Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

20. nedelja med letom (A) - Kanaanska žena je začela vpiti

20. navadna nedelja (A) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoSv. Klara (1194 - 1253)
Objavljeno: 27.6.2005

Klarino branje Svetega pisma

dr. Maksimilijan Matjaž

Simpozij o sv. Klari Asiški, Nazarje, 6. do. 7. nov. 2003

Uvod

Življenje sv. Klara je bilo vse od njenega spreobrnjena naprej eno samo razmišljanje "o neskončnih dobrotah, s katerimi nas je Bog obsi­pal" (KlOp 6). To razmišljanje je prehajalo v mistično kontemplacijo oziroma motrenje velikega Darovalca, >Očeta usmiljenja", in v radost ljubezni do "ubogega Kristusa". Njeni spisi - Vodilo, Oporoka, Blagoslov in pisma Neži Praški - so zato spevi njenega življenja, ki je bilo zasidrani v središču evangelija. Klara piše v ljubečem, a slovesnem jeziku, ali kot pravi Alojz Rebula, "v vzvišenem eshatološkem ključu". Njen govor je "govorica iz stoletja katedral in Tomaževe Sume. Govorica iz prepada tisočletij, a iz večne aktualnosti Kristusovega sporočila". To je jezik Svetega pisma. Klara je Sveto pismo živela. Brala oziroma molila ga je s srcem, a tudi z razumom.

Pregled navajanja Svetega pisma v Klarinih spisih

Že površen pregled spisov sv. Klare prepriča o njenem temeljitem poznavanju Svetega pisma. Skoraj ni odstavka, kjer ne bi uporabljala bibličnih besed, stavkov ali vsaj misli. Sveto pismo v večini primerov navaja po smislu, a ima tudi veliko dobesednih navedb. Kar ob branju Klarinih besedil vedno znova očara, je domišljeno prepletanje njene in svetopisemske govorice. Če želimo razumeti misel, ki jo razvija, je potrebno nujno vključiti celotni svetopisemski citat, četudi navaja samo eno svetopisemsko besedo ali kratko besedno zvezo.

V spisih sv. Klara najdemo okrog 180 navedkov Svetega pisma, od tega jih je okrog 50 iz Stare in okrog 130 iz Nove zaveze. Stara zaveza je zastopana s štirinajstimi knjigami: 1 Mz, 3 Mz, 4 Mz, 1 Kr, Iz, Hab, Job, Sir, Mdr, Prg, Ps, Žal, Vp in 2 Mkb. Največkrat navaja Psalme (15krat) in Vp (6krat), ki pa jo, razen v enem primeru, navaja le v četrtem pismu Neži Praški. Od novozaveznih knjig navaja največkrat Matejev evangelij (27krat), nato 2 Kor (14krat), Lukov evangelij (10krat), Janezov evangelij (8krat), 1 Kor (6krat), pisma Rim, Flp in Heb pa po 5krat, nato pa še nekajkrat Apd, Kol, Ef, 1 Tes, 1 Tim 1 Pt , Jak in Raz. Statistična primerjava pokaže, da Klara od različnih tematskih svetopisemskih sklopov največkrat navaja Jezusov govor na gori: 4krat navaja blagre (Mt 5,3.10), sedemkrat pa še druga mesta v govoru (Mt 5,16.48; 6,15.20.24; 7,13-14). Preseneča sorazmerno redko navajanje Janezovega evangelija (8krat) pri Klari, dočim ga v Frančiškovih spisih najdemo kar 43krat. Trikrat naobrne nase oznako "nekoristni služabnik" iz Lk: "Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: >Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti<" (Lk 17,10; prim. 1 Klp 2.33; 2 Klp 2). Trikrat uporabi Pavlovo poimenovanje Boga kot "Očeta usmiljenja" (2 Kor 1,3), ki je vir vseh darov (KlOp 1.58; KlBl 11), kar sedemkrat pa navaja 2 Kor 8, kjer Pavel spregovori o rodovitnem uboštvu (prim. KlVod 7,3-4). V Klarinih spisih se pojavlja veliko svetopisemskih tem, ki bi zaslužile podrobno obravnavo. Tukaj se bomo omejili na tri vodilne svetopisemske teme, ki bistveno zaznamujejo Klarine duhovnosti, to so uboštvo, nebeško kraljestvo in veselje, ki dovolj jasno prikažejo njen odnos do Svetega pisma.

Uboštvo

Svobodna izbira uboštva je ena temeljnih odločitev Klarinega poslanstva: "Spolnjevati sveti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini, brez lastnine in v čistosti" (KlVod 2). Ko Klara utemeljuje nujnost izbire uboštva za tiste, ki se želijo popolnoma izročiti Kristusu, se sklicuje na dejstvo Božjega učlovečenja, ki je največji dokaz njegove ponižnosti in svobodne izbire: "Opazuj, pravim, na začetku tega ogledala uboštvo položenega v jasli in povitega v revne plenice" (4 Klp 19). "Če je torej tako velik Gospod, ki je prišel v naročje Device, hotel nastopati na svetu kot zaničevan, reven in ubog človek (prim. 2 Kor 8,9), da bi ljudje - ki so bili tako ubogi in revni, tako pogreznjeni v trpljenje zaradi prevelikega pomanjkanja nebeške hrane - postali v njem bogati v posesti nebeškega kraljestva, tedaj se silno radujte in veselite" (1 Klp 19-21).

Osrednje mesto, ki ga v Vodilu posveti temi uboštva, naveže na Pavlovo teologijo Kristusovega uboštva ali kenotične teologije - teologije o božjem spustu oz. izpraznjenju, ki jo razvije v Pismu Filipljanom in v Drugem pismu Korinčanom. "Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu" (Flp 2,6-8). Kot Pavel, predstavi tudi Klara Kristusovo svobodno odločitev za uboštvo kot najvišji motiv življenja v uboštvu. "Tega se jim ni treba sramovati, saj je Gospod zaradi nas postal ubog na tem svetu" (KlVod 8,3). "Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu" (2 Kor 8,9). Sestri Neži naroča, naj se kot "uboga devica" oklene "ubogega Kristusa. Glej nanj, ki je postal zate zaničevan, in hodi za njim, tako da boš zaradi njega postala zaničevana na tem svetu" (2 Klp 19; prim. 3 Klp 4). Klara uporabi enak način kot Pavel, ki spodbuja vernike v Korintu, naj kljub stiskam, ki so jih zadele, ne zaprejo svojih src za stiske drugih ljudi. Stiske in preizkušnje, ki jih človek sprejme v Gospodovem duhu, postanejo rodovitni izvor življenja nebeškega kraljestva. Ponižanje in preziranje sveta je imela Klara za razloge velikega duhovnega upanja. "Kljub veliki preizkušnji v stiski je njihovo prekipevajoče veselje in njihovo skrajno uboštvo preraslo v bogastvo njihove radodarnosti" (2 Kor 8,2). Pavlov izraz "skrajno" oz. "globoko uboštvo" povzdigne Klara v "najvišje uboštvo": "To je tista vzvišenost najvišjega uboštva (prim. 2 Kor 8,2), ki je vas, moje predrage sestre, postavilo za dedinje in kraljice nebeškega kraljestva" (KlVod 4). Pot uboštva je torej Kristusova, zato je to najvišja pot za dosego nebeškega kraljestva (prim. 1 Klp 25). To je pot blagrov , ki jih Jezus postavi kot model uresničevanja nebeškega kraljestva: >Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo < (Mt 5,3). Sestre želijo biti res uboge v duhu, kar pomeni, da so v celoti in do poslednjih globin prežeti z zavestjo o svoji popolni odvisnosti od Boga.

Najlepšo hvalnico uboštvu je Klara zapela v prvem pismu Neži:

"O blaženo uboštvo!
Njim, ki ga ljubijo in se ga oklepajo, podarja večna bogastva.
O sveto uboštvo!
Tistim, ki se ga držijo in po njem hrepenijo, obljublja Bog nebeško kraljestvo
(prim. Mt 5,3) in jim s trdno gotovostjo naklanja večno slavo in blaženo življenje.
O dobrotljivo uboštvo!
Gospod Jezus Kristus, ki je vladal in vlada nebo in zemljo, ki je rekel in sta nastala (prim. Ps 32,9; 148,5), se ga je oklenil bolj kakor česarkoli" (1 Klp 15-17).

 

V Oporoki, kjer povzame bistvo svojega življenjskega poslanstva, Klara ponovno utemelji odločitev za uboštvo v ljubezni do Učlovečenega in njegove deviške Matere: "Iz ljubezni do Gospoda, ki je bil ob svojem rojstvu ubog položen v jasli (prim. Lk 2,12), ubog živel na zemlji in gol visel na križu, naj skrbi, da bo ta "mala čreda" (Lk 12,32), ki jo je najvišji Oče rodil v svoji sveti Cerkvi, da bi po besedah in zgledu našega svetega očeta Frančiška posnemala uboštvo in ponižnost njegovega ljubljenega Sina in njegove slavne deviške Matere, vedno izpolnjevala sveto uboštvo, ki ga je obljubila Bogu in blaženemu očetu Frančišku; in vedno naj v tej "mali čredi" vnema in ohranja uboštvo in ponižnost" (KlOb 45-47).

Nebeško kraljestvo

O nebeškem kraljestvu spregovori Klara prvič v Vodilu, ko sestre spodbuja, naj nadvse hrepenijo, "da bodo imele Gospodovega duha in njegovo sveto dejavnost, . in da bodo ljubile tiste, ki nad preganjajo, sramotijo in obtožujejo; kajti Gospod pravi: "Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo" (Mt 5,10; KlVod 9.11-12). Neži piše, da Bog obljublja nebeško kraljestvo tistim, ki se držijo uboštva in po njem hrepenijo (1 Klp 16). "Če kdo ljubi časne stvari, izgubi sadove ljubezni" (1 Klp 25), zato bogatin ne more priti v nebeško kraljestvo. Klara vidi v bogastvu nekaj, kar želi tekmovati z nebeškim kraljestvom. Sijaj bogastva deluje na človeka prepričevalno, zato se mora pred njim nujno odločiti . "Nihče ne more služiti Bogu in mamonu; ali bo namreč enega ljubil in drugega sovražil, ali bo enemu služil in drugega zaničeval" (prim. Mt 6,24; 1 Klp 26). Skrb za imetje, ki obljublja varnost, zaduši človekovo hrepenenje po Božji obljubi. Božja obljuba kliče vero, a zagotavlja prihodnost (prim. Mr 4,19). Klara se zaveda, da strast posedovanja duši kali prave ljubezni, ki je darovanje . Življenje ima svoj izvor, svoje trajanje in izpolnitev v darovanju: "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili" (Mt 25,40). To so tista tesna in so ozka vrata, ki vodijo v nebeško kraljestvo - v življenje (prim. Mt 7,13-14; 1Klp 29; prim. KlOp 71). Skozi ta ne more vstopiti tisti, ki je obložen z bogatimi oblačili, kot se Klara slikovito izrazi v pismu Neži: "Oblečeni človek se ne more boriti z neoblečenim, kajti hitro je vržen na tla tisti, ki ga je mogoče za kaj prijeti. Zaradi tega ste vi prezirali oblačila, to je zemeljsko bogastvo, da ne bi podlegli v boju in bi mogli vstopiti v nebeško kraljestvo po tesni poti in skozi ozka vrata" (1 Klp 27.29).

Klara je s svetniško radikalnostjo razumela evangeljsko oznanilo Kraljestva kot poziv k odločitvi za Blagre. Nebeško kraljestvo pomeni kraljevanje duha blagrov , ki edini osvobaja suženjstva svetu. V nebeško kraljestvo se vstopa takrat, ko živeto uboštvo rojeva sadove Duha, ki so "ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje" (Gal 5,22). Tudi Klara se zaveda, da se tam, kjer pojenjajo sadovi Duha, krepijo dela mesa, zato o pominja in svari "v Gospodu Jezusu Kristusu, naj se sestre varujejo vsake prevzetnosti (prim. Lk 12,15), nečimrnosti, nevoščljivosti, lakomnosti ter prizadevnosti in skrbi za ta svet (prim Mt 13,22; Lk 21,34), opravljanja in godrnjanja, nesloge in razdeljenosti" (KlVod 10,6). Nebeško kraljestvo ne prihaja tako, da bi vzbujalo pozornosti, vendar je sredi med nami (prim. Lk 17,20); sprejmejo in razumejo ga lahko samo tisti, ki so zazrti v Ubogega, položenega v jasli in povitega v revne plenice. Zato kliče Neži: "O čudovita ponižnost, o strmenje vzbu­jajoče uboštvo! Kralj angelov, Gospod nebes in zemlje (Mt 11,25) je v jasli položen" (4 Klp 20-21).

Končno lahko nebeško kraljestvo razumemo in sprejmemo le kot dar : je ljubezen - dar Očeta, ki človeka tako ljubi, da mu daruje vse - svojega Sina - da bi imel življenje (Jn 3,16). Kdor to spozna, je našel zaklad. Klara kontemplira Boga kot darovalca, kot "Očeta usmiljenja", še posebej takrat, ko razmišlja o svojem poklicu. "Med drugimi dobrotami, ki smo jih prejele in jih vsak dan prejemamo od našega darovalca, "Očeta usmiljenja" (2 Kor 1,3), in za katere se moramo vedno bolj zahvaljevati njegovi slavi, je nedvomno veliki dar naše poklicanosti. Čim popolnejši in večji je ta dar, tem bolj smo se dolžne zanj zahvaljevati. Apostol pravi: "Spoznaj svojo poklicanost" (prim. 1 Kor 1,26). Božji Sin je postal naša "pot" (prim. Jn 14,6); "z besedo in z zgledom" (prim. 1 Tim 4,12) jo je kazal in učil naš blaženi oče Frančišek, njegov resnični ljubitelj in posnemovalec" (KlOp 2-5). Klara se zaveda, da rodovitnost redovnega življenja ni n toliko sad znoja, temveč je dar poklicanosti , je zastonjski dar Očetove ljubezni. Pozaba na to temeljno zastonjsko obdarovanost oropa človeka rodovitne sedanjosti in miru prihodnosti.

Veselje

Klara vidi že sam začetek nove zgodbe njenega življenja kot izbruh veselje, ki je sad Sv. Duha. Spominja se prvih korakov Frančiškove poti ko je obnavljal cerkev svetega Damijana. "Prevzelo ga je silno veselje in razsvetljenje Svetega Duha in je o nas napovedal, kar je pozneje Gospod uresničil" (KlOp 11).

Pisatelj Alojz Rebula je označil Klarino oporoko kot oporoko veselja. Duha veselja, ki je duh prave molitve, ne sme nič zamoriti! Sestram naroča, naj nobeno delo ne zatre "duha (prim. 1 Tes 2,19) svete molitve in pobožnosti, ki mu mora služiti vse drugo" (KlVod 7,2). Skupaj z apostolom Pavlom kliče svojim sestram: Vi ste namreč "naša slava in naše veselje", "naše upanje in venec", s katerim se bom ponašala pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu," (prim. 1 Tes 2,19-20).

Posebno polna prekipevajočega veselja so pisma Neži Praški: "Ko prihaja velik sloves o vašem svetem ravnanju in življenju ne samo do mene, ampak se je izredno razširil skoraj po vsem svetu, se močno veselim v Gospodu in se radujem (prim. Hab 3,18); a ne morem se veseliti tega samo jaz, marveč vsi, ki so in želijo biti v službi Jezusa Kristusa" (1 Klp 3-4). Človekovemu razumu je nedoumljivo dejstvo, da je Bog hotel postati ljudem enak, da je hotel "nastopati na svetu kot zaničevan, reven in ubog človek" (1 Klp 19). Človek lahko na to resnico odgovori le s silnim duhovnim veseljem : "Tedaj se silno radujte in veselite (prim. Hab 3,18), polni silnega duhovnega veselja in radosti " (1 Klp 21). V tretjem pismu ji spregovori o zveličavnem veselju :

"V začetniku zveličanja želim zveličavnega veselja (prim. Heb 2,10) in vsega, kar bi še mogla zaželeti boljšega" (3 Klp 2). Vesele novice o njenem duhovnem napredovanju jo navdajajo s "popolnim veseljem", z "radostjo v Gospodu" (3 Klp 3). Ko vidi, kako na "silen in neverjeten" način zmaguje nad prekajenostjo skušnjavca, je njeno veselje brezmejno. "Kdo bi mi torej mogel reči, naj se ne veselim ob tako čudovitih vzrokih za veselje? Zato se, predraga, tudi ti vedno veseli v Gospodu (prim. Flp 4,4). Naj te ne zagrne niti najmanjša senca žalosti, o predraga gospa v Kristusu, veselje angelov in venec (prim. Flp 4,1) svojih sester" (3 Klp 10-11). Klara se tukaj popolnoma zlije s hvalnico apostola Pavla v Pismu Filipjanom: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu" (Flp 4,4-7).

V zadnjem, četrtem pismu Neži Praški, ki ga že piše v slutnji smrti, prestavi s Pavlovim pismom Tesaloničanom veselje kot sad Duha, ki zori v stiskah. "In vi ste začeli posnemati nas in Gospoda: besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha" (1 Tes 1,6). "Zdaj pa, ko pišem tvoji ljubezni, se veselim s teboj in se s teboj radujem v veselju duha" (4 Klp 7). Veselje in stiske oz. preizkušnje se ne izključujejo. Nasprotje veselju je žalost. Stiska pa preizkuša pravo kvaliteto veselje. V naših stiskah nas namreč tolaži Kristus sam, "tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog" (2 Kor 1,4). Izkustvo, da se v stiski pomnoži Božja tolažba, je morala Klara doživljati tudi ob Frančiškovi smrti. V oporki to svojo stisko ne zamolči: "Jaz, Klara, ki sem - četudi nevredna - dekla Kristusova in ubogih sester v samostanu sv. Damijana ter majhna sadika svetega očeta, sem z drugimi svojimi sestrami pogosto razmišljala o naših vzvišenih zaobljubah in volji tako velikega očeta, pa tudi o krhkosti drugih, katere smo se po smrti našega svetega očeta Frančiška bale v nas samih, saj je on bil naš steber, naš trdni temelj (prim. 1 Tim 3,15) in za Bogom naša edina tolažba" (KlOp 37-38). Spominja se Jezusovih besed: "Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno" (Jn 16,24). Veselje eno najbolj pristnih znamenj vere . Vera brez veselja je bolehna. Pravo veselje se rodi v srcu, ki je našlo to, za kar je bilo ustvarjeno. Kjer je veselje, je Bog, kjer ni veselja, ni Boga. Sveto pismo razume veselje kot eno temeljnih značilnosti odrešenjske dobe miru in polnosti časov (prim. Iz 9,2; 35,10; Sof 3,14; Ps 126,3-5).

Klara, prevzeta od Božje besede Svetega pisma, vedno znova spodbuja k veselju in postavlja pred oči razloge veselja. Sestri Než v tretjem pismu piše: "Zares se lahko veselim in nihče me ne more odvrniti od tolikšnega veselja, kajti že sem dosegla to, kar sem želela pod nebom, odkar vidim tebe, kako - podprta s čudovitim delovanjem modrosti, ki izhaja iz samega Boga - zmaguješ na način, rekla bi silen in neverjeten, nad prekanjenostjo zvitega sovražnika (prim. 1 Mz 3,1), nad ošabnostjo, ki je pogubila človeško naravo, in nad nečimrnostjo, ki kvari človeška srca" (3 Klp 5-6). V vsakem človeku se bije boj med milostjo in grehom, med veseljem in strahom - med glasovi, ki ga dvigujejo in gradijo ter glasovi, ki ga pritiskajo ga tlačijo, zavajajo, jemljejo voljo ali uspavajo. Bog se ne utrudi odkrivati človeku razloge veselja, >da bo vaše veselje dopolnjeno<. Veselje je izraz vere v Božjo obljubo, je zmaga nad skušnjavcem, ki uspeva samo v laži, strahu in temi.

Temelj veselja je končno vse Jezusovo življenje, njegov odnos do ljudi, še posebej do malih in grešnih, njegov odnos do nebeškega Očeta in sploh vse, kar je razodel o Bogu. Ko Jezus v poslovilnem govoru pri zadnji večerji z izbranimi besedami povzame za svoje učence tisto temeljno v njegovem in njihovem poslanstvu, izstopa ponovno beseda veselje: >To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.< (Jn 15,11). Ker Klara zase in za svoje sestre nadvse želi, da bi hodile po Gospodovih stopinjah, po "stopinjah za Njim" (prim. 1 Pt 2,21; 2 Klp 7), ki "je postal naša pot" (KlOp 5), in bi mu postajale podoben v vsem, postavlja evangeljsko zapoved veselja na vzvišeno mesto svojega duhovnega življenja.

Zaključek

Klarino branje Svetega pisma odraža duha njene kontemplacije "ubogega Jezusa", v katerem je neprestano živela. V učlovečenem Sinu izreka Bog svoj dokončni >ja< človeku. Po Jezusu - Božji Besedi, izreka Bog človeku svoj Blagor - v njegovem uboštvu in žalosti, v njegovi lahkoti in žeji po pravičnosti in sreči. Ker Klara ve , da ji njen Ženin ostaja zvest v življenju in smrti, v stiskah in preizkušnjah, v bolezni in žalosti, v zasramovanju, strahu in razočaranju, lahko kliče še danes daleč preko samostanskih zidov v svet površnosti in nemira vsem iskalcem evangeljskih vrednot: >Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko< (Mt 5,12).

Njeno življenje je neprestano hrepenenje po podobnosti s Kristusom . To svojo življenjsko željo oplaja ob pismu Hebrejcem. Svojo sestre Nežo poziva, naj " postavi svojo dušo v sijaj slave (prim. Heb 1,3), položi svoje srce vanj, ki je podoba božjega bistva" (3 Klp 12-13). "On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse." (Heb 1,3). Njemu želi po kontemplaciji Svetega pisma postajati vedno bolj podobna, kajti "vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo - kakor bi odsevalo v ogledalu -, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha" (2 Kor 3,18). Sveta Klara nam je lahko na poti celostnega branja Svetega pisma jasna luč, vzor in priprošnjica.

Povzetek

Skoraj ni odstavka v spisih sv. Klare, kjer ne bi zasledili bibličnih besed, stavkov ali vsaj misli. Sveto pismo v večini primerov navaja po smislu, a ima tudi veliko dobesednih navedb. V njenih spisih najdemo okrog 180 navedkov Svetega pisma, od tega jih je okrog 50 iz Stare in okrog 130 iz Nove zaveze. Če želimo razumeti misel, ki jo razvija, je potrebno nujno vključiti celotni svetopisemski citat, četudi navaja samo eno svetopisemsko besedo ali kratko besedno zvezo. V razpravi so na kratko predstavljene tri vodilne svetopisemske teme, ki bistveno zaznamujejo Klarine duhovnost, to so uboštvo, nebeško kraljestvo in veselje.

 

Slovenska izdaja: Spisi sv. Frančiška Asiškega in sv. Klare , Mohorjeva družba, Celje 1982; nova, pregledana izdaja: Vodilo in življenje. Spisi sv. Frančiška Asiškega in sv. Klare , Frančiškova knjižnica, 6, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998; prim. italjanska izdaja Fonti Francescane , Movimento Francescano, Assisi 1977.

Alojz Rebula in Zora Rebula, Duhovni lok med Assisijem in Prago , govor ob prazniku Klarinega jubileja v Nazarjah, 9. avgusta 2003, delno objavljeno v Frančišek , november 2003, XIII/5-6, str. 20.

Statistični podatki o svetopisemskem citiranju so povzeti po J. Godet - G. Mailleux, Opuscula sancti Francisci. Scripta sanctae Clarae. Concordances. Index. Listes de frénquence. Tables comparatives , Corpus de Sources franciscaines, V, Louvain 1976, in preverjeni po slovenskih izdajah.



Sorodno iz kategorije “Kapucinski svetniki”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic