Bratje Kapucini

Duhovnost


Romanje v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2019

Naredite si prijatelje z bogastvom - 25. navadna nedelja (C)

25. navadna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoVstopite skozi ozka vrata - 21. navadna nedelja (C)
Objavljeno: 16.8.2010

Iz 66,18-21; Heb 12,5-7.11-13; Lk 13,22-30

Obstaja vprašanje, ki je vedno mučilo vernike: je veliko ali malo tistih, ki se zveličajo? V nekaterih obdobjih je ta problem postal tako pereč, da so nekateri ljudje zapadli v hudo tesnobo. Eden od njih je bil tudi blagi in mili sv. Frančišek Saleški. Zaradi teoloških smeri njegovega časa in gotovo tudi, ker je Bog to dopustil, je živel precejšen del svoje mladosti v prepričanju, da je izključen iz števila poveličanih (takrat so rekli »predestiniranih«) in da mu je namenjeno večno pogubljenje. Nekega januarskega večera, ko tega ni več mogel prenašati, je vstopil v cerkev, pokleknil pred Marijin kip in se tam popolnoma izročil Bogu, računajoč na njegovo usmiljenje, in mu obljubil, da ga hoče ljubiti ne glede na njegovo usodo po smrti. V hipu je strah izginil; sam pripoveduje, da ga je obšel jasen občutek, kako je odpadla vsa tesnoba, kakor da bi odpadla zunanja znamenja gobavosti. Čutil se je prerojen.

Ta problem je pustil sled tudi v umetnosti. Križani Jezus, ki so ga slikali v tem obdobju (16. in 17. stoletje), je enkrat prikazan z razširjenimi, horizontalno iztegnjenimi rokami, drugič pa so se roke približevale telesu in so bile skoraj vzporedno z njim, kakor da bi malodane nakazovale utesnjenost. Prvi je odražal nauk, v skladu s katerim je Jezus v svoji odrešenjski smrti objel ves svet in so bili zato vsi poklicani k odrešenju; drugi pa je odražal nasproten, janzenističen nauk, češ da je zelo majhno število ljudi določenih za odrešenje.

Evangelij današnje nedelje nam pove, da so nekega dne to vprašanje zastavili tudi Jezusu:

»Ko je učil na poti v Jeruzalem, mu je nekdo rekel: 'Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?'«.
Vidimo, da se vprašanje tiče števila; koliko se jih reši: veliko ali malo? Jezus v svojem odgovoru premakne središče pozornosti od koliko na kako se rešiti:

»On pa jim je dejal: 'Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli'.«

Prav isto držo najdemo tudi glede končnega Jezusovega prihoda. Apostoli sprašujejo, kdaj se bo vrnil Sin človekov, Jezus pa v odgovoru nakaže, kako naj se pripravijo na ta prihod, kaj naj delajo, ko ga pričakujejo (prim. Mt 24,3-4). Ta Jezusov način ni nenavaden in izmikajoč. Je preprosto ravnanje nekoga, ki hoče vzgajati učence, da bi od radovednosti prešli k pravi modrosti; od jalovih vprašanj, ki vznemirjajo ljudi, k resničnim problemom, ki so življenjsko pomembni.

Že iz tega lahko razumemo absurdnost tistih, ki mislijo, da poznajo celó natančno število odrešenih: sto štiriinštirideset tisoč. To število, ki se pojavi v Knjigi razodetja, ima povsem simbolično vrednost (kvadrat od dvanajst, kolikor je Izraelskih rodov, pomnožen s tisoč) in to takoj razloži izraz, ki sledi: »Velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti« (Raz 7,4.9). Če bi bilo poleg vsega to res število odrešenih (kakor trdijo jehovove priče), lahko takoj zapremo trgovino, mi in oni: na vratih nebes bi moral že od davnaj viseti napis, kot ga najdemo na določenih parkiriščih: »Zasedeno«.

Če Jezusu torej ni predvsem do tega, da bi nam razodel število odrešenih, ampak da bi nam pojasnil način, kako se rešiti, poglejmo, kaj pravi glede tega slednjega. Bistveni sta dve stvari: ena negativna in druga pozitivna; prva je tisto, kar ne koristi, nato pa tisto, kar pomaga k odrešenju. Ne koristi, ali pa vsaj ni dovolj dejstvo pripadnosti nekemu določenemu narodu, nekemu določenemu plemenu, tradiciji ali ustanovi, čeprav bi šlo za izvoljeno ljudstvo, iz katerega prihaja Odrešenik. Prisluhnimo, kaj pravi:

»Tedaj mu boste začeli govoriti: 'Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,' toda rekel vam bo: 'Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!'«.

V Lukovem besedilu je jasno, da so Judje tisti, ki terjajo privilegije. V vzporednem Matejevem besedilu pa se obzorje razširi. Nahajamo se že v kontekstu Cerkve. Tukaj slišimo, kako Jezusovi učenci postavljajo iste vrste zahteve: »V tvojem imenu smo prerokovali in v tvojem imenu smo storili veliko mogočnih del« (prim. Mt 7,22-23). Za to, da bi se rešili, ne zadostuje niti preprosto dejstvo, da so poznali Jezusa in da so pripadali Cerkvi. Potrebno je nekaj drugega.

In prav to »nekaj drugega« želi Jezus razodeti z besedami o »ozkih vratih«. Bližamo se pozitivnemu odgovoru. To, kar usmerja na pot odrešenja, ni posestni list (za dar, kakršen je odrešenje, ni posestnega lista), ampak je osebna odločitev, ki ji sledi dosledno življenje. To je še bolj jasno v Matejevem besedilu, ki postavlja v nasprotje dve poti in dvoje vrat: ena ozka in druga široka.

»Široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo« (Mt 7,13-14).

Ta podoba dveh poti je za prve kristjane postala neke vrste temeljni moralni kodeks. V spisu Didaché, ki izhaja še iz apostolskih časov, beremo: »Dve poti sta: ena je pot življenja, druga pot smrti. Med tema dvema potema je velika razlika. Póti življenja so lastni ljubezen do Boga in do bližnjega, blagoslavljanje tistega, ki te preklinja, držati se daleč od poželenj mesa, odpuščanje žaljivcem, biti iskren, ubog. Póti smrti pa je, nasprotno, lastno nasilje, hinavščina, stiskanje reveža, laž.«

Zdaj pa si moramo zastaviti vprašanje. Zakaj sta ti dve poti vsaka po svoje imenovani »široka« pot in »ozka« pot? Ali je morda slaba pot vedno lahka in prijetna za hojo in pot dobrega vedno trda in naporna? Tukaj moramo biti previdni, da ne bi padli v običajno skušnjavo in verjeli, da brezbožnim tukaj na zemlji gre vse kot po maslu, dobrim pa na drugi strani gre vedno vse po zlu. Pot brezbožnežev je res široka, a le na začetku. Ko pa korak za korakom človek stopa po njej, postane ozka in grenka. V vsakem primeru postane na koncu ekstremno ozka, ker se konča v slepi ulici.

Ko sem bil še otrok, smo za lovljenje rib v rekah uporabljali metodo ribarjenja, ki se je imenovala motek, ponekod so jo imenovali zapornica iz rogozovine, ali okop. Šlo je za iz trsta na poseben način spleteno mrežo. Na začetku je široka in ravna, potem pa se zgoraj zapira in spodaj stiska, dokler se ne konča v neke vrste lijaku, ki je postavljen pokonci in ribe, ki se znajdejo v njem, končajo v vreči in kasneje seveda … v ponvi. Takšna je široka pot, o kateri govori evangelij.

Pot pravičnih pa je ozka na začetku, ko stopimo nanjo, potem pa postane široka pot, kajti na njej je najti upanje, veselje in mir srca. To je nasprotje zemske sreče, za katero je značilno, da s tem, ko jo uživamo, počasi usiha, dokler ne začne porajati odpora in žalosti. To lahko opazimo pri določenih omamah, kot so droga, alkohol ali spolnost. Potreben je vedno večji odmerek ali dražljaj, da spodbudi enako močno zadovoljstvo. Vse dokler se organizem več ne odziva in pride tudi do telesnega propada.

Slišali smo, kako v Matejevem besedilu Jezus pravi, da je malo tistih, ki najdejo pot, ki vodi v življenje. Zdelo bi se torej, da, kljub vsemu, on vseeno spregovori o številu odrešenih. Toda dejansko on tu ne govori o onih, ki »se rešijo« tout court, ampak o tistih, ki »vstopijo v odrešenje«. »Ozka vrata«, o katerih je govora, niso nujno tista, ki nas bodo nekega dne dokončno privedla v nebesa, ampak tista, ki nam dovolijo že v tem življenje vstopiti v kraljestvo, ki ga oznanja Jezus in da živimo v skladu z njegovimi zahtevami. Da pa je malo tistih, ki v tem življenju sprejmejo in vzamejo zares evangeljske zahteve, je stvar, ki jo lahko sami ugotovimo, ko pogledamo okoli sebe.

Vedno se moramo spomniti neke resnice: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili« (1 Tim 2,4) in, na našo srečo, je tudi dovolj močan, da uresniči to, kar hoče. Ko je Jezus rekel, da »gre namreč kamela laže skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo«, so ga apostoli prestrašeni vprašali: »Kdo se potem more rešiti?«; toda on jim je odgovoril: »Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu« (prim. Lk 18,25-27). Bog ima izredne načine, kako odreševati, ki jih mi ne poznamo, na katere pa se ne moremo zanašati, če hote zanemarjamo redne načine.

To je v bistvu pomirjujoč sklep, pri katerem pa ne čutim, da bi preveč vztrajal. Če je v času janzenizma in v času upodobitev Križanega z rokami, ki so se približevala telesu, Cerkev čutila potrebo, da je vzpodbujala ljudi k zaupanju v Boga in jih pomirjala glede njihovega odrešenja, smo danes glede tega, kar zadeva nas, tako »mirni«, tako malo zaskrbljeni zaradi odrešenja, da je namreč potrebno odpraviti to napačno mirnost in vnesti nekaj zdravega nemira na pleča ljudi. V določenih primerih nekoga prestrašiti pomeni delo ljubezni. To naredi dober zdravnik, ko nima drugega sredstva, da bi bolnika prepričal, da mora prenehati kaditi, ali početi druge stvari, ki so nevarne za njegovo zdravje.

Številni študenti filozofije poznajo slavno Kierkegaardovo delo, ki nosi naslov Strah in trepet in so ga morda preštudirali tudi za kakšen izpit. Malo od njih pa jih ve, od kod prihaja ta naslov. Sposojen je pri sv. Pavlu, ki je priporočal prvim kristjanom:

»S strahom in s trepetom delajte za svoje odrešenje« (Flp 2,12).

Odrešenje je preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili naključju ali verjetnostnemu računu. Trener nogometnega kluba Liverpool je nekoč pred bližajočo se tekmo dejal: »Zmagati to tekmo ni vprašanje življenja ali smrti … Je veliko več!« Ne vem, če je to mogoče reči ravno za določeno nogometno tekmo, zagotovo pa je to potrebno reči glede našega zveličanja. To pa je vprašanje večnega življenja in večne smrti.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 271-276. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.



Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic