Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

20. nedelja med letom (A) - Kanaanska žena je začela vpiti

20. navadna nedelja (A) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoBl. Anicet Koplin (1875-1941) in drugi poljski mučenci
Objavljeno: 9.9.2011

Pet poljskih mučencev: vsi godujejo 16. junija

Bl. ANICET KOPLIN (1875-1941)

duhovnik, mučenec  

Blaženi Anicet Koplin - se je rodil 30. julija 1875 v mestu Friedland (50 km južno od Berlina).Tu se srečujeta dve kulturi: nemška in poljska, dve verski skupnosti: katoliška in protestantska. Zato ni čudno, da je bil njegov oče  Nemec in katoličan, njegova mati pa Poljakinja in protestantka. Imela sta pet otrok. Naš Albert je končal srednjo šolo v domačem kraju. Potem so se izselili v Porurje. Tam je Adalbert kot 18 - leten stopil v Sigolsheimu v kapucinski red Rensko-vestfalske province in dobil ime Anicet. Ko je v Münstru končal teologijo, je bil 15. avgusta 1900 posvečen v duhovnika. Kot duhovnik je osemnajst let deloval  v raznih samostanih te province. Lepo in rad je pridigal. Navduševal se je za misijonsko delovanje province, ni mu pa bilo dano, da bi mogel iti v misijone med pogane, kot si je želel. Zaupali so mu dušno pastirstvo med tamkajšnjimi poljskimi izseljenci.

Leta 1918 je prišel v Varšavo. Ni jasno, zakaj so ga poslali tja, mogoče zato da bi si pridobil boljše znanje poljskega jezika, da bi potem lažje deloval med poljskimi izseljenci. Vendar se je zgodilo, da je p. Anicet za vedno ostal na Poljskem.

Ko je l. 1922 umrla njegova mati, je Anicet poklical svojega očeta na Poljsko v samostan Nowe Miasto, kjer je živel do svoje smrti. Leta 1930 se je p. Anicet odpovedal nemškemu državljanstvu in je sprejel poljsko. Vedno pa je ostal član Rensko-vestfalske province. Poljščine se je naučil toliko, kolikor jo je potreboval za pogovor; pridigal je težje in le izjemoma v poljščini.

V Varšavi je kmalu postal znan kot odličen, karizmatičen spovednik. Iskali so ga tudi intelektualci, duhovniki, škofje. Bil je tudi spovednik apostolskega nuncija Achilla Rattija (poznejši Pij XI.), kot tudi varšavskega kardinala in drugih škofov. Znal je dvigati spovedance k višji popolnosti, imel je tudi vpogled v dušo. Veliko so ga klicali spovedovat bolnike po mestu; nepričakovano veliko jih je spravil z Bogom.

Maševal je zelo pobožno, počasi in doživeto. Mnogi so čutili moč, ki je takrat izžarevala iz njega. Bilo je pravo doživetje biti pri njegovi maši.

Predvsem pa je bil p. Anicet celi Varšavi poznan kot pomočnik in advokat ubogih. Vse svoje sposobnosti in ves svoj prosti čas je nad  dvajset let, ko je živel na Poljskem, daroval zanje. Kapucini so v Varšavi vodili veliko kuhinjo, kjer so dnevno razdelili 8000 kosil. P. Anicet je s svojo zbirco po mestu skrbel za potrebna sredstva in denarno pomoč za to kuhinjo. Mnogim brezposelnim je preskrbel delo, študentom možnost nadaljevanja študija; sploh kdor je potreboval pomoč, se je obrnil nanj. Razvil je poseben sistem pobiranja pomoči. Našel je določeno število dobrotnikov, ki so tedensko ali mesečno redno prispevali določeno vsoto za uboge. Pobiral je pri bolj premožnih in bogatejših ljudeh v mestu. Seveda je bil deležen tudi  napadov in ponižanj vsake vrste, včasih celo fizične sile, a je znal vse čudovito mirno prenesti kljub koleričnemu značaju.

P. Anicet je imel tudi pesniško žilico in je mojstrsko obvladal latinski jezik; pisal je tudi akrostihe za visoke osebnosti. Postal je tako popularen, da skoro ni bilo slovesnosti, na katero ne bi bil povabljen tudi p. Anicet. Imel je lepe naravne darove, vse pa je dal v službo ljubezni do bližnjega. Izžareval je tudi duhovno veselje, srečo in je s tem bi privlačen, da so vsi iskali njegovo bližino. Imenovali so ga “oče ubogih”.

Ob izbruhu druge svetovne vojne sepembra 1939 je p. Anicet ostal v Varšavi. Dejansko je bil Nemec, vendar so bili njegovi pogledi univerzalistični, čustveno pa se je bolj čutil Poljaka. Po kapitulaciji Varšave je p. Anicet ostal v samostanu v Varšavi. Kljub težavam je napel vse sile, da bi pomagal potrebnim, katerih je bilo takrat silno veliko: 90 % prebivalstva je bilo brez dela in je umiralo od lakote. Pri tem mu je veliko pomagalo dobro znanje nemškega jezika.

Junija 1940 sta bila p. Anicet in gvardijan samostana zaslišana; priznala sta Gestapu, da so prišli letaki za upor tudi v samostan. Hkrati pa je p. Anicet rekel v obraz možem, da se sramuje, da je Nemec. V noči 26. 6. 1941 je bil večurni pretres samostana; v zapor je bilo odpeljano 22 redovnikov, med njimi je bil tudi p. Anicet. Bili so zaprti v Pawiaku. Tam so doživljali vsakovrstna ponižanja; odvzeli so jim tudi redovniška oblačila, po nekaj dneh so dobili civilno obleko.

Dne 14. septembra je bil p. Anicet z drugimi sobrati preveden v taborišče v Oswiecin. Pri izstopu iz vlaka so grdo ravnali z njim, pri hoji v taborišče je dobil več udarcev, povrh ga je ugriznil njihov pes. V taborišču je dobil številko 30 376.

Po končani takoimenovani karanteni je bil p. Anicet dodeljen taboriščem bloku št. 19, ker ni bil več sposoben za težko delo. To je pomenilo toliko, kot da je obsojen na smrt. V tem bloku ni bilo zdravniške oskrbe, nasprotno, smrt so pospeševali z neko morilsko “gimnastiko”. V takih razmerah je tu umrlo nad sto ljudi. Število umrlih se je povečalo z injekcijo fenolske raztopine.

P. Anicet je umrl 16. oktobra 1941. Kaj je bil zadnji vzrok njegove smrti, se točno ne da ugotoviti. Dejstvo je, da je bil mesec in pol v taborišču in da je tam pretrpel mučeništvo. Vest o njegovi pričevalni smrti je vzbudila velik odmev. Številne objave, ki so posvečene njegovemu življenju in njegovi smrti kot mučencu, pričajo o velikem češčenju, s katerim se verniki priporočajo njegovi priprošnji.

 

Bl. FIDELIS CHOJNACKI (1906-1942)
bogoslovec, mučenec
 
Blaženi Fidelis Chojnacki se je rodil 1.11. 1906  kot zadnji šestih otrok staršem Vaclavu in Leokadiji Chojnacki. Pri krstu je dobil ime Hieronim. V družini je prejel vzorno krščansko vzgojo, ki je našla dopolnilo v aktivni udeležbi pri župnijskem življenju.Po končani višji šoli je vstopil v vojaško akademijo. Po končanem izobraževanju ni našel službe. S pomočjo sorodnikov je dobil za eno leto delo na Inštitutu za socialno skrbstvo. Nato je delal na glavni pošti v Varšavi. Kot sodelavec je bil zelo cenjen zaradi svoje zanesljivosti.
Hkrati je sodeloval s svojim stricem p. Stanislavom pri vodstvu katoliške akcije. Zavzemal se je za “Boj proti alkoholizmu”. Tudi sam je bil abstinent. Pri tem je čutil, da mora tudi sam poglabljati svoje versko življenje. Zato je stopil pri kapucinih v Frančiškov svetni red.Zaradi svojega plemenitega značaja si je kmalu pridobil zaupanje ljudi. Takrat je stopil tudi v stik s p. Anicetom. Pogosti stiki s kapucini so prebudili v njem željo po redovnem življenju.
Dne 27. avgusta 1933 je Hieronim sprejel v Nowem Miastu kapucinski habit in redovno ime br. Fidelis. Kljub svojim 27 letom in bogatim življenjskim izkušnjam je ostal br. Fidelis preprosT človek, ki je z vsemi gojil najlepše odnose. V novicijatu se je prizadeval, da bi bolje spoznal duhovno življenje in tudi napredoval v njem. Študij filozofije je nadaljeval v Zakroczymu, ker je z dovoljenjem predstojnikov ustanovil “Krožek intelektualnega sodelovanja za klerike”. Še naprej se je bavil s problemom alkoholizma in je ustanovil “Krožek abstinentov”. Poleg tega je delal s Frančiškovim svetnim redom. Ko je ieta 1937 končal filozofske študije, je začel v Lublinu študirati teologijo. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil v tretjem letniku. V pismu 18. decembra 1939 je razodel svojemu stricu p. Stanislavu pobitost, ker zdaj ni več možno pravo redovno življenje in pravi teološki študij.
Dne 25. januarja 1940 so ga prijeli in zaprli v lublinskem gradu. Z vedrino  in humorjem je prenašal težke razmere zapora, pomanjkanje gibanja, prostora in svežega zraka. Po petih mesecih je bil dne 18. junija 1940 pripeljan skupaj s celo skupino v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen pri Berlinu. To taborišče je veljalo kot zgled pruske discipline in reda. Njihov cilj je bil popolna ugasitev individuuma. Tukaj je naš božji služabnik izgubil svoj dosedanji življenjski optimizem. Nečloveško ravnanje z zaporniki ga je hudo prizadelo, da je zapadel pesimizmu.
Dne 14. decembra 1940 so ga v velikem transportu poljskih duhovnikov in redovnikov prepeljali v taboritišče Dachau pri Münchnu. Dobil je taboriščno številko 22.473. Tu se je njegovo čustveno življenje še poslabšalo. Poročila o nenehnih zmagah nemške vojske so ugasila vsako upanje pri zapornikih, da bi se še kdaj rešili iz  taborišča. Lakota, delo, preganjanja so bila vedno težja. “Sposobnost vživeti se in življenjska energija sta ga zapustili.” Delo, ki je prekašalo njegove moči, lakota in slaba nedovoljna obleka, vse to je povzročilo pri mladem kapucinskem študentu teologije hudo pljučnico.
Nekega jutra pozimi 1942 je moral prenesti skupaj s tovarišem zelo velik in težak kuhinjski lonec z vročo kavo iz kuhinje. Med potjo mu je spodrsnilo in je razlil vročo kavo. Pri tem je dobil hude opekline. Povrh ga je še starešina bloka hudo kaznoval. To je njegovo dušo še bolj strlo.
P. Kajetan Abrozkijewicz, njegov sotrpin iz Dachaua, takole opisuje njegovo slovo: “Nikoli ne bom pozabil tistega nedeljskega poldneva poleti leta 1942, ko je br. Fidelis zapuščal našo barako 28 in je odhajal v blok za bolnike. Bil je nenavadno miren in zbran. Iz njegovih oči so odsevali žarki vedrine, bili so to žarki drugačnega sveta. Vse je poljubil, se poslovil z besedami sv. Frančiška in rekel: “Hvaljen, Jezus Kristus! Na svidenje v nebesih!”
Kmalu zatem je umrl br. Fidelis. Bilo je to 9. julija 1942 v taboriščni bolnišnici. Njegovo truplo je zgorelo v pečeh krematorija.
 
 
Bl. FLORIJAN STEPNIAK (1912-1942)
duhovnik, mučenec
 
Blaženi Florijan Stepniak se je rodil v Zdzary pri Nowem Miastu 3. januarja 1912 kmečkima staršema Pavlu in Ani. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je vstopil v kapucinsko semenišče v Lomzi.. Svojo srednjo nadarjenost je dopolnil s posebno marljivostjo. Njegov študijski tovariš ga opisuje takole: “Bil je sveta duša; trden, odprt, živahen in že takrat čisto drugačen od nas.” Kot dijak je bil član Frančiškovega svetnega reda. Leta 1931 je začel novicijat. Skupaj z redovno obleko je dobil namesto krstnega imena Jožef redovno ime Florijan. Že v novicijatu je izstopal po svoji gorečnosti, velikodušnosti in pobožnosti. Po končani fiilozofiji je 15. avgusta 1935 položil večne zaobljube. Potem je v Lublinu študiral teologijo, 24. junija 1938 je bil posvečen za duhovnika. Nato se je na katoliški univerzi v Lublinu posvetil študiju Svetega pisma.
Ob izbruhu 2. svetovne vojne se je nahajal v Lublinu. V tistih hudih, kritičnih dneh pa ni zapustil samostana, kot so to storili mnogi, ampak je nadalje marljivo spovedoval. Ker so se duhovniki zaradi preganjanja skrivali, ni bilo nikogar, ki bi opravljal pogrebe. Naš božji služabnik je z velikim pogumom sprejel to delo. S tem je pokazal, da resno jemlje svoj napis na novomašni podobici: “Ppripravljeni smo, vam ne samo oznanjati veselo vest, ampak tudi dati svoje življenje.” 
P. Florijan ni mogel dolgo delati v Lublinu. Dne 25. januarja 1940 je bil skupaj z vsemi člani samostana prijet in vržen v gradske zapore v Lublinu. Blaženi ni tu izgubil optimizma in vedrine. Čez pol leta je bil skupaj z drugimi prepeljan v taborišče Sachsenfeld in spet čez pol leta 14. decembra poslan v Dachau. Dobil je taboriščno štrevilko 22.738.
Velik mraz je povsem uničil njegov optimizem. Ker je bil človek krepke postave, bi bil potreboval več hrane kot drugi. Tako oslabljen je postal plen še drugih bolezni. Poleti 1942 je hudo zbolel in je bil zato prestavljen v bolniški del taborišča. Takrat so vse dela nezmožne in bolne prestavljali v ta del, češ da so tu “boljši pogoji”. Kljub hudi lakoti se je vendar tako popravil, da je zapustil ta bolniški oddelek, niso ga pa dali na njegov prvotni oddelek, ampak so ga dali v blok za invalide številka 29.
Njegov sotrpin p. Kajetan Abrozkijewicz takole poroča o vedenju božjega služabnika: “Nekateri prijatelji duhovnikov, katerim je uspelo se rešiti se iz invalidskega bloka, so nam pripovedovali, da je prinesel p. Florian Stopniak luč v tisto nesrečno barako. Tisti ljudje tam so bili obsojeni na umiranje. Kar po vrsti so umirali od bede in brezštevilne skupine so bile odpeljane, kam in zakaj, nihče ni vedel. Šele pozneje se je zvedelo, da so bili v plinskih celicah v okolici Münchna usmrčeni. Kdor sam ni živel v taborišču, si ne more predstavljati, kaj je pomenila za tiste ljudi, ki so bili le kost in koža, besedica opogumljenja in  dobrotni nasmešek kapucina, ki je bil prav tako kot oni sami na koncu življenja.”
Ko je prišla na vrsto črka “S” (njegov priimek Stepniak), so spravili p. Florijana Stepniaka v oddelek za invalide, čeprav se je že bolje počutil in je bil že sposoben za delo. Dne 12. avgusta 1942 je preminil v plinski celici, njegovo truplo pa so zelo verjetno sežgali v krematoriju. Taboriščna oblast pa je poslala njegovim staršem v Zdzary njegova oblačila z zlobno pripombo, da je njihov sin Jožef umrl zaradi angine.
 
 
Bl. HENRIK KRZYSZTOFIK (1908-1942)
duhovnik, mučenec
 
Blaženi Henrik se je rodil 22. marca 1908 v vasi Zacharzew, župniji Slawno staršem Jožetu in Frančiški. Po končani ljudski šoli je stopil v kapucinsko malo semenišče v Lomzi. Leta 1927 je prosil varšavski kapucinski komisarijat za sprejem v noviciat v Nowe Miasto, kjer je dobil redovno ime Henrik. Po noviciatu so so ga predstojniki poslali v pariško provinco, kjer je dve leti študiral filozofijo, nato je šel v Rim, kjer je študiral teologijo. Za duhovnika je bil posvečen leta 1933 v Rimu. Nato je v Rimu na Gregoriani dosegel še licencijat iz teologije.
Po vrnitvi na Poljsko je na redovni višji šoli v Lublinu poučeval dogmatiko. Kmalu je postal rektor te šole in predstojnik samostana. V samostanu je pridigal navdušeno.
Začetek 2. svetovne vojne 1. september 1939 je nenadoma pretrgal njegovo delovanje. Politična klima je bila zelo napeta. Nemške trume so strašno besnele po Poljski. Nepretrgoma so zapirali duhovnike in redovnike. V tem vzdušju je skušal p. Henrik dvigati moralo svojih bogoslovcev. Pri nagovoru v začetku šolskega leta je med drugim rekel takole: “Bolje je konec z grozo, kot pa groza brez konca!”
Dne 25. januarja 1940 je nemški Gestapo prijel in zaprl 23 kapucinov samostana v Lublinu, med drugim tudi p. Henrika kot predstojnika. Prva postaja njihovega zapora je bila v gradu Lublin, dokler je bilo še kaj prostora. P. Henrik je rekel sobratom: “Bratje, dokler še razsodno mislimo, naredimo ta dobri sklep: karkoli se nam bo v prihodnosti zgodilo, sleherni od nas naj se daruje Bogu kot spravna daritev.” Ves čas zapora je zelo skrbel za vsakega od njih. Skrbel je tudi, da so mogli vsako jutro skupaj obhajati sv. mašo. 
Dne 18. junija 1940 je bil Henrik skupaj z vsemi njegovimi sobrati prepeljan v taborišče Sachsenhausen pri Berlinu. Pokojni p. Ambrazy Jastrzebski, njegov sotrpin, piše:” Tudi v najhujšem položaju je p. Henrik mislil na vsakogar od nas.” Ko je jeseni 1940 kot prvi dobil nekaj denarja, je v kupil trgovini dva hleba kruha, ju razdelil na petindvajset delov (toliko je bilo kapucinov v taborišču) in rekel: “Na, bratje, uživajmo božji dar; vzemite dokler je še kaj...” Imenovani p. Ambrozij je to plemenito gesto takole razložil: “Njegovo dejanje je bila res plemenita gesta, ki jo lahko preceni le tisti, ki je bil sam kdaj v taborišču in ve, koliko nesebičnosti in herojstva je potrebno, da se deli kruh z drugimi, čeprav sam umiