Bratje Kapucini

Novice


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

Praznik sv. Petra in Pavla (B) - Ti si Peter

Sv. Peter in Pavel - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Zadnjih  5   10   20   50 novic.
Uredi oz. spremeni to novicoVelikonočni pogovor z br. Jožkom Smukavcem v Delu
Objavljeno: 16.4.2017

Bratje kapucini

Na podlagi duhovnosti svetega Frančiška Asiškega, ki je živel v pokorščini, čistosti in brez lastnine, delujejo trije cerkveni redovi: frančiškani, minoriti in kapucini. Kapucini izvirajo iz zadnje delitve frančiškanov v 16. stoletju, še bolj kot pripadniki drugih dveh redov so bili spodbujeni k molitvi, poglobljenemu življenju, odnosu z Bogom in ljudmi, ki so ubogi, bolni, gobavi, razlaga Jože Smukavec. Med frančiškanskimi redovi imajo najmanjše samostane, hkrati pa so še bolj strogi v skromnosti, uboštvu. V Sloveniji je približno 30 kapucinov, v škofjeloškem samostanu jih prebiva pet.

Jože Smukavec ali brat Jožko, kakor mu pravijo, je eden od petih bratov kapucinov, ki prebivajo v škofjeloškem samostanu. Potem ko so doma pričakovali, da bo prevzel kmetijo, sam pa je hotel postati operni pevec ali vrtnar, je sčasoma stopil v objem Boga. Na veliko noč bo med drugim vodil sobotno vigilijo, ki vsako leto pritegne več sto vernikov. Z njim smo se pogovarjali o odpuščanju in skromnosti, pa tudi o tem, kako je po skoraj razvratnem življenju, kakor temu pravi sam, pri 26 letih stopil med Frančiškove brate kapucine. 

Kaj verniki pričakujejo od velike noči, ki velja za največji krščanski praznik?

To je praznik človeka in Boga. Seveda nam je tudi tradicija pomagala, da se dobimo skupaj, se skupaj zahvalimo, blagoslovimo jedi … V temelju pa je to zelo osebna zadeva, saj se vsakdo posebej sreča s svojo smrtjo, s tem, kaj mu jemlje življenje. In to Bog rešuje. Velika noč je zbujenje človeka. Vidim, kako mi Bog ponudi vse, mi pove, da živim in da on živi zame. Te dni ljudje pogosteje prihajajo k spovedi, na pogovore, v soboto pri nas blagoslavljajo praznične jedi, zvečer pa se udeležijo vigilije.

Kako sprejemate te dni ljudi v samostanu?

Ljudje so navajeni, da pridejo k nam bratom kapucinom. Prinesejo težo življenja, pa tudi veselje. Tukaj se deli življenje, ne samo obtoževanje. Tukaj lahko jokamo in se veselimo. To se mi zdi super. Da je lahko človek cel pred Bogom. Ne samo takrat, ko je čisto v »bedu«, zanič, ampak tudi takrat, ko mu je lepo. Pred prazniki in veliko nočjo prihajajo k nam k spovedi.

Kako razumevajoči ste do vernikov, ki pridejo k spovedi, tudi ko vam zaupajo svoje grehe? 

Izkušnje, ki sem jih imel v življenju, mi pomagajo, da človeka ne obsojam več. Ne moraliziram, saj spoved vzamem kot usmiljen objem Boga. Bolj ko je živa vera, bolj se ta objem zgodi z odvezo. To je veličasten trenutek. Včasih se mi ulijejo solze, ko vidim, kako čudovit je človek, ko pride do objema, usmiljenja Boga. Tudi sicer smo Frančiškovi bratje, h katerim sodimo trije redovi: frančiškani, minoriti in kapucini, že skozi zgodovino znani po tem, da smo bratje z ljudmi. Naše življenje se prepleta s človekom. Prihajajo k nam, pa tudi mi gremo k njim, blagoslavljat, se pogovarjat. Tudi mi med seboj živimo bratsko življenje, lahko bi rekel kar družinsko. 

Kako množično mladi danes vstopajo v Cerkev?

Mladi iščejo resnico, ne blefa. Poznam mlade, ki res živijo za Boga. Ko pridejo molit, je to res molitev, pogovor z Bogom, ne nekaj napol. Mislim, da je za Cerkev zdaj milosten čas, saj ni več množičnega obiskovanja, ampak je bolj globoko, osebno. Ni panike, da bi Cerkev propadla, šla bo le bolj v globino, bolj zares bo. To je tudi prav. Ne bomo kljukali številk in se bahali. Za tiste vernike, ki so, bomo bolj hvaležni, veseli.

Zakaj ste se vi odločili za duhovniško službo?

Težko mi je bilo v vsej ponudbi življenja, od idej, služb, želja, sanj, videti, kaj je res. Nisem se znašel v tem, kaj je bistveno, kaj je tisto, kar je res moje, kaj pa so pričakovanja drugih. Res sem bil zmeden. Pa še nekaj drugega – nisem se spoštoval. Od doma naprej sem bil frustriran, negotov, nesamozavesten, že vnaprej je bilo označeno, da nobene stvari, ki sem jo začel, ne bom končal. Boga so mi doma prikazovali kot nekoga, ki me bo stalno kaznoval, ki me skrivaj opazuje … in kjer je strah, tam ni življenja.

V Škofji Loki sem končal triletno srednjo šolo, potem sem šel v proizvodnjo, za pet let v Lip Bled. V tistem času sem bil »razsut«, veliko alkohola, žurov, brezglavo veseljačenje, tekanje za ženskami ... skoraj že razvrat življenja. Tam do 20. leta, ko sem hodil že v službo, sem s tem iskanjem hotel zapolniti praznino, vendar zdaj, ko gledam nazaj, vidim izpraznjenost tega početja. Ko sem šel v disko pri našem Bohinjskem jezeru, je bilo vse, ženske, pijača, glasba, pa me je prijatelj vprašal: Jožko, a ni super živeti? Takrat sem si prvič rekel: A je res? Spomnim se tudi sanj, da sem umrl, pa so tisti, ki so me hodili kropit, govorili: Dobro, da je umrla ta svinja, saj iz njega ne bi bilo nič, saj je propalica … Zbudil sem se čisto moker. V meni se je zgodil neki prelom, kot bi se vse začelo sesipati.

Medtem sem odslužil še vojaški rok, druga generacija Kranj, tretja Bela. Tam sem dobil neki nov zagon, vojska me je naučila reda – postlana postelja, zložena oblačila, treba se je bilo urediti. Pa napor, brez izgovorov, moral sem delati, skupaj z vsemi drugimi. 

Ali je bil to že nagovor Boga?

Ja, tako nekako. Prijatelj me je vprašal, ali verujem v Boga. Ja, sem rekel, krščen sem bil, k verouku sem hodil, k maši sem šel … Pa mi reče: Tako lepo je, ko te ima res nekdo do konca rad. Molil je in jokal. Tudi to je bil prelom. Njegovo vprašanje, ali verujem, je odmevalo v meni.

Še ena stvar se je zgodila v vojski. Ves čas so me spraševali, kaj delam in kdo da sem, da sem tako brihten. Nisem hotel povedat, da delam v fabriki, umazan, s predpasnikom in čepi v ušesih zaradi hrupa, pa sem rekel, da študiram. To sem si res želel. Pa so me sovojaki drugič spet stisnili v kot. To so počeli toliko časa, dokler nisem enkrat planil v jok in zavpil, da sem niko in ništa, da sem bedak, da bom šel iz vojske nazaj v fabriko, v ropotanje, kjer bom spet umazan. Nič nisem. Začutil sem, da me imajo radi, tolažili so me. In videl sem, da besede, da nisem nič, ne držijo. 

Ko sem prišel iz vojske, sem ob delu v Škofji Loki dokončal srednjo šolo. V tistem času sem se res začel učiti, raziskovati. Užival sem v šoli. Pozdravila se mi je bolečina iz osnovne šole. Sem namreč dislektik in iz te motnje je izviralo prepričanje, da iz mene ne bo nič, da mi nič ne rata. Bil sem kaznovan s tem, da sem dobival šuse, v šoli mi je učiteljica celo prepovedala brati na glas. Pri matematiki sem imel težave, ker sem zamenjeval številke in se stalno motil, čeprav sem obvladal princip.

Ko sem delal teste po osnovni šoli, so rekli, da dosegam komaj kakšen skrajšan program. Jaz pa sem želel več. Želel sem biti operni pevec, pa tudi z naravo bi delal. Star sem bil že 21, 22 let, ko so me povabili v cerkveni zbor in začel sem peti, tudi pri mašah. Tam je bilo sicer malo bolj dolgočasno kot v diskotekah (smeh), vendar mi je bilo vedno tako lepo. Vrnil sem se torej tja, od koder sem po birmi odšel – v cerkev. Prej ni bilo prostora za Boga, bil sem zaslepljen z ropotanjem, umetnimi lučmi, alkoholom.

Videti je, da vas je v Cerkev pripeljal splet okoliščin.

Ko sem ob delu končal srednjo šolo, sem se vpisal na agronomijo in odšel iz proizvodnje. Načrt sem imel, da se bom med študijem vsak dan z jugom vozil domov v Bohinj, ampak to seveda ni bilo mogoče. Šel sem do župnika, majhen, odkrit, pa sem prosil, ali mi lahko pomagajo. Tako sem povsem po naključju pristal v Frančiškovem študentskem domu, kjer se je začelo moje »rojstvo«. Star sem bil 24 let, poln življenjskih izkušenj, padcev in vzponov. Ko sem se pripeljal z jugom in svojim imetjem v gajbicah, sem se počutil, kot da sem prišel domov. Tam sem se srečal s življenjem v veri, molitvijo, veliko sva se pogovarjala s cimrom, ki je študiral medicino. Začel sem spet odkrivati molitev, prijateljica mi je predstavila Sveto pismo …

Takrat še niste nameravali vstopiti v red?

Ne, še vedno sem nameraval prevzeti kmetijo staršev, zato sem tudi študiral agronomijo. Bil sem prvorojenec, vsi so vedeli, da bom kmet, da se bom poročil, imel ženo in otroke. To so bile nekoč tudi moje sanje in pričakovanja domačih, verjetno tudi vaščanov in še koga ... Med študijem pa sem od prijateljev v domu slišal vse več v Bogu, ugotovil sem, da o tem nič ne vem, čeprav sem hodil k verouku. Tako me je zagrabilo, da sem začel hoditi k maši. Več sem bil v kapeli kot na fakulteti. To mi je bilo tako blizu … Bral sem svetnike, Frančiška, Klaro, malo Tereziko in začutil, kako lepo bi bilo živeti z Bogom. Začel sem razmišljati drugače. To sem počel zelo osebno, nihče ni smel vedeti, saj so me čakale čisto druge stvari, obveznosti. Na eni strani so bila pričakovanja družine, na drugi pa razmišljanja o Bogu. V Frančiškovem domu sem začel dobivati svojo vrednost. Vse bolj sem čutil, da je življenje z Bogom zame. 

Do takrat sem se tudi izogibal spovedi, prepričan, da Bog mojega slabega početja ne bo razumel. A sem se nekega dne med vožnjo domov vendarle ustavil na Brezjah. Spomnim se le tega, da so v spovednici solze kar tekle od mene, niti ne vem, kaj sem govoril.

Ste dobili kakšno pokoro?

Ne spomnim se več, vem pa, da sem bil lahkoten kot ptiček. Takrat bi vse naredil za Boga, želel sem si z njim živeti. Za teden dni sem šel potem v kartuzijo Pleterje, da bi tam samo molil. Hotel sem vse nadoknaditi, biti z Bogom. Ko sem v tretjem letniku končeval fakulteto, sem imel občutek, da se bo nekaj zgodilo. Ko sem začel pisati diplomo, sem nalogo predstavil takratni bohinjski županji. Še zdaj se spomnim naslova: Stanje in perspektive sadjarstva v Bohinju. Županja, tudi sama agronomka, je bila navdušena: mi potrebujemo enega takega. Vse mi je uredila. Jaz pa sem imel v sebi še en načrt, rad bi nekaj več. Pa si nisem upal. In to je počasi dozorelo. 

Kaj je to nekaj več?

Z brati kapucini sem odpotoval v Assisi in tam enemu od njih dolgo v noč razlagal, da želim postati kapucin. Žal je brat vmes zaspal, tako da me niti slišal ni (smeh). Vendar sem sam sebe slišal. Takrat sem si prvič na glas priznal, da bi bil rad Frančiškov brat, da bi rad preprosto ljubil življenje in Boga. Začelo se je odvijati. Diplomiral sem, odšel domov, nasekal drva, razvozil gnoj za jeseni … enajstega novembra 1999 pa sem bil sprejet k bratom kapucinom. Star sem bil 26 let, ko sem začel kot pripravnik, in prvi rojstni dan praznoval ravno na pepelnico, najbolj orto postni dan, poleg velikega petka. Takoj pri vratih sem si rekel, uf, zdaj gre pa zares.

Kako so se na to odločitev odzvali starši?

Z brati smo bili dogovorjeni, da jim ne povem čisto takoj, da je treba najprej napisati prošnjo, pa tudi red je moral malo premisliti, ker sem v svoji mladosti le počel slabe stvari, neumnosti. Po mesecu dni me je glavni brat poklical in mi sporočil, da me z veseljem sprejemajo. Takrat sem povedal tudi staršem, mami se je smejala, ati je utihnil, jokal. Sestra me je zmerjala, jaz pa sem bil miren, začuden nad takšnim odzivom. Po vstopu v red sem se moral marsičesa naučiti, kar je bilo precej težko, ker sem bil vedno bolj trmast. To mi je prineslo tudi neko veliko vrednost, širino življenja, globino.

Ste se naučili odpuščati, sebi in drugim?

Zamere, jeze, krivde, sram so tako globoka čustva, da človek tega ne zmore. Odpuščanje je samo Božji dar, moj je pa proces odpuščanja, spuščanja. Ko se to zgodi, se ti sesuje vse, kar je zlagano, majavo, narejeno, začenjaš doživljati lahkotnost. Ko dopustiš, da je bilo tisto, kar se je zgodilo, na mestu, da je Bog to objel, poljubil, umiril … Bog namreč tudi moje napake in neumnosti v dobro obrne. Odpuščanje je velika zadeva, ker te osvobodi krivde, sramu, strahu, skrivanja … vse to jemlje človeku življenje. Bog pa želi, da bi živel, in ti pošilja ljudi, ki te odpirajo, te osvobajajo, ti dajo upanje, svetlobo, resnico. To je težak proces. In ko si zadosti majhen, te poljub Boga odveže, to si dopustiš, Nehaj se matrat, slišiš od Boga, moj si, prav je bilo, kar se je zgodilo.

Ali vam je že uspelo odpustiti staršem?

Ja. A to je bil dolg proces, skoraj 15 let. Težko mi je bilo živeti s starši, pa v tako lepem kraju smo živeli, v Bohinju. V družini je bil alkohol, veliko prepira, tudi pretepi … A spomnim se, da nam je ati zelo lepe nedelje naredil, peljal nas je na kakšen izlet. Zdi se mi, da mi je prav ta nedelja rešila lep pogled na družine. 

Kako zdaj poteka vaš dan v samostanu, je vse natančno določeno?

V dnevu imamo tri močne točke. Jutranji del je molitev, obed zajtrka in maša. Druga stopnička je okrog poldne, ko se petnajst do dvanajstih zberemo pri bratski molitvi, ki ji sledi kosilo. Zvečer pa je spet molitev večernic ob sedmih, pa rožni venec, pred ali po tem pa večerja. Pri nas sta močno povezana molitev in obed. Vmes pa je veliko dela v hiši. Štiri dni v tednu nam pomaga gospodinja, vse drugo, če se le da, opravimo sami. Veliko je spovedovanja, pogovorov z ljudmi, včasih je treba koga obiskati, kakšnemu bolniku nesti obhajilo, maziljenje, priprava na kaka srečanja, duhovne vaje, verouk . Že dolgo ne vem, kaj je to dolgčas. 

Kaj pa vam ostane še posvetnega, poleg dela v hiši, denimo?

Čas, ki je dragocen. 

Kaj in koliko v resnici ljudje potrebujemo?

Najbolje je, da stvari, ki jih imaš, uporabljaš, ne da one tebe uporabljajo. Vse stvari, ki jih nisem potreboval pol leta, podarim. Obleka, ki je vsaj enkrat v letu ne oblečem, gre naprej. Tehnične stvari, kot so telefoni in drugo, to vse sicer imamo, vendar se učimo, da jih mi uporabljamo, ne one nas. Enako je z denarjem. Imamo skupno blagajno, in ko povem, da nekaj potrebujem, se obenem že vprašam, ali je to res. Dobro je, da človek te stvari ubesedi, svoje želje in sanje.

Tudi ljudje, ki jih srečujem, se tega čedalje bolj zavedajo, mladi znajo zelo dobro uvideti, kaj potrebujejo in česa ne. Posebno takrat, ko začnejo govoriti o svojih potrebah. Ko človek to izgovori, se hkrati vpraša, kaj bi rad, ali to res potrebuje, koliko v resnici potrebuje. Avto imamo, da ga uporabljamo, ne za to, da se z njim bahamo. Tudi mi imamo dva avtomobila, dva clia, enega starejšega, starega deset let. Z njima se vozimo po opravkih, zagotovo pa ne zato, da bi se z njima postavljali.

Še nekaj bi vas vprašala za konec. Kaj se je zgodilo z vašo željo, da bi postali operni pevec?

Med študijem sem šel na solo petje in videl, da je to preveč napihnjena zadeva. Sem pa šolal svoj glas in s tem tudi zelo spoznal sebe. Vsakomur, ki se želi spoznati in ima dar petja, svetujem, naj se vpiše na solo petje. To je odlična šola samozavedanja.



išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic