Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

2. adventna nedelja (B) - Glas v puščavi

2. adventna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoBl. Solanus Casey
Objavljeno: 9.10.2011

Brat kapucin, Solanus Casey je bil kot Bernard (Barney) Francis Casey rojen 25. novembra 1870 kot šesti otrok irskima priseljencema v gozdarski koči – kmetiji v bližini Oak Grove, Hudson, Wisconsin. V družini je bilo kar 16 otrok, deset fantov in šest deklet. Že v mladih letih se je naučil trdega dela, pomoči drugim, in najpomembnejšega – razpoložljivosti. Ko je bil star osem let , je deželo zajela epidemija davice, dva otroka sta umrla, Barneya pa zaznamovala z rahlo govorno napako. Družinsko življenje je zaznamovala vsakodnevna redna molitev zjutraj in zvečer. Ob nedeljah je eden izmed staršev z vozom odpeljal le polovico družine k maši, voz več ni prenesel. Sicer pa so kot ponosni Irci radi prepevali irske in ameriške ljudske pesmi, igrali na glasbila in si pripovedovali zgodbe. Pri delu so potrebovali sleherni par rok, zato pa je trpela izobrazba. Šele ko so ga mlajši bratje lahko zamenjali, je končal osemletko. Sedemnajstletni Bernard je kmetijo zapustil in po vsem Winconsinu in vsej Minnesoti delal kot drvar , bolniški strežaj, voznik tramvaja ter pravosodni policist ( paznik v zaporu). Kot slednji je spoznal celo pajdaše slovitega Jesseja Jamesa. Sicer pa je vsak dan molil rožni venec ter iskal primerno dekle za ženo. Ko je eno že skoraj zaprosil, pa jo je njena mati tik pred tem poslala v internat, je kalil svojo željo po poroki. A nekega dne, med vožnjo tramvaja po hrupni ulici v Superiror, Winsconsinu, je bil priča kako je ponoreli pijani mornar pred njegovimi očmi do smrti zabodel neko žensko. Sam umor in mornarjevo histerično preklinjanje sta Caseyu ponazarjala svetovni greh, sovraštvo ter človeško bedo. Hkrati je to bil vzgib v njegovem srcu, da bi postal duhovnik. 
 
V starosti 21 let Bernard vstopi v semenišče Višje bogoslovne šole v Milwaukee, da bi postal škofijski duhovnik, a so se nemudoma pojavile hude študijske težave. Mesto je bilo večinoma naseljeno z nemško govorečimi, tako tudi predavanja so potekala le v nemščini ali latinščini, a Barney ni znal nobenega izmed teh. Prijazno so mu svetovali, če že vztraja pri duhovništvu, naj raje vstopi v kak red in tam prejme »preprosto posvečenje«; to pomeni, da bi lahko maševal, ne bi pa mogel spovedovati. Božjemu glasu sledi v Detroit, kjer vstopi k bratom kapucinom. Redovno ime dobi po slavnem pridigarju in misijonarju, kaka ironija ob posvečenju 1904 za »preprostega duhovnika«, ki ni smel pridigati Po posvečenju so ga najprej poslali v Yonkers, zvezna država New York, kjer je najprej bil cerkovnik , nato pa vratar. Tu je začel s širitvijo »Serafinske mašne zveze . Bistvo je bilo v tem, da je vsak njen član bil deležen milosti iz molitve vseh članov ter maš, molitve in dobrih del, darovanih s strani bratov kapucinov, bodisi duhovnikov ali bratov laikov. Brat Casey bi pomagal težje bolnim, da bi napisali obrazec z mašnim namenom, medtem, ko je prisluhnil njihovim težavam in z njimi molil. Pričela so prihajati sporočila o hitro uslišanih molitvah in čudežnih ozdravljenjih. Osupli verniki so brž razširili glas o Zvezi ter bratu Barneyu. Po štirinajstih letih delovanja v Yonkersu, so ga prestavili v Harlem. Tudi tu je bil vratar ter čudeži so se zopet nadaljevali. Ob neustavljivo naraščajočem številu prošenj in zahval za molitev br. Bernarda, je slednjemu brat provincal naročil, naj si te »posebne usluge« zapisuje. To je dvajset let dan za dnem počel v New Yorku, včasih je imel dnevno tudi dvesto obiskovalcev. Do svoje smrti 1957, je br. Bernard z zapisi o čudežih in pogovorih popisal sedem velikih zvezkov. Vse zasluge za uslišanja je pripisoval Serafinski mašni zvezi, čeravno, ko so drugi duhovniki sprejemali člane, takih čudežev ni bilo. To se je dogajalo le pri svetem vratarju. 
 
Leta 1924 se br. Bernard vrne k Sv. Bonaventuri, kjer je pred 28 leti prejel rjav kapucinski habit. Ob njegovem slovesu svetosti, daru zdravljenja in zmožnosti prebiranja duš so se zopet zgrnile množice v samostan, kjer je zopet opravljal službo vratarja. Po mašah so mu odpirali svoja srca in prejemali blagoslavljajočo tolažbo in nasvete. Apostolat ponižnega vratarja je bil ljubeč blagoslov za bratstvo, a hkrati tudi dobrodošla preizkušnja, čeravno obremenjujoča. Brat ni mogel spovedovati, a toliko njegovih oskrbovancev je potrebovalo spoved in spovedni zvonček se je redno oglašal. 
 
V prvih letih redovništva je moral sveti vratar ukrotiti svojo preveč občutljivo ter nepotrpežljivo naravo. Čustveni Irec se je bojeval z občutji, ki so lahko v hipu izrazila v jezi, nestrpnosti in nenavadni skrbi za malenkosti. Takrat je običajno naprej naredil, šele potem razmišljal, do drugih je bil preveč kritičen, za pohvale se sploh ni menil. A tekom let je te težave popolnoma premagal. Postal je prijeten, ponižen in potrpežljiv, ter usmiljen. V letu 1925 se je John McKenna, delavec v tovarni Chevrolet, bal za svojo službo, ker je družbi grozil bankrot. Zatekel se je k svetemu bratu, slednji se je usmilil moža in njegove družine, ter za dar 50 centov vpisal celotno podjetje v Zvezo. Dva dni kasneje so prejeli naročilo za 45 000 avtomobilov, Svoje poslanstvo je nadaljeval 21 let. Predstojniki so se zmotili, ko so mislili, da bo brat tu počival. Zopet so prihajale množice, ki so v Detroitu še hitreje naraščale. Dali so mu večjo pisarno, ter pred njo namestili stole za čakajoče. V sredo se je posvetil zlasti bolnim. Čeprav je nekoč vozil tramvaj, pa se ni nikoli naučil voziti avtomobila. Kljub temu je obiskoval tiste potrebne, ki niso mogli k njemu. Od vseh prosilcev, za katere je s svojim preroškim duhom vedel, da bodo uslišani, je brat zahteval neko zaobljubo a bodo pogosteje prejemali zakramente. Svetoval jim je, naj svoje težave izročijo blaženi Devici Mariji in se ji zahvalijo, še preden bi bile njihove prošnje uslišane. Če je človek izpolnili svoje obljube Bogu, mora resnično verjeti in zaupati. S tem, da se Sveti Mariji v naprej zahvali pa jo primora, da prosi Sina za pomoč, kateri je nikoli ne more zavrniti. Ko so bile te obljube izpolnjene so sledile ozdravitve. Zaradi obilice prošenj so napeljali dodatne telefonske linije, mu dodelili tajnika za urejanje pošte, prihajali so darovi, a brat Bernard ni ničesar zadržal zase, pravzaprav se zanj sploh ni pretirano menil, pogosto ga je uporabljal kot bralno znamenje v knjigah. 
 
Ljudska kuhinja
Po štirih letih pri Sv. Bonaventuri je nastopila gospodarska kriza. Ljudska kuhinja, ki so jo imeli bratje, je postala premajhna za vedno večje število lačnih ust, ki se je potrojilo. Vedno več kot je bilo potreb, vedno več je bilo tudi donacij. Tako so bratje hranili tudi tri tisoč ljudi, ne vse naenkrat, temveč glede na potrebe njih in njihovih družin. Tudi br. Bernard je sedaj več časa kot v vratarnici preživel v kuhinji. Eden izmed kasnejših prostovoljcev v kuhinji, Arthur Ruthledge, je imel prej tumor na želodcu, o čemer je povedal svetemu bratu. Ta mu je svetoval, naj pomaga nahraniti lačne in tumor bo izginil. In res je bilo tako. Čeprav je bilo veliko darov v hrani in denarju, je kuhinja vseeno povzročala velike skrbi br. Barneyu, ki pa ni ravno hrepenel po denarju. Da bi si nekoliko oddahnil, sta nekoč s sodelavcem zavila v bližnje gostišče na malico in pivo, njegov lastnik mu je brž izročil ček za kuhinjo, br. Bernard pa naveličano: »Ah, pa saj nisem prišel zaradi tega, prišel sem na pivo! Imate zelo dobro pivo in zelo prijeten lokal!«
 
Vsakdanje življenje
Kljub vsem obveznostim do ljudi je brat Solanus zmogel živeti redno bratsko življenje. Vsak dan se je pridružil bratom ob petih zjutraj v koru pri molitvi, molitvenem bogoslužju, nato je maševal , ob desetih zvečer pa ugasnil luči. Zaradi obiskovalcev je včasih zamujal k večerji, včasih pa sploh ni mogel priti. Glede na njegovo suhljato postavo, bi kdo mogel soditi, da tudi ko je vendarle jedel, je to moralo biti zelo malo. Imel je telo duhovno izklesanega moža molitve. 
Rad je v tihoti noči klečal pred Najsvetejšim. Neki brat, ki bil v samostanu na duhovnih vajah, ga je neke noči »zalotil«, kako je nepremično kleče častil Jezusa in ga nepričakovan prihod brata sploh ni vznemiril. Slednji je po nekaj minutah odšel, brat Bernard pa nemoteno nadaljeval molitev. 
Njegovo najljubše duhovno branje je bila delo Marie d'Agreda »Mistično mesto Boga« v štirih knjigah. Predstojnike je spravil v zadrego, ko je zagovarjal, da njegovi obiskovalci to kupijo. Ni razumel, kako drago je. Sumili so, da trgovec izrablja sloves br. Bernarda za svoj zaslužek. Kljub temu, da je svetnik vedel, da temu ni tako, je ubogal predstojnike in z njim prekinil vse stike. Taki križi so bili veliko težji od osebnih ponižanj. 
 
