdora avstrijske vojske, je škof ostal in prosil duhovnike, naj bi ostali. Po vojni je dobil razna priznanja, tudi od kralja. Trpel je: uničenih je bilo 47 cerkva, 36 župnišč in mnogo drugega. Pogumno se je lotil gradenj in popravil cerkva: tudi duhovne prenove ljudstva. Zaupajoč na Boga so s skupnimi močmi zgradili še lepše cerkve.

Mons. Longhin ni prejel samo državnih ampak tudi cerkvena odlikovanja. Pij XI. ga je odlikoval, “ker je toliko storil za Cerkev”. Bil je tudi imenovan za naslovnega škofa Patrasa (1928) za njegovo neutrudno gorečnost za pastoralno delo”.

Kljub vsem odlikovanjem je mons. Longhin ostal ponižen. Spominjal se je svojih skromnih korenin in svojih ubogih bratov kapucinov. Rad se je poniževal tudi zaradi svojega naglega značaja. Pogosto se je zaradi tega tudi opravičil: “Oprostite mi. Manjka mi potrpljivosti”. Večkrat se je opravičil zaradi prenaglega ali prestrogega opomina.

Na Kalvariji

Njegov križev pot se začenja s fizičnimi motnjami, ki so z leti postajale vedno močnejše. L. 1932 progresivna srterioskleroza. L. 1935 se mu je zatemnil vid. Nato 9 mesecev trpljenja.

Od 15. februarja ni več maševal. Sv. obhajilo je dnevno prejemal. 26. junija mu je njegov tajnik dal poljubiti križ, dal odvezo, mu prišepetal zadnji vzdihljaj in nato je škof mirno izdihnil. Izpolnil je 73 let življenja, v službi Boga in Cerkve: 25 let v kapucinskem samostanu in 32 let v škofijski službi.

Preko 100. 000 oseb je prišlo počastit svojega škofa na parah. Vsi so bili mnenja: “Bil je pravi svetnik”.

V svoji oporoki je prosil: “Želim, naj bo moj pogreb zelo skromen in brez govora”. Vendar je bila udeležba izredno velika.

Njegovo truplo leži v stolnici, v kapeli Najsvetejšega in čaka poveličanega vstajenja.

Za blaženega ga je  22. oktobra 2002 razlgasil papež Janez Pavel II.


Uredi oz. spremeni to novico26.6. goduje: Bl. Jakob iz Ghazira (1875-1954), duhovnik
Objavljeno: 12.9.2011

Goduje 26. junija

Kapucin br. Jakob iz Ghazira je bil rojen 1. februarja 1875, staršema Boutrosu in Shamsi Haddad v Ghaziru, na obronkih Bejruta v Libanonu; bil je tretji od osmih otrok. Doma je predvsem od matere dobil trdno krščansko vzgojo in vero hranil ter krepil z izobraževanjem na različnih krščanskih šolah. Šestnajstletnega ga je močno zaznamovala pričevanjska smrt nekega kapucina, ki ji je bil priča v Aleksandriji.­­Tako se je pri devetnajstih odločil, da se vrne v Libanon in vstopi v red manjših bratov kapucinov. Kmalu po duhovniškem posvečenju so mu predstojniki zaupali oskrbo petih bratstev v gorah okoli Bejruta,kar je vključevalo veliko potovanja. V svojih spominih opisuje, da je bil večkrat napaden, pretepen in celo v smrtni nevarnosti, vendar je bil »po Kristusovem križu« vedno čudežno rešen.

Leta 1905 je prevzel vodstvo kapucinskih vzgojnih inštitutov in v petih letih je njih število naraslo na 230 šol s 7500 gojenci. Imel je izjemne sposobnosti vodenja in organiziranja ter posebno pridigarsko karizmo. Svoje dnevno delo je pripravljal ponoči, pred Najsvetejšim. Pridigal je v Siriji, Iraku in Palestini. Ohranjenih je preko 8000 strani njegovih zapisov. V Bejrut je prinesel tudi Frančiškov svetni red, ki se je kasneje razširil po celem Libanonu. Z izbruhom prve svetovne vojne, leta 1914, so se francoski misijonarji, ki so delovali v Libanonu umaknili in misijon prepustili br. Jakobu. Sam je nato do konca vojne očetovsko skrbel za sirote, lačne in ranjene ter pokopaval zapuščena trupla ubitih po cestah. Po koncu vojne je ustanovil bolnišnico za bolne in ostarele duhovnike, slepe,invalide in duševno prizadete ter zapuščene sirote in njihovo vzgojo. Skrb za bolnišnico so prevzele sestre iz kongregacije frančiškank libanonskega križa, ki jo je (1930) ustanovil s pomočjo s. Marije Zougheib.

Ljubezen br. Jakoba do vseh trpečih je zaznamovala celotno njegovo življenje. Poleg že omenjenih je, kljub izčrpanosti po vojni, do sredine petdesetih let ustanovil še neštete druge šole, samostane in bolnišnice, ki še danes delujejo. Med njimi bolnišnica Svetega Križa, ki je od 1951 leta prevzela skrb za duševno prizadete in je danes največja tovrstna ustanova na Bližnjem vzhodu ter pomaga vsem, brez razlike, ne glede na raso ali veroizpoved. To je resničen odraz br. Jakoba, ki v življenju ni imel drugega namena kot »ljubiti Boga in človeka – podobo Križanega.« Starost in bolezen sta ga močno zdelala.

Umrl je v sluhu svetosti, 26. junija 1954. Ker se je vse življenje brezpogojno ves razdajal, so ga k večnemu počitku v solzah pospremile brezštevilne množice tako kristjanov kot muslimanov, nevernih in politikov, saj je Kristusova ljubezen v njem resnično prestopila vsakršne meje. »Večni počitek« pa ni trajal dolgo, saj je bil 17. decembra 2007 zaključen proces za njegovo beatifikacijo. 22. junija 2008 ga je kardinal José Saraiva Martins, C.M.F., prefekt kongregacije za svetnike, v Bejrutu razglasil za blaženega.

Ljubil je svoje ljudi in se kljub težkim okoliščinam vsak dan žrtvoval in dajal svoje talente za rast Božjega kraljestva. Čeprav je bil neomajen in nadnaravno vztrajen v svojem delu tega ni nikoli pripisoval sebi. Pravil je: »Kdorkoli hoče v nebesa brez trpljenja je podoben temu, ki hoče kupovati brez plačila.« In še: »Molitev brez vere je kot pismo v žepu. Nikoli ne bo doseglo naslovnika.«

 


 

Libanonec Jakob Khalil Haddad bo razglašen za blaženega

 

 

            V nedeljo, 22. junija  letos (2008) bo kardinal José Saraiva Martins, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, razglasil v Beirutu libanonskega kapucina Jakoba Khalila Haddada za blaženega.

 

Libanonec postane kapucin

Khalil Haddad se je rodil 10. februarja 1875 kot tretji izmed štirinajstih otrok krščanskih staršev v vasi Ghazir v Libanonu, kjer živi danes okrog 3.727.000 prebivalcev,  od tega jih okrog 60% muslimanov in  40% kristjanov različnih Cerkva in veroizpovedi.. Globoko verna mama, ki je želela da bi sin postal duhovnik,  mu je že kot otroku pomagala, da je postopno spoznaval Boga in začutil potrebo po ljubezni do bližnjih, predvsem najbolj potrebnih. V domači družini je tudi ovrednotil pomen dela. S sedemnajstimi leti, ko je z odliko končal srednjo šolo, je odšel v Aleksandrijo, Egipt. Tam je leto dni v Kolegiju sv. Marka, ki so ga vodili bratje krščanskih šol, poučeval arabščino. V Libanon se je vrnil z željo, da bi postal kapucin. Ko je premagal očetovo nasprotovanje, je 26. marca 1894 vstopil v kapucinski noviciat in so mu h krstnemu imenu Khalil dodal še redovno ime Jakob. Po začasnih redovnih zaobljubah leta 1895, večnih 1898 in po končanem filozofskem in teološkem študiju je bil 1. novembra 1901 v Bejrutu posvečen za duhovnika.

 

Vsak libanonski kamen govori o p. Jakobu (kardinal Tappouni)

Predstojniki so mu kmalu po duhovniškem posvečenju, zaradi nadpovprečne sposobnosti, globoke vernosti, delavnosti in zavzetosti do revnih, zaupali različne odgovorne službe. Že mlad je postal samostanski  ekonom in sočasno ustanovitelj in voditelj mreže misijonskih šol po celem Libanonu. Med prvo svetovno vojno, v letih 1914-1918, je razvil izjemno dejavnost pri pomoči najbolj potrebnim, kar so občudovali ne samo kristjani, temveč tudi muslimani in druzi, saj mu je uspelo blažiti strašno bedo libanonskega prebivalstva. Dnevno je organiziral za reveže nad 18.000 obrokov, pomagal pri ustanavljanju 24 hiš za sirote in tako prispeval k poklicni izobrazbi čez 10.000 revnih fantov in deklet. Mnogi so ga že za življenja primerjali s sv. Janezom Boskom, sv. Jožefom Cottolengom in ga imenovali »sv. Vincencij Pavelski iz Libanona«, saj je zraven dela z otroki in mladino tudi za ostarele, berače, osirotele in zapuščene gradil zavetišča ter organiziral gradnjo bolnišnic in zdravstvenih domov. Posebno pozornost zasluži psihiatrična bolnišnica, zgrajena na gori Oall-ed-Dib, imenovana »Mali Kotolengo« z okrog 1.000 posteljami. Zelo znan je tudi dom »Kristus Kralj« za bolne in ostarele duhovnike različnih obredov, ki stoji na gori Nahr-el-Kalb, ki se dviga nad znano dolino Kraljev, kjer so izklesana imena velikih osvajalcev od Ramzesa II. do generala H. J. E. Gourauda. Nad stavbo je kip Kristusa Kralja, ki je visok 12 metrov.

 

Kardinal Tappouni je dejal, da vsak libanonski kamen govori o patru Jakobu. Ni imel materialnih sredstev, temveč samo zasluge pokorščine in molitve. Na kolenih je govoril svojim predstojnikom: »Ne prosim denarja, marveč samo zaslugo pokorščine«. Govoril je še: »Molitev brez zaupanja, je kot pismo v žepu, ki nikoli ne dospe do naslovnika«.    

 

Odličen oznanjevalec in dober organizator

P. Jakob Haddad je bil goreč oznanjevalec karizme in duhovnosti sv. Frančiška Asiškega in je zato z vso gorečnostjo razširjal Frančiškov svetni red, nekdanji tretji red, saj je ustanovil čez 70 skupnosti z več kot 8.000 člani, ki so postali njegovi odlični sodelavci v tako mnogovrstnem apostolatu in dobrodelni dejavnosti. Eden od ciljev, ki si jih je postavil, je bil v oznanjevanju evangelija libanonskemu ljudstvu, tudi muslimanom. V ta namen je odprl v hribovitih vaseh in naseljih Libanona 163 šol, ki so lahko sprejele čez 7.500 gojencev, ki jim je želel pomagati pri uvajanju v krščanstvo. Hodil je vedno peš, večkrat je na dan prehodil nad 30 kilometrov. V torbi polni knjig, ki jo je nosil na ramenih, je v šolska središča prinašal katekizme.

     

Leta 1930 je ustanovil kongregacijo libanonskih sester sv. Križa, ki živijo  po vodilu samostanskega tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Prav te libanonske sestre sv. Križa so postale p. Jakobu Haddadu močna opora v mnogovrstnem dobrodelnem delovanju.

 

Zgled ekumenizma in medverstvenega sožitja

Vedno je dajal vtis svetega človeka, ki se je zavedal svojega duhovništva in redovništva. Iz njegove neomajne vere in vztrajne molitve je odsevalo globoko notranje življenje. Živel je v upanju in poln navdušenja, da vse dela v božjo čast. Razlog njegovega življenja in vsega delovanja je bila ljubezen do Boga. Dobesedno razdajal se je drugim, daroval je svoje življenje, da bi se soočil z revščino in trpljenjem svojega naroda.

Kot človek mirnega značaja, razumen, razmišljajoč, uravnovešen in čuteč, se je ogibal vsake skrajnosti, sposoben je bil najti najboljše možne rešitve. Bil je redovnik, ki je z izpolnjevanjem redovnih zaobljub storil vse, kar je mogel in tako postal model življenja za druge redovnike. Zato ga je občudovalo vse libanonsko ljudstvo in je postal stična točka katoličanov, pravoslavnih, muslimanov in druzov ter svetel zgled ekumenizma in medverstvenega dialoga in pomaganja ne glede na versko prepričanje.  Redovniško pričevanje p. Jakoba Hadduda ni bogato sporočilo samo za vzhodno Cerkev in libanonsko ljudstvo, ampak tudi za vesoljno Cerkev. V njem razberemo povabilo k zavestnemu zavzemanju za dostojanstvo vsakega človeka, predvsem revnega, ne glede na versko prepričanje ali narodno pripadnost.

Za velike zasluge je libanonska vlada podelila kapucinu p. Jakobu Haddadu dve zlati in tri srebrne medalje in ga odlikovala z Cedrovim redom.

Osemdesetletni Jakob Haddud je tik pred smrtjo poljubil križ in svetniško umrl 26. junija 1954.

Postopek za razglasitev za blaženega p. Jakoba Hadudda, ki so ga podprli najuglednejši predstavniki Libanona, tudi muslimani in druzi, so začeli šest let po smrti, že leta 1960 v Bejrutu. Leta 1979 se je začel apostolski postopek v Rimu, 1992 pa je papež Janez Pavel II. izdal odlok o njegovih herojskih krepostih. Za blaženega bo razglašen v Bejrutu, v Libanonu,  22. junija 2008.

                                                                                                  Vinko Škafar

 

 


Zadnjih  5   10   20   50 novic.
Uredi oz. spremeni to novicoRomanje za odrasle v San Giovani Rotondo 2017
Objavljeno: 18.5.2017

ROMANJE V SAN GIOVANNI ROTONDO,  19. – 23. avgust 2017

Bratje kapucini vabimo na romanje k svetemu patru Piju v San Giovanni Rotondo, v njegov rojstni kraj Pietrelcino in k sv. nadangelu Mihaelu na goro Gargano.

Okviren program:

1. dan:odhod v soboto, 19. avgusta 2017 ob 4.00 iz Štepanje vasi, Ljubljana, po avtocesti do Razdrtega, nato po Vipavski dolini, preko Vrtojbe v Italijo (po poti se bomo ustavljali za vstop na avtobus); postanek ob avtocesti in kosilo iz popotne torbe; postanek popoldne v Lancianu (kraj evharističnega čudeža), maša; nadaljevanje potovanja, prihod v San Giovanni Rotondo in nastanitev v Centru accoglienza.

2. dan (20. avgust): San Giovanni Rotondo: obisk prvotne samostanske cerkve, samostana in muzeja, cerkve Santa Maria delle Grazie, nove cerkve sv. Pija, kripte in groba sv. Pija ter ogled mozaikov jezuitskega patra Marka Ivana Rupnika in sodelavcev Centra Aletti, sveta maša v kapucinski cerkvi. Opoldne odmor in kosilo iz popotne torbe; popoldne križev pot; po večerji obisk groba sv. Pija, osebna molitev in možnost za sveto spoved.

3. dan (21. avgust):  Obisk Pietrelcine, Pijevega rojstnega kraja. Popoldne povratek v San Giovanni Rotondo. Po večerji obisk groba sv. Pija, osebna molitev in možnost za sveto spoved.

4. dan (22. avgust):  Romanje k sv. Mihaelu na Monte Gargano: obisk in ogled svetišča, maša; opoldanski odmor s kosilom iz popotne torbe. Popoldne povratek v San Giovanni Rotondo. Po večerji obisk groba sv. Pija, osebna molitev in možnost za sveto spoved.

5. dan (23. avgust): po zajtrku povratek; postanek v Loretu, znamenitem Marijinem božjepotnem kraju, maša; kosilo iz popotne torbe; obisk sv. Leopolda Mandića v Padovi; nato povratek domov v poznih večernih urah.

Voditelji romanja: br. Miha Sekolovnik, br. Stane Bešter, br. Pavel Košir.

Stroški romanjaz vožnjo in nastanitvijo kot polpenzion: večerja, spanje in zajtrk in turističnim zavarovanjem:

- za 4 osebe v štiriposteljni sobi: 260 € na osebo; - za 3 osebe v triposteljni sobi: 270 € na osebo; - za dve osebi v dvoposteljni sobi: 290 € na osebo ; - za eno osebo v enoposteljni sobi: 310 €. Ob prijavi napišite, v kateri sobi želite prenočevati; lahko tudi, s kom želite biti v sobi skupaj.

Vse dni romanja si sami poskrbite kosilo iz popotne torbe.

Prijave sprejema br. Stane Bešter, Mekinčeva ulica 3, 1000 Ljubljana. Prijavite se lahko TUKAJ.

Lahko pa tudi na e naslov: stane.bester@rkc.si ali po navadni pošti. Ob prijavi navedite naslednje podatke: Ime in priimek, naslov, rojstne podatke, e-pošto in telefon, v kateri sobi želite prenočiti (enoposteljna, dvoposteljna, triposteljna ali štiriposteljna) in kraj vstopa na avtobus (Štepanja vas, Lom, Postojna OMV, Ajdovščina, Vrtojba. Ob prijavi vplačate akontacijo 100 €, celotni znesek pa poravnajte do vključno 16. avgusta 2017, na TRR 0214 – 0128 1458 462 (Stane Bešter, Mekinčeva ulica 3, 1000 Ljubljana), sklic številke datuma pologa s pripisom: romanje v San Giovanni Rotondo.  Za romanje potrebujete osebno izkaznico ali potni list in potrdilo o zdravstvenem zavarovanju za tujino – Evropo. Pred samim romanjem vam bomo poslali še nekaj kratkih navodil.

Za morebitne dodatne informacije lahko pokličete na 041-840-897.

Z veseljem pričakujemo romanje in srečanje z Vami in Vas v Gospodu lepo pozdravljamo, mir in vse dobro.            

br. Stane Bešter, br. Miha Sekolovnik, br. Pavel Košir


Uredi oz. spremeni to novicoNovo vodstvo Slovenske kapucinske province
Objavljeno: 11.5.2017

Slovenski bratje kapucini, zbrani na 17. rednem provincialnem kapitlju v Kančevcih, smo 11. 5. 2017 izvolili novo vodstvo Slovenske kapucinske province in sicer:

br. Vlado Kolenko, provincialni minister
br. Milan Kvas, provincialni vikar
br. Primož Kovač, 2. svetovalec
br. Matej Nastran, 3. svetovalec
br. Jože Smukavec, 4. svetovalec

Novemu vodstvu želimo veliko blagoslova pri njegovem poslanstvu vodenja province v prihodnjih 3 letih.


Uredi oz. spremeni to novicoProvincialni kapitelj 2017
Objavljeno: 8.5.2017
 
Bratje kapucini v Domu duhovnosti v Kančevcih od 8. do 11. maja obhajamo 17. redni provincialni kapitelj. To je dogodek na katerem se bratje zberemo vsake tri leta.
V molitvenem duhu pod vodstvom Svetega Duha razmišljamo o našem preteklem delu in se trudimo prepoznavati znamenja časa za jutri. Skupaj razmišljamo, se pogovarjamo in sprejemamo sklepe za našo prihodnost.
 
Izvolili bomo tudi novo vodstvo (provinciala, njegovega namestnika in svetovalce). 
 
Svoje delo priporočamo v molitev tudi vam.
 


Uredi oz. spremeni to novicoDuh dela - pomlad 2017
Objavljeno: 19.4.2017

Bratje kapucini vabimo mlade fante na delovno-duhovni tabor, ki bo potekal od 28. aprila do 2. maja 2017, v Vipavskem Križu.
 
Med delom bomo našli čas za druženje, molitev, film, moško duhovnost, počitek... čevapčiče...
 
Informacije in prijave: 
068 644 989

Vtisi po izvedbi programa:

V petek popoldne smo začeli z deli. Zvečer nas je br. Luka uvedel v skrivnost tretje božje osebe. Pripravil je lepo, globoko in moško (kratko) katehezo o Svetem Duhu. 
Sobota je bila delovna. Vendar smo upoštevali tradicijo in ko je odzvonil delo pust, smo odložili orodje. Postorili smo veliko! Zidanje, rezanje grmovja, popravili smo latnek, pokosili travo, sanirali dva štora, ki sta ovirala košnjo, zložili drva... Pod noč pa smo si ogledali film.
 
Nedelja je dan za Gospoda in človeka. Dopoldne smo si privoščili adoracijo, popoldne pa smo šli na izlet na morje.
 
Ponedeljek, 1. maja smo začeli s katehezo o sv. Jožefu popoldne pa nadaljevali s katehezami o sadovih Svetega Duha. Vmes pa pikniki.
Molili smo skupaj z brati. Molitveno bogoslužje je posebno doživetje, poseben čar. Z brati smo si delili vsakdanji kruh pri obedih in sodelovali smo pri svetih mašah.
 
Bog bodi hvaljen, naj tvoj Duh dela še naprej.
 


Uredi oz. spremeni to novicoVelikonočno voščilo 2017
Objavljeno: 16.4.2017

Predragi bratje, velika noč je. Kristus je vstal!

Ta praznični trenutek ni le Njegov, ampak je namenjen vsem nam. Ženam je rekel, naj gredo in povedo učencem, da bo šel pred njimi v Galilejo. Za vsakega od nas je nekje Galileja. A On je tudi nekdo, ki hodi z nami, kot je hodil z učencema na poti v Emavs. Je On, ki je rekel Marti: Jaz sem vstajenje in življenje!

Se spominjate tiste evangeljske strani po Janezu, ko je Jezus obudil Lazarja? Pravi: Lazar, pridi ven!  Verjamem, da v tej veliki noči Jezus govori vsakemu od nas: Brat, pridi ven, iz tvojih žalosti, iz tvoje vdanosti v usodo, iz tvoje osame. Pridi ven, vstani! Hodi s svojimi brati. Ne boj se zavzetega dela, ne boj se delati napake, toda hodi z brati, da bi skupaj gradili Božje kraljestvo.

Bratje, to sporočilo vam namenjam letos in se vam hkrati zahvaljujem za vsa voščila, ki ste mi jih poslali pisno ali po e-pošti. Ne utegnem odgovoriti vsem. Naj prisrčen blagoslov velike noči doseže vse vas iz našega bratstva v generalni kurij. Blagoslovljene velikonočne praznike!

br. Mauro Jöhri, generalni minister manjših bratov kapucinov

Youtube posnetek


Uredi oz. spremeni to novicoVelikonočni pogovor z br. Jožkom Smukavcem v Delu
Objavljeno: 16.4.2017

Bratje kapucini

Na podlagi duhovnosti svetega Frančiška Asiškega, ki je živel v pokorščini, čistosti in brez lastnine, delujejo trije cerkveni redovi: frančiškani, minoriti in kapucini. Kapucini izvirajo iz zadnje delitve frančiškanov v 16. stoletju, še bolj kot pripadniki drugih dveh redov so bili spodbujeni k molitvi, poglobljenemu življenju, odnosu z Bogom in ljudmi, ki so ubogi, bolni, gobavi, razlaga Jože Smukavec. Med frančiškanskimi redovi imajo najmanjše samostane, hkrati pa so še bolj strogi v skromnosti, uboštvu. V Sloveniji je približno 30 kapucinov, v škofjeloškem samostanu jih prebiva pet.

Jože Smukavec ali brat Jožko, kakor mu pravijo, je eden od petih bratov kapucinov, ki prebivajo v škofjeloškem samostanu. Potem ko so doma pričakovali, da bo prevzel kmetijo, sam pa je hotel postati operni pevec ali vrtnar, je sčasoma stopil v objem Boga. Na veliko noč bo med drugim vodil sobotno vigilijo, ki vsako leto pritegne več sto vernikov. Z njim smo se pogovarjali o odpuščanju in skromnosti, pa tudi o tem, kako je po skoraj razvratnem življenju, kakor temu pravi sam, pri 26 letih stopil med Frančiškove brate kapucine. 

Kaj verniki pričakujejo od velike noči, ki velja za največji krščanski praznik?

To je praznik človeka in Boga. Seveda nam je tudi tradicija pomagala, da se dobimo skupaj, se skupaj zahvalimo, blagoslovimo jedi … V temelju pa je to zelo osebna zadeva, saj se vsakdo posebej sreča s svojo smrtjo, s tem, kaj mu jemlje življenje. In to Bog rešuje. Velika noč je zbujenje človeka. Vidim, kako mi Bog ponudi vse, mi pove, da živim in da on živi zame. Te dni ljudje pogosteje prihajajo k spovedi, na pogovore, v soboto pri nas blagoslavljajo praznične jedi, zvečer pa se udeležijo vigilije.

Kako sprejemate te dni ljudi v samostanu?

Ljudje so navajeni, da pridejo k nam bratom kapucinom. Prinesejo težo življenja, pa tudi veselje. Tukaj se deli življenje, ne samo obtoževanje. Tukaj lahko jokamo in se veselimo. To se mi zdi super. Da je lahko človek cel pred Bogom. Ne samo takrat, ko je čisto v »bedu«, zanič, ampak tudi takrat, ko mu je lepo. Pred prazniki in veliko nočjo prihajajo k nam k spovedi.

Kako razumevajoči ste do vernikov, ki pridejo k spovedi, tudi ko vam zaupajo svoje grehe? 

Izkušnje, ki sem jih imel v življenju, mi pomagajo, da človeka ne obsojam več. Ne moraliziram, saj spoved vzamem kot usmiljen objem Boga. Bolj ko je živa vera, bolj se ta objem zgodi z odvezo. To je veličasten trenutek. Včasih se mi ulijejo solze, ko vidim, kako čudovit je človek, ko pride do objema, usmiljenja Boga. Tudi sicer smo Frančiškovi bratje, h katerim sodimo trije redovi: frančiškani, minoriti in kapucini, že skozi zgodovino znani po tem, da smo bratje z ljudmi. Naše življenje se prepleta s človekom. Prihajajo k nam, pa tudi mi gremo k njim, blagoslavljat, se pogovarjat. Tudi mi med seboj živimo bratsko življenje, lahko bi rekel kar družinsko. 

Kako množično mladi danes vstopajo v Cerkev?

Mladi iščejo resnico, ne blefa. Poznam mlade, ki res živijo za Boga. Ko pridejo molit, je to res molitev, pogovor z Bogom, ne nekaj napol. Mislim, da je za Cerkev zdaj milosten čas, saj ni več množičnega obiskovanja, ampak je bolj globoko, osebno. Ni panike, da bi Cerkev propadla, šla bo le bolj v globino, bolj zares bo. To je tudi prav. Ne bomo kljukali številk in se bahali. Za tiste vernike, ki so, bomo bolj hvaležni, veseli.

Zakaj ste se vi odločili za duhovniško službo?

Težko mi je bilo v vsej ponudbi življenja, od idej, služb, želja, sanj, videti, kaj je res. Nisem se znašel v tem, kaj je bistveno, kaj je tisto, kar je res moje, kaj pa so pričakovanja drugih. Res sem bil zmeden. Pa še nekaj drugega – nisem se spoštoval. Od doma naprej sem bil frustriran, negotov, nesamozavesten, že vnaprej je bilo označeno, da nobene stvari, ki sem jo začel, ne bom končal. Boga so mi doma prikazovali kot nekoga, ki me bo stalno kaznoval, ki me skrivaj opazuje … in kjer je strah, tam ni življenja.

V Škofji Loki sem končal triletno srednjo šolo, potem sem šel v proizvodnjo, za pet let v Lip Bled. V tistem času sem bil »razsut«, veliko alkohola, žurov, brezglavo veseljačenje, tekanje za ženskami ... skoraj že razvrat življenja. Tam do 20. leta, ko sem hodil že v službo, sem s tem iskanjem hotel zapolniti praznino, vendar zdaj, ko gledam nazaj, vidim izpraznjenost tega početja. Ko sem šel v disko pri našem Bohinjskem jezeru, je bilo vse, ženske, pijača, glasba, pa me je prijatelj vprašal: Jožko, a ni super živeti? Takrat sem si prvič rekel: A je res? Spomnim se tudi sanj, da sem umrl, pa so tisti, ki so me hodili kropit, govorili: Dobro, da je umrla ta svinja, saj iz njega ne bi bilo nič, saj je propalica … Zbudil sem se čisto moker. V meni se je zgodil neki prelom, kot bi se vse začelo sesipati.

Medtem sem odslužil še vojaški rok, druga generacija Kranj, tretja Bela. Tam sem dobil neki nov zagon, vojska me je naučila reda – postlana postelja, zložena oblačila, treba se je bilo urediti. Pa napor, brez izgovorov, moral sem delati, skupaj z vsemi drugimi. 

Ali je bil to že nagovor Boga?

Ja, tako nekako. Prijatelj me je vprašal, ali verujem v Boga. Ja, sem rekel, krščen sem bil, k verouku sem hodil, k maši sem šel … Pa mi reče: Tako lepo je, ko te ima res nekdo do konca rad. Molil je in jokal. Tudi to je bil prelom. Njegovo vprašanje, ali verujem, je odmevalo v meni.

Še ena stvar se je zgodila v vojski. Ves čas so me spraševali, kaj delam in kdo da sem, da sem tako brihten. Nisem hotel povedat, da delam v fabriki, umazan, s predpasnikom in čepi v ušesih zaradi hrupa, pa sem rekel, da študiram. To sem si res želel. Pa so me sovojaki drugič spet stisnili v kot. To so počeli toliko časa, dokler nisem enkrat planil v jok in zavpil, da sem niko in ništa, da sem bedak, da bom šel iz vojske nazaj v fabriko, v ropotanje, kjer bom spet umazan. Nič nisem. Začutil sem, da me imajo radi, tolažili so me. In videl sem, da besede, da nisem nič, ne držijo. 

Ko sem prišel iz vojske, sem ob delu v Škofji Loki dokončal srednjo šolo. V tistem času sem se res začel učiti, raziskovati. Užival sem v šoli. Pozdravila se mi je bolečina iz osnovne šole. Sem namreč dislektik in iz te motnje je izviralo prepričanje, da iz mene ne bo nič, da mi nič ne rata. Bil sem kaznovan s tem, da sem dobival šuse, v šoli mi je učiteljica celo prepovedala brati na glas. Pri matematiki sem imel težave, ker sem zamenjeval številke in se stalno motil, čeprav sem obvladal princip.

Ko sem delal teste po osnovni šoli, so rekli, da dosegam komaj kakšen skrajšan program. Jaz pa sem želel več. Želel sem biti operni pevec, pa tudi z naravo bi delal. Star sem bil že 21, 22 let, ko so me povabili v cerkveni zbor in začel sem peti, tudi pri mašah. Tam je bilo sicer malo bolj dolgočasno kot v diskotekah (smeh), vendar mi je bilo vedno tako lepo. Vrnil sem se torej tja, od koder sem po birmi odšel – v cerkev. Prej ni bilo prostora za Boga, bil sem zaslepljen z ropotanjem, umetnimi lučmi, alkoholom.

Videti je, da vas je v Cerkev pripeljal splet okoliščin.

Ko sem ob delu končal srednjo šolo, sem se vpisal na agronomijo in odšel iz proizvodnje. Načrt sem imel, da se bom med študijem vsak dan z jugom vozil domov v Bohinj, ampak to seveda ni bilo mogoče. Šel sem do župnika, majhen, odkrit, pa sem prosil, ali mi lahko pomagajo. Tako sem povsem po naključju pristal v Frančiškovem študentskem domu, kjer se je začelo moje »rojstvo«. Star sem bil 24 let, poln življenjskih izkušenj, padcev in vzponov. Ko sem se pripeljal z jugom in svojim imetjem v gajbicah, sem se počutil, kot da sem prišel domov. Tam sem se srečal s življenjem v veri, molitvijo, veliko sva se pogovarjala s cimrom, ki je študiral medicino. Začel sem spet odkrivati molitev, prijateljica mi je predstavila Sveto pismo …

Takrat še niste nameravali vstopiti v red?

Ne, še vedno sem nameraval prevzeti kmetijo staršev, zato sem tudi študiral agronomijo. Bil sem prvorojenec, vsi so vedeli, da bom kmet, da se bom poročil, imel ženo in otroke. To so bile nekoč tudi moje sanje in pričakovanja domačih, verjetno tudi vaščanov in še koga ... Med študijem pa sem od prijateljev v domu slišal vse več v Bogu, ugotovil sem, da o tem nič ne vem, čeprav sem hodil k verouku. Tako me je zagrabilo, da sem začel hoditi k maši. Več sem bil v kapeli kot na fakulteti. To mi je bilo tako blizu … Bral sem svetnike, Frančiška, Klaro, malo Tereziko in začutil, kako lepo bi bilo živeti z Bogom. Začel sem razmišljati drugače. To sem počel zelo osebno, nihče ni smel vedeti, saj so me čakale čisto druge stvari, obveznosti. Na eni strani so bila pričakovanja družine, na drugi pa razmišljanja o Bogu. V Frančiškovem domu sem začel dobivati svojo vrednost. Vse bolj sem čutil, da je življenje z Bogom zame. 

Do takrat sem se tudi izogibal spovedi, prepričan, da Bog mojega slabega početja ne bo razumel. A sem se nekega dne med vožnjo domov vendarle ustavil na Brezjah. Spomnim se le tega, da so v spovednici solze kar tekle od mene, niti ne vem, kaj sem govoril.

Ste dobili kakšno pokoro?

Ne spomnim se več, vem pa, da sem bil lahkoten kot ptiček. Takrat bi vse naredil za Boga, želel sem si z njim živeti. Za teden dni sem šel potem v kartuzijo Pleterje, da bi tam samo molil. Hotel sem vse nadoknaditi, biti z Bogom. Ko sem v tretjem letniku končeval fakulteto, sem imel občutek, da se bo nekaj zgodilo. Ko sem začel pisati diplomo, sem nalogo predstavil takratni bohinjski županji. Še zdaj se spomnim naslova: Stanje in perspektive sadjarstva v Bohinju. Županja, tudi sama agronomka, je bila navdušena: mi potrebujemo enega takega. Vse mi je uredila. Jaz pa sem imel v sebi še en načrt, rad bi nekaj več. Pa si nisem upal. In to je počasi dozorelo. 

Kaj je to nekaj več?

Z brati kapucini sem odpotoval v Assisi in tam enemu od njih dolgo v noč razlagal, da želim postati kapucin. Žal je brat vmes zaspal, tako da me niti slišal ni (smeh). Vendar sem sam sebe slišal. Takrat sem si prvič na glas priznal, da bi bil rad Frančiškov brat, da bi rad preprosto ljubil življenje in Boga. Začelo se je odvijati. Diplomiral sem, odšel domov, nasekal drva, razvozil gnoj za jeseni … enajstega novembra 1999 pa sem bil sprejet k bratom kapucinom. Star sem bil 26 let, ko sem začel kot pripravnik, in prvi rojstni dan praznoval ravno na pepelnico, najbolj orto postni dan, poleg velikega petka. Takoj pri vratih sem si rekel, uf, zdaj gre pa zares.

Kako so se na to odločitev odzvali starši?

Z brati smo bili dogovorjeni, da jim ne povem čisto takoj, da je treba najprej napisati prošnjo, pa tudi red je moral malo premisliti, ker sem v svoji mladosti le počel slabe stvari, neumnosti. Po mesecu dni me je glavni brat poklical in mi sporočil, da me z veseljem sprejemajo. Takrat sem povedal tudi staršem, mami se je smejala, ati je utihnil, jokal. Sestra me je zmerjala, jaz pa sem bil miren, začuden nad takšnim odzivom. Po vstopu v red sem se moral marsičesa naučiti, kar je bilo precej težko, ker sem bil vedno bolj trmast. To mi je prineslo tudi neko veliko vrednost, širino življenja, globino.

Ste se naučili odpuščati, sebi in drugim?

Zamere, jeze, krivde, sram so tako globoka čustva, da človek tega ne zmore. Odpuščanje je samo Božji dar, moj je pa proces odpuščanja, spuščanja. Ko se to zgodi, se ti sesuje vse, kar je zlagano, majavo, narejeno, začenjaš doživljati lahkotnost. Ko dopustiš, da je bilo tisto, kar se je zgodilo, na mestu, da je Bog to objel, poljubil, umiril … Bog namreč tudi moje napake in neumnosti v dobro obrne. Odpuščanje je velika zadeva, ker te osvobodi krivde, sramu, strahu, skrivanja … vse to jemlje človeku življenje. Bog pa želi, da bi živel, in ti pošilja ljudi, ki te odpirajo, te osvobajajo, ti dajo upanje, svetlobo, resnico. To je težak proces. In ko si zadosti majhen, te poljub Boga odveže, to si dopustiš, Nehaj se matrat, slišiš od Boga, moj si, prav je bilo, kar se je zgodilo.

Ali vam je že uspelo odpustiti staršem?

Ja. A to je bil dolg proces, skoraj 15 let. Težko mi je bilo živeti s starši, pa v tako lepem kraju smo živeli, v Bohinju. V družini je bil alkohol, veliko prepira, tudi pretepi … A spomnim se, da nam je ati zelo lepe nedelje naredil, peljal nas je na kakšen izlet. Zdi se mi, da mi je prav ta nedelja rešila lep pogled na družine. 

Kako zdaj poteka vaš dan v samostanu, je vse natančno določeno?

V dnevu imamo tri močne točke. Jutranji del je molitev, obed zajtrka in maša. Druga stopnička je okrog poldne, ko se petnajst do dvanajstih zberemo pri bratski molitvi, ki ji sledi kosilo. Zvečer pa je spet molitev večernic ob sedmih, pa rožni venec, pred ali po tem pa večerja. Pri nas sta močno povezana molitev in obed. Vmes pa je veliko dela v hiši. Štiri dni v tednu nam pomaga gospodinja, vse drugo, če se le da, opravimo sami. Veliko je spovedovanja, pogovorov z ljudmi, včasih je treba koga obiskati, kakšnemu bolniku nesti obhajilo, maziljenje, priprava na kaka srečanja, duhovne vaje, verouk . Že dolgo ne vem, kaj je to dolgčas. 

Kaj pa vam ostane še posvetnega, poleg dela v hiši, denimo?

Čas, ki je dragocen. 

Kaj in koliko v resnici ljudje potrebujemo?

Najbolje je, da stvari, ki jih imaš, uporabljaš, ne da one tebe uporabljajo. Vse stvari, ki jih nisem potreboval pol leta, podarim. Obleka, ki je vsaj enkrat v letu ne oblečem, gre naprej. Tehnične stvari, kot so telefoni in drugo, to vse sicer imamo, vendar se učimo, da jih mi uporabljamo, ne one nas. Enako je z denarjem. Imamo skupno blagajno, in ko povem, da nekaj potrebujem, se obenem že vprašam, ali je to res. Dobro je, da človek te stvari ubesedi, svoje želje in sanje.

Tudi ljudje, ki jih srečujem, se tega čedalje bolj zavedajo, mladi znajo zelo dobro uvideti, kaj potrebujejo in česa ne. Posebno takrat, ko začnejo govoriti o svojih potrebah. Ko človek to izgovori, se hkrati vpraša, kaj bi rad, ali to res potrebuje, koliko v resnici potrebuje. Avto imamo, da ga uporabljamo, ne za to, da se z njim bahamo. Tudi mi imamo dva avtomobila, dva clia, enega starejšega, starega deset let. Z njima se vozimo po opravkih, zagotovo pa ne zato, da bi se z njima postavljali.

Še nekaj bi vas vprašala za konec. Kaj se je zgodilo z vašo željo, da bi postali operni pevec?

Med študijem sem šel na solo petje in videl, da je to preveč napihnjena zadeva. Sem pa šolal svoj glas in s tem tudi zelo spoznal sebe. Vsakomur, ki se želi spoznati in ima dar petja, svetujem, naj se vpiše na solo petje. To je odlična šola samozavedanja.


Uredi oz. spremeni to novicoRomanja v Assisi v letu 2017
Objavljeno: 15.4.2017

V letu 2017 bratje kapucini organiziramo naslednja romanja v Assisi:


Uredi oz. spremeni to novicoPasijon v župniji Ljubljana - Štepanja vas
Objavljeno: 2.4.2017

Vabljeni tudi letos na ogled pasijona, ki ga pripravljajo naši mladi v župniji Ljubljana - Štepanja vas..
Cerkev sv. Štefana
Cvetna nedelja, 9. aprila po sv. maši, ki je ob 18. uri
Torek v velikem tednu, 11. aprila, po sv. maši, ki je ob 19. uri

 


Uredi oz. spremeni to novicoNova številka Frančiškovega prijatelja - 2017/1 - Svet
Objavljeno: 2.4.2017

Izšla je 1. številka Frančiškovega prijatelja v letu letu 2017 - z naslovom
SVET
 
Dosegljiva je tudi v PDF formatu.
 
Frančiškov prijatelj je revija, ki jo štirikrat letno izdajamo bratje kapucini, in se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.
 
Če se želite naročiti nanj, pišite na matej@rkc.si

Uredi oz. spremeni to novicoRomanje družin in odraslih v Assisi 2017
Objavljeno: 7.3.2017

 
ROMANJE V ASSISI z brati kapucini za odrasle in družine
Romanje in obisk Frančiškovih krajev bomo bogatili z molitvijo, duhovnimi mislimi in posredovanjem krščanske izkušnje sv. Frančiška in sv. Klare. Na romanju poskrbimo za otroke in na njim razumljiv način predstavimo kraje.
 
Od 25. do 29. aprila 2017
Cena za odrasle 250 €, otroci (do 16 let) 140 €.
 
INFO
br. Milan Kvas, 040 220 972
br. Jožko Smukavec, 041 860 350
 
PRIJAVE
br. Milan Kvas, Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju
 
Lepo vabljeni!


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic