Bratje Kapucini
Nekaj let po nastopu Martina Lutra v Nemčiji se je redovoma minoritov in frančiškanov pridružila še nova redovna ustanova, ki je prav tako kot prva dva izšla iz prvotno enotnega reda manjših bratov Frančiška Asiškega, red kapucinov. Pridigar iz ankonske province o
bservantov, p. Matej, doma iz mesta Bascio blizu Pesara, se je odločil, da bo živel še strožje v duhu Frančiškovega Vodila kot ostali. Leta 1525 se je podal v Rim in papež Klemen VII. mu je dovolil, da sme živeti "kot puščavnik brez stalnega bivališča dobesedno po Frančiškovem Vodilu in povsod oznanjati evangelij". Prva sta se mu pridružila rodna brata iz Fossombrona, Ludvik in Rafael. Bradati možje, oblečeni v rjave kute z dolgo kapuco - v Camerinu so jih prvič imenovali "kapucini"- so uživali močno podporo škofa iz Camerina ter kneginj Katarine Cibo in Viktorije Colonna. Z njihovim posredovanjem so dosegli, da je papež Klemen VII. dne 3. julija 1528 izdal dokument, s katerim je potrdil kapucinski red in dovolil sprejemati nove člane iz vrst laikov, duhovnikov in redovnikov. Kandidati so prihajali od vseh strani, največ med njimi je bilo observantov. Že naslednje leto je red štel okoli 30 članov, leta 1536 pa 700.
Osnovno pravno ureditev, ki je seveda izhajala iz Frančiškovega Vodila, je red dobil na kapitlju v Albacini 1529; ta je predvsem poudarjala uboštvo, molitev, redovno disciplino, molk in samoto, o pridiganju pa je spregovorila zgolj bežno ter ga priporočala samo zunaj samostanov. Tako je red v svojih začetkih imel bolj puščavniško-kontemplativno podobo. Sloviti pridigarji iz vrst observantov, ki so v kapucinski red vstopali prva leta po njegovi ustanovitvi, pa so pridiganju dali osrednje mesto v dejavnosti reda. Tako so redovne konstitucije iz leta 1536 ob prej naštetih prvinah dale mnogo širše in temeljitejše smernice za pridigarsko dejavnost in njej ustrezen biblični študij; zanje lahko rečemo, da so ostale odločilne vse do najnovejših časov.