Toliko ozdravljenj
V teh dveh desetletjih pri Sv. Bonaventuri je brat Bernard v svoje zvezke vpisal šest tisoč zapisov o prošnjah za molitev in ostalih zaznamkov, in to je bil le delček vseh pozivov, ki jih je imel čas osebno zapisati. In nekje v do sedemsto izmed teh so zabeležena ozdravljenja raka, levkemije, tuberkuloze, davice, artritisa, slepote in drugih bolezni. Kratki pripisi pričajo tudi o pogovorih z odpadlimi katoliki, protestanti, ter ugodnih rešitvah družinskih in poslovnih težav. 
Ena izmed ozdravljenih v Detroitu je bila tudi Clare Ryan. Po njegovi smrti je ustanovila »Father Solanus Guild« - (Bratovščino očeta Solanusa), ki je še vedno zelo aktivna. Pričala je o tem, da ji je brat Solanus v tridesetih letih dvajsetega stoletja ozdravil želodčnega raka, dvajset let kasneje pa še ohromelosti v nogah. Noge so ji tako otekle, da je komaj hodila, kmalu so ji napovedovali voziček. Zopet je prišla k bratu, ukazal ji je vstati, udaril po njenih nogah ter jim ukazal, naj opravljajo svojo nalogo. In noge so ga ubogale. 
Leta 1945 je lahko praznoval s svojimi domačimi doma praznoval obletnico poroke svojih staršev. Poleg njega sta bila pred oltarjem še dva rodna brata duhovnika; Maurice in Edvard, prvi frančiškan, zadnji škofijski duhovnik, ki je maševal, Maurice je opravljal diakonsko službo, Bernard, skoraj sedemdesetletni in najstarejši, pa sub – diakonsko, naj spomnim , da je to bilo še pred koncilom in takrat še niso poznali somaševanja, kot ga poznamo danes. Sub – diakon bi bil danes mašni pomočnik. Po slovesnosti so ga poslali na lažje služenje v Brooklyn, da bi pomagal na župniji sv. Mihaela, menili so, da bo tam lahko počival. Ker so ga pa množice hitro odkrile, so ga brž utrujenega umaknili na podeželje, v bratstvo sv. Feliksa, v Huntigtonu v Indiani. Še vedno je lahko sprejemal obiskovalce, ki pa jih zaradi odmaknjenosti ni bilo tako veliko. Lahko se je sprehajal po poljih in občudoval nedotaknjeno lepoto Božjega Stvarstva. Eno izmed najbolj priljubljenih opravil je bila pomoč bratu Elmerju, samostanskemu čebelarju. Raje kot Elmerjevo družbo je Barney občudoval neverjetno industrijo čebel. Brat Elmer ni bil ravno navdušen nad novim pomočnikom in je pogosto momljal žaljive zbadljivke na njegov račun. Pa tega ni izdal brat Casey, temveč siten brat. Kljub temu, da bi kot dolgoletni čebelar moral biti imun na pike, pa ga je nekoč zajel napadalni roj čebel, padel je na tla in ni mogel dihati. Brat Solanus je stekel do njega, ga blagoslovil in čebelar si je nemudoma opomogel. Odslej je bil svojemu rešitelju neskončno hvaležen. 
Leta 1953, ob priliki zlatega jubileja redovnih zaobljub, je »The Detroit News« objavil članek o slikovitem vratarju. Opis novinarja se je glasil »Ob 83 letih stoji neverjetno pokončno, čeprav je njegova vitka postava v njegovem doma tkanem habitu zelo mršava zaradi desetletjih posta in samoodpovedi. A najbolj prodorna sta njegov glas in njegove oči. Njegov glas je nizek in topel in nekako lahko postane njegov preprost znamenit zvok kot blagoslov. 
Slednje pa vsekakor ni veljalo, ko je Casey pel. Če se je pri bratski rekreaciji prikazal z violino, je to pomenilo, da prihaja irska pesem. Težava pa je bila v tem, da je srečni vratar imel prirojen obupen pevski glas, kar je bila prebolela davica v otroštvu samo še poslabšala. 
Ko se dobri bratje niso več mogli premagovati pri zavijanju z očmi in pokašljevanju, se je brat Bernard opravičil ter smuknil v kapelo, kjer je zabaval nevidno občinstvo, ljubljenega Jetnika v tabernaklju. 
 
Hrepenenje očeta Caseya po nebesih bi v nobenem primeru vplivalo na veselje do življenja in obveznost do lastnega zdravja. Spoznal je, da post ne škoduje njegovemu telesu, ravno obratno, zato se je pogosto postil, pa vendar je jedel dovolj. In to je bilo, dovolj je bilo vedno dovolj, Nenavadno je bilo videti ostarelega redovnika, kako hiti po stopnišču, pa vendar je to, brat Bernard, če le ni bil bolan, počel vsak dan, celo v zgodnjih osemdesetih, , dokler ni kožna bolezen onemogočila gibljivost nog. Rad se je razgibaval z brati. Dokler je bil še zdrav, celo v poznih sedemdesetih, se je pridružil mlajšim redovnikom pri igranju odbojke ali tenisa. Celo tekal je, če ni bilo nobene igre. Morda se kdo sprašuje, kako je našel čas, za te aktivnosti? Morda je gibanje zaslužno za to, da je lahko čudodelni osemdesetletnik še lahko posvečal toliko časa množicam obiskovalcev, ki so terjale njegovo pozornost večino dneva. 
 
Umiranje
 
Oče Solanus je bil 1957 nujno prepeljan v bolnišnico zaradi zastrupitve s hrano. Ko so ga odpustili, so bratje opazili, da je hodil počasneje in se praskal po nogah. Ko so ga preiskali, so ugotovili, da je koža tako do krvi razjedena in vneta, da so ga brž sprejeli nazaj v bolnišnico. Zdravniki so presodili, da je potrebna amputacija, a so to zamisel brž opustili, ko so spoznali, da so razjede pričele celiti. A v samostanu so se še kar naprej oglašali ljudje, ki so želeli prepričati predstojnike, da bi jim za nekaj minut dovolili obiskati svetnika. Njegovo največje veselje je bilo, da je molil za zdravje drugih in zanje pogosto daroval svoje bolečine.
 
Glede na poslabšanje oziroma izboljšanje kožne bolezni je bilo še nekaj poti v bolnišnico in nazaj. 2. julija so ga ponovno sprejeli v bolnišnico in ga priklopili na kisik. Celo telo je bil ena sama izpuščaj, sama rana. Ko so bile bolečine najmočnejše je glasno molil brez tarnanja. »Vse me boli!« je nekomu povedal, »Hvala Bogu, darujem svoje bolečine, da bi bili vsi eno. Oh, ko bi mogel živeti, da bi videl spreobrnitev vsega sveta. Svojemu provincialu, br. Gerardu je zaupal: »Na celo svoje življenje gledam kot na darovanje, in želim darovati, dokler ne bom imel ničesar več, kar bi lahko daroval. Provincial je o svojem obisku pri bolnem bratu Bernardu nekomu pripovedoval; »Pogledal sem ga, tam, na njegovi smrtni postelji, oblečenega le v malo bolniško obleko, v eni roki rožni venec, v drugi mala relikvija, in sem vzdihnil: »Moj Bog, saj je komaj kaj ostalo od njega, da bi še daroval.««
 
Kljub vsemu trpljenju je še vedno obdržal prirojeni smisel za humor. Ko je zapuščal sobo, ga je mlada medicinska sestra, ki mu je stregla, vprašala : »Blagoslov?« Na kar ji je odgovoril. »Seveda, rade volje ga sprejmem!« Ko mu je druga sestra pripovedovala o tem, kako je tekom let veliko slišala pripovedovati o njem, ji je odgovoril. »Da, ljudje veliko govorijo tudi o Jesseju Jamesu. 
 
Bog je dobesedno vzel odločitev skromnega zdravilca. Proti koncu julija je od telesa br. Bernarda ostalo bore malo. Kožna bolezen je zavzela vsak centimeter kože in noge pod koleni so bile že črne. Poklicali so družino Casey in jim povedali, da je le še vprašanje dni. Ko je njegova sestra Marta vstopila v sobo, jo je pozdravil . »Marta, Marta, tako dolga pot, samo zato, da obiščeš mene?« To bilo pa ravno na njen god. »Ko sem ga vprašala, če lahko kaj naredim zanj, je bil odgovor vedno enak: »Ne, Martha, le za moje spreobrnitev moli! Ali »Le rožni venec moli z menoj!« Očitno je vedel, da se mu bliža zadnja ura. 
 
Brat Solanus je počakal, da je družina zapustila sobo, preden je izdihnil. Ob njem je bila le medicinska sestra. Neslišno je govoril z zaprtimi očmi, ko jih je nenadoma odprl, iztegnil roke in dejal: »Jezusu Kristusu izročam svojo dušo!« Bilo je ob 11.00, 31. julija, 1957, 53 let po tem, ko je prejel mašniško posvečenje. Bil je pokopan na samostanskem pokopališču. 
 
Ocenjujejo, da se je ob njegovi krsti zvrstilo in molilo približno 20 tisoč ljudi. Vrata kapele so odprli ob petih zjutraj, in kolona žalujočih se je vila vse do dveh zjutraj naslednjega dne. Neka ženska v poplavi solz ni mogla zadržati svoje bolečine: »Bil je moj najboljši prijatelj, ki sem ga imela na tem svetu. Pred nekaj leti sem bila popolnoma obupana in sem si želela samo še umreti. Pogovorila sva se in zopet sem začela živeti. 
 
Omenili smo že »Bratovščino očeta Solanusa« (Father Solanus Guild). Njen namen je predstavitev br. Bernarda in njegova razglasitev za svetnika. Do leta 1964 so zbrali že skoraj osemsto primerov zapisanih ozdravljenj, ki jih pripisujejo temu bratu vratarju, od tega jih je bilo štiriindvajset po njegovi smrti. Dodajmo tem še stotine, morda tisoče primerov sprave sovraštev, rešenih zakonov, spreobrnitev, poslovnih in zasebnih rešitev in vse vrste mirno urejenih sporov, ki so bili sad močnih molitev tega samega moža. 
 
Čudeži so nenehoma prihajali. Končno, v letu 1976, potem ko so prejeli tono pričevanj, je Vatikan sprejel vrline v primeru brata Solanusa. Leta 1987 so na pokopališču izkopali njegovo telo in prestavili v kripto v samostanski kapeli. Po tridesetih letih v grobu je bil še vedno nestrohnjen. 
 
V verski rubriki »Keene Sentinel«, krajevnega časopisa v New Hampsire, dne 6. junija, 2009, je bila objavljena zgodba o ozdravljenju Ryana Blute, mladeniča, ki so mu pred dvemi leti ugotovili kožnega melanom raka. Novico so mu povedali ravno na njegov štirinajsti rojstni dan, nekaj dni zatem, ko so mu pego odstranili. Ryanova babica je bila članica molitvene skupine brata Solanusa v domači cerkvi v Yonkersu, New York. Tam je bil Casey zakristan in vratar v letih 1904 – 1918. Družina Blute je prosila Očeta Solanusa za čudež. Leto dni so Ryana zdravili z imunoterapijo na osnovi celičnih beljakovin, vendar le ta ni ustavila širjenja rakavih celic v bezgavke, ki so jih zdravniki nato odstranili. Tri dni kasneje so le ti opravilio vrsto preiskav, a bolezen je izginila. Preiskave so kasneje ponovili, a raka ni bilo več. Danes je Ryan eden izmed vrhunskih odbijalcev v River Dell High School baseball team v New Jerseyu. Vedno ko gre na ponoven pregled, vtakne relikvijo brata Solanusa v svojo denarnico. Tudi na sprejemnih izpitih za univerzo je bil z njim Oče Solanus. »Ko potrebujem pomoč«, je Ryan zaupal novinarju McClatchy News Service in v roki držal relikvijo, »je vedno z menoj!«
 V istem članku pa so objavili vest, da Kongregacija za zadeve svetnikov še ni sprejela nobenega pričevanja »Bratovščine« kot čudež. To si lahko razlagamo le tako, da Kongregacija nima beatifikacije brata Solanusa za zelo pomembno, ne pa da so čudeži vprašljivi, kajti o njih je vendarle preveč dokumentiranih. Morda je pričanje Ryana Bluta vprašljivo, ker so ga redno zdravili v času ozdravljenja. Pa vendar je na stotine drugih ozdravljenj, pred in po čudodelnikovi smrti, ki nimajo nobene naravne razlage. 
 
Za blaženega je rabil razglasen 18. novembra 2017.


Glej tudi...


Sorodno iz kategorije “Kapucinski svetniki”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic