Bratje Kapucini

Duhovnost


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Romanja v Assisi in San Giovanni Rotondo

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

16. nedelja med letom - B: Pojdite sami zase v samoten kraj in si malo odpočijte

16. navadna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoRazločevanje duhovnega poklica
Objavljeno: 3.2.2014
 
 
RAZLOČEVANJE DUHOVNEGA POKLICA
br. Jakob Kunšič
 
 
UVOD
Za temo, razločevanje duhovnega poklica, sem se odločil, ker sem znotraj province vključen v programe, ki so namenjeni mladim s poudarkom na pastorali poklicanosti. Raziskovanje te teme, bo koristilo meni pri mojem delu in morebiti še komu, ki se ukvarja s pastoralo poklicev. Predvsem pa upam, da bo direktno ali posredno dosegla mlade. Želim, da bi to raziskovanje pomagalo mladim pri odkrivanju ljubezni, ki želi ljubiti in zato kliče in vabi.
Trdno sem prepričan, da ima Bog za vsakega načrt v katerega ga kliče. Ta Njegov načrt ne predstavlja omejenosti, ožičenosti oziroma determinizma. Je vabilo v svobodo sinovstva, v življenje polno upanja, odprtosti za ljubezen in uživanju sadov ljubezni, veselja, miru, potrpežljivosti, blágosti, dobrotljivosti, zvestobe, krotkosti in samoobvladovanja (Gal 5,22-23). Odgovoriti na Njegov klic pomeni reči da življenju kot vrednoti, hrepeneti po svobodi oziroma odrešenju, postati Jezusov učenec in stopiti na pot svetosti in uresničiti svoje življenje v polnosti.
 
1. KLIC
Da bi razumeli, kaj pomeni duhovni poklic, si najprej poglejmo pomen besed poklic in duhovni. Poklic na splošno predstavlja neko »delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin.« (SSKJ 1994, 891) Znotraj besede poklic se opazi beseda klic. Klic je v tem, da vsak človek lahko prisluhne klicu, ki ga vodi v izbiro poklica in se v njem uresniči, v kolikor se na klic odzove. Beseda duhovni pa izhaja iz duhovnosti in kaže na »usmerjenost k nematerialnim vrednotam.« (179) Vir duhovnega klica je v Bogu, ki se razodeva v človekovi duši in vsakega človeka kliče, da uresniči to, za kar je namenjen tako, da se bo uresničil in dosegel srečo. Duhovni poklic ni opravljanje nekega dela, temveč je »prvinski, dobeseden, posameznikov odziv na božji klic,« (Žorž 1999, 10) ki nekatere izbere in pokliče v svojo službo.
Krščanski pogled na duhovni poklic je mnogo več kot opravljanje neke določene službe, saj je »poklicanost stvarnikov klic posamezniku, je njegov idejni načrt, so sanje, ki so v srcu Boga, ker so mu pri srcu ljudje.« (CD 76, 26) Bog, ki kliče v življenje, ima za vsakega življenjski načrt, v katerem se bo posameznik najbolj uresničil in tako dosegel srečo. Bog vsakega posebej vabi, da bi sprejel poslanstvo in nanj odgovoril in tako izrazil poseben vidik božje zamisli. »V tem najde svoje ime in identiteto, saj utrdi in zavaruje svojo svobodo in izvirnost.« (26) Gre za izbiro načina življenja, za izbiro življenjskega stanu in načina služenja. Vsak je odgovoren za svoje življenje, hkrati pa tudi svoboden, da izbere življenjski stan, ki ga prepozna kot najgloblje svojega in ga želi sprejeti, se z njim identificirati ter se v njem darovati. Bistvo poklicanosti je v poslanstvu. Poslanstvo vsakega kristjana je, da s svojim življenjem pričuje zanj ter da kakor Jezus živi za druge in tako poraja življenje (48). Tako je vsak duhovni poklic »Jezusovo znamenje: na nek način njegovo srce in njegove roke, ki še naprej objemajo male, ozdravljajo bolne, spravljajo grešnike, in se pustijo pribiti na križ iz ljubezni do vseh. Biti za druge s Kristusovim srcem, je zrela podoba vsake poklicanosti.« (40)
Klic je božja pobuda, je predhoden in odločilen, svoboden in zastonjski poseg Boga, ki kliče. Klic vedno ostaja skrivnost. Ker Bog človeku pušča svobodo, ga na razne načine vabi, da vstopi v ta skrivnostni pogovor, v katerem mu najprej in predvsem prisluhne. Tako kot je Jezus klical učence, naj hodijo za njim in pustijo vse, je tudi danes ta klic in odgovor radikalen in zahteven. Potreben je čas in premislek preden nagovorjeni klic jasno razloči in končno nanj tudi odgovori. Predvsem pa je potrebna milost, ki nam jo Bog daje, da se odzovemo na svojo poklicanost, ki je v tem, da postanemo njegovi posvojeni otroci (KKC 2021).
 
2. DVA NAČINA PODARITVE
Papež Janez Pavel II. govori o poročnem pomenu telesa kot o temeljni prvini človeškega obstoja na svetu (West 2011, 28). Poročni pomen telesa je v zmožnosti ljubezni, ki se podarja in preko podarjanja uresničuje. Uresničujemo se z dajanjem svojega telesa za druge, kar postane stvarno v očetovstvu in materinstvu, ki je lahko telesno ali duhovno. To je ljubezen, ki hoče dati vsega človeka (sebe) in v celoti sprejeti vsega človeka (drugega), da bi tako prišlo do medsebojne sreče (Steiner 1974, 19).
Ta poročni pomen telesa oziroma podarjanje in prejemanje lahko živimo na dva načina. V zakonskem ali posvečenem življenju.
 
2.1 POROČENOST
Poročenost in družinsko življenje je najbolj naravno in logično. Večina ljudi je poklicana v ta stan. Zakon, ki ga zakonca živita na pristen način ju vodi v srce Kristusove skrivnosti. Krščanski nauk govori, naj bo mož do žene kot Kristus do Cerkve. Mož, ki je glava ženi, naj jo ljubi kot Kristus Cerkev, žena pa naj bo pokorna možu, kot Cerkev Kristusu. Iz tega vidimo, da je poglavitni namen zakona medsebojna ljubezen (Steiner 1974, 26). Ker sta po poroki zakonca eno meso, lahko rečemo, da kdor ljubi svojo ženo ljubi sebe. Tu pa vidimo, da evangeljsko gledano podrejenost žene ne pomeni zaničevanja temveč gre za vzajemno podrejenost zaradi popolnega darovanja, ki ima zgled v Kristusu, ki daje svoje telo za svojo nevesto Cerkev. To Kristusovo skrivnost zakonca spoznavata v klicu k telesni združitvi, tako se poželenje spremeni v molitev. Takšna spolnost, ki je v veselju in ugodju (KKC 2326) ne išče svojega temveč se ozira na drugega, kar se pri spolnem odnosu, kaže v trudu za istočasno doživet vrhunec. Če je podrejenost žene in gospodovanje moškega napačno razumljeno lahko mož globoko rani ženo. Zato je prav, da žena dovoli, da ji mož služi, mož pa mora pri tem iskati resnično ljubezen in globoko spoštovati žensko krhkost tako, da bo mož tisti, ki ljubi, žena pa ljubljena.
Papež govori o zakramentalnosti telesa, ki je v tem, da telo, ki je vidno govori o nevidnem, duhovnem, božanskem. Zakonska ljubezen je božja ljubezen in je zato ustvarjalka dobrin za nebo in zemljo (…), je čutna in duhovna (Steiner 1974, 30), saj je njuna ljubezen del ljubezni med Kristusom in Cerkvijo (Steiner 1974, 27). Z združitvijo zakoncev se uresničuje dvojni pomen zakona: blagor zakoncev samih in posredovanje življenja (KKC 2363). Le takšna ljubezen je svobodna, popolna, zvesta in rodovitna.
 
2.2 POSVEČENOST
Posvečenost običajno enačimo z duhovnim poklicem. Vendar se mnogi s tem ne strinjajo saj menijo, da je na nek način tudi zakon duhovni poklic in poslanstvo. Vsaka poklicanost, namreč prihaja od Boga, vendar uradno ne razumemo vsake poklicanosti kot duhovni poklic. Duhovni poklic, ki je odgovor na božje povabilo v čisto določeno ustanovo (Nadrah 1989, 14), v kateri prevzame določeno službo v Cerkvi, se posveti Bogu in mu služi. V kategorijo posvečenosti ali duhovnih poklicev štejemo: »diakonski in duhovniški poklic, misijonarski poklic ter različne oblike posvečenega življenja: različne moške in ženske redovne in svetne ustanove« (14–15).
Človekova bogopodobnost se uresničuje tudi v devištvu za božje kraljestvo. Gre za svobodno odpoved spolnim odnosom v pričakovanju stanja, v katerem se moški in ženske ne bodo ne ženili ne možile (West 2011, 64) in s tem pričujejo za vstajenje in nebeško kraljestvo, ki je že med nami. Pri odpovedi spolne združitve ne gre za zatiranje spolnosti, temveč za usmerjanje hrepenenj v združitev s Kristusom, kjer je edina dokončna izpolnitev. Odločitev za devištvo mora biti svobodna in le taka je lahko rodoviten temelj in pričevanje, ki kaže na poslednji pomen spolnosti (West 2011, 66). 
 
2.3 DVE ENAKOVREDNI POTI
Ko spoznamo veličino obeh poti se nam zastavlja vprašanje, katera pot je boljša. Celibat oziroma devištvo je boljše, ker je nebeška svatba višja od zemeljske (West 2011, 69). To prvenstvo celibata pa ne sme nikoli podcenjevati zakona (West 2011, 69), saj je prava izbira tista, za katero nas je Bog namenil. Oba stanova se medsebojno podpirata. Tako so zakonci zgled medsebojne podaritve posvečenim, ti pa oznanjajo, da je tudi zakonska ljubezen usmerjena v nebeško kraljestvo. 
Mladi so postavljeni pred velik izziv izbire stanu. Mlad človek se mora spraševati, poslušati in iskati znamenja in vzgibe Svetega Duha, ki jih vabi na pot, ki je prava za njih. Iskanje poklicanosti je odgovornost, je naporno hkrati pa lepo obdobje saj jih odpira uresničevanju njihovega življenja. Spoznati in okusiti morajo, da se življenje izpolni, ko se opredeli v podaritvi, saj si v globini dokončno izbiro želijo kot pot miru, kot vstop v dobo odraslosti in v njene odgovornosti (Martini 2003, 15).
 
3. POGOJI ZA RAZLOČEVANJE
Še preden se nekdo loti samega vprašanja, kakšne vrste očetovstvo oziroma materinstvo je njegov poklic, mora prej prehoditi pot dozorevanja v veri in osebnosti. 
Kot prvo in temeljno je osebno srečanje z živim Jezusom Kristusom. To je milostni trenutek, okušanja lepote, ki se poraja pri druženju z Jezusom. Gre za okušanje neizmerne ljubljenosti in božjega veličastva, kot so ga okusili učenci, ki so bili z Jezusom na gori Tabor. Ko so videli veličastvo, lepoto in sijaj Gospoda so zahrepeneli, da bi ostal saj so okusili, da je dobro biti ob učeniku (Lk 9,33). Jezusa je potrebno sprejeti za osebnega odrešenika.
Tu pa že vstopamo v naslednjo stopnjo. Prepričani, da nas Bog ljubi in vabi, da bi bili deležni njegove ljubezni in slave, začutimo željo po biti z njim, mu zaupati svoje življenje in postati njegov učenec. Ta pot učenčevstva ni zgolj prijetna, saj je poleg čudežev zaznamovana z negotovostjo in celo s trpljenjem. Vendar vemo, da se evangelij in učenčevstvo ne konča z poraznim begom učencev v skrivališča in sramotno smrtjo Učenika, temveč z vstajenjem in prejemom Svetega Duha na binkoštni praznik.
Osebna zrelost je vse pomembnejša za zdrav odnos do sebe, do življenja in do poklicanosti. Obenem je treba reči, da ljudem, ki vstopijo v poklicanost ni treba biti popoln. Vsakdo ima svoje omejitve in slabosti, tako fizične kot psihološke in duhovne. Toda če je klic pristen bo Sveti Duh vodil osebo z milostjo, potrebno za premostitev težav. Za držo odprtosti delovanju milosti, je bistveno biti v stiku s samim seboj. To pomeni poznati svoje korenine in svojo osebno zgodbo. Poznati korenine pomeni poznati svojo primarno družino, v kateri je odraščal. Tam je prejel talente pa tudi rane, razvil kreposti in bil zaznamovan s slabostmi. Premisliti svojo zgodbo pa pomeni priznati kdo v resnici je in se sprejme takšnega kot je. Če to uspe je v stiku s seboj. Vsak človek se razvija in če se pozna ter je pripravljen poskusiti in se trudi napredovati, lahko naredi velike korake. Pa še to, dejstvo je, da prav tam, kjer smo ranjeni odkrivamo vir milosti. Pavel pravi: ''močan sem tedaj, ko sem slaboten (1Kor 2,3). Lahko bi rekli, da je prav slabost tista, ki nas sili in odpira delovanju Svetega Duha. 
Le omenil bi, da je potrebno tudi telesno in psihično zdravje. 
 
4. RAZLOČEVANJE
Razločevanje poklicanosti se lahko prične, ko je kandidat dojel, da ima Bog zanj načrt. Ta načrt pa ne pomeni determiniranosti temveč je vabilo v načrt, ki je zanj pripravljen od vekomaj. Bog hoče, da vsak svobodno izbere svoj poklic, nikogar ne sili le ponuja in vabi, ker ve, da je njegov načrt najboljša izbira zanj, ki se odloča. Odprtost delovanju Svetega Duha je nujno za razločevanje, ''kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro'' (Lk 12,12). V tem delu, bi rad ponudil, nekaj znamenj in pripomočkov za razločevanje. 
 
4.1 ZNAMENJA POKLICANOST
Bog običajno ne govori na izredne načine, in ne vabi v nekaj, kar je proti hrepenenju osebe, proti njeni sreči, sposobnostim, darovom… Znamenja morajo biti stvarna in dostopna ter razumljiva.
Najprej si poglejmo dimenzijo srca. Pri posvečenosti prihajaš do Jezusa gre direktno. Srce je odprto na vse strani, v njem je prostor za ves svet, za vse ljudi. Pri poročenosti pa do Jezusa pristopaš prek človeka, fanta ali dekleta s katerim želiš stopati po poti vere, molitve...  V srcu nosi konkretno osebo katero želi ljubiti nad vse, se ji popolnoma darovati in jo popolnoma sprejeti.
Drugo znamenje je povezano z nenavezanostjo. Posvečeno življenje predpostavlja nenavezanost, neko veliko svobodo v odnosu do oseb in vsega materialnega. Močna in živa pa mora biti navezanost na Boga. Posvečene osebe niso navezane na kraj, hišo temveč na tabernakelj, ki ga je moč najti po vsem svetu je v vsaki cerkvi. To ne pomeni, da nimajo nobenih težav za navezanostjo. Vendar jim ta nenavezanost predstavlja priložnost, izziv, veselje, svobodo in ne strahu ali ogroženosti. Poročeno življenje pa potrebuje dom, toplino, varnost. Srce tistega, ki je izbrano za poročenost hrepeni po domu. To ne pomeni, da poročeni ne morejo potovati ali se preseliti. Vendar se radi vračajo domov ali si zgradijo nov dom, ki je le njihov.
Tretje znamenje je počitek. Posvečeni se spočijejo samo pri Jezusu. Poročeni pa pri človeku ali skupaj s fantom, dekletom pri Jezusu.
Za oba poklica je lahko značilno resno in stalno srečevanje z Božjo Besedo, tudi če jih ne navdušuje. Vendar je običajno bolj intenzivno pri posvečenih.
Za posvečene je značilna močna gorečnost in želja po služenju drugim. Prizadevanje za sočutje, empatijo v odnosu do bližnjih.
 
4.2 RAZLOČEVANJE
Izbira poklica mora biti odvisna od odgovora na vprašanje: kje bom najbolj ljubil, kje bom najbolj srečen in kje bom najbolj svet. Prava poklicanost se vidi v posredovanju, spočenjanju novega življenja ali živega Jezusa. 
Pri vsaki dobri izbiri, kolikor je odvisna od tebe, mora biti tvoj namen čist, ves naravnan na to, za kar si bil ustvarjen, namreč ljubiti Boga in bližnjega. Samo tako dosežeš življenje, ki ima smisel in, kakor ti zdaj prinaša veselje, ti bo nekoč prineslo večno srečo.
Zato ti mora vse, kar koli boš izbral, pomagati uresničevati namen, za katerega si bil ustvarjen, pri čemer ne smeš dovoliti, da bi bil cilj podrejen sredstvu, temveč sredstvo cilju. V življenju pa se dogaja, da mnogi najprej izberejo poroko in šele v zakonu, da bodo ljubili Boga in bližnjega, kar pa je cilj. Prav tako so še drugi, ki hočejo najprej doseči določene smotre in potem v njih ljubiti Boga in bližnjega. (Dv 169).
 
Tri različne situacije, v katerih lahko izbiraš
Prva situacija je, ko te Bog tako močno spodbuja in pritegne tvojo voljo, da slediš, ne da bi dvomil ali mogel dvomiti, tistemu, kar ti kaže, kot sta storila sv. Peter in sv. Matej, ko sta šla za Kristusom, našim Gospodom (Dv 175). V tej situaciji te Gospod jasno pokliče in z razločevanje ni potrebno. Potrebna je le vera, zaupanje in pogum za skok v neznano. To je v primerih, kjer je želja prisotna že od otroštva naprej.
Druga situacija je, ko po izkustvih tolažbe in potrtosti ter po izkustvu razločevanja duhov dosežeš zadostno jasnost misli (Dv 176).
Vtej drugi situaciji ni takojšnje jasnosti, temveč doživljaš tolažbe in potrtosti. V takem primeru lahko izbereš življenjsko pot s skrbnim razločevanjem, pogosto s hudim bojem proti oviram, ki jih postavlja sovražnik, ker te hoče vznemirjati, utrujati in ti vzeti pogum. Gospod ti kaže, da je tvoja pot ta in ne druga, tako da ti daje veselje ob misli na določeno izbiro in žalost ob misli na nasprotno izbiro. Stalno veselje ob eni in stalna žalost ob nasprotni sta zanesljivo znamenje, katero pot naj izbereš. Seveda samo če jo hočeš izbrati na urejen način.
Pri tem je treba vedeti, da lahko potolaženost in nagib k dobri izbiri ovirajo strahovi in bojazni. Vendar uspeš razpoznati, da prihajajo od sovražnika in tvojih naravnih negativnih nagnjenj, ki so nasprotna tej možni izbiri. Zato ne dosežeš miru, dokler se ne odločiš, kot Jezus v Getsemaniju, tudi v nasprotju s svojimi naravnimi nagnjenji in prosiš Boga milosti, da bi lahko premagal težave. Šele tedaj okusiš mir, četudi ga vedno ogroža tvoja krhkost, ki pa jo znaš prepoznati in premagati z duhovnim zadovoljstvom. Tudi Jezus pravi: "Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!" (Jn 12,27). "Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker seje človek rodil na svet" (Jn 16,21). To je napor vsake odločitve, to so naravne porodne bolečine; tvoja identiteta si utira pot in pride na dan. Včasih, ko upiranje presega običajno, je potreben "carski" rez, od-ločitev, ki povzroča več bolečin. Toda, če je zate prava, spoznaš, da si se rodil za svojo resnico in kmalu si opomoreš.
Imej pred očmi, da vsaka izbira, ki je nasprotna tvojemu naravnemu nagnjenju, zahteva napor. Zaradi tega izbire ni treba zavreči, pač pa je treba biti "ravnodušen" do lastnih "slabih"nagnjenj in se jih osvoboditi. Ta pot je težka a te utrdi in odločitev je običajno premišljena in trdna.
 
Za tretjo situacijo je značilna umirjenost: kadar namreč - ker se zavedaš, da si rojen, zato da bi ljubil Boga in bližnjega in tako dosegel srečo, in ker hočeš to tudi doseči - izbereš neko vrsto ali način življenja v okviru Cerkve kot pripomoček, ki ti najbolje pomaga doseči tvoj namen. Govorimo o mirnem času, ko te ne vznemirjajo razni duhovi in svobodno in mirno uporabljaš svoje naravne sposobnosti (Dv 177).
V tej tretji situaciji se je treba odločiti brez jasnosti in brez doživljanja tolažbe ali potrtosti. Vseeno pa lahko spoznaš, kaj je "najbolje zate" s pomočjo svojih naravnih sposobnosti. Tvoj razum z jasnimi predstavami o tvojem namenu in sredstvih in tvoja volja, osvobojena sužnosti, sta zadostna pripomočka, ki ti pokažeta, katera pot je glede na tvojo naravnanost in nagnjenja zate najprimernejša, da uresničiš svoj cilj.
 


Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Duhovni poklic”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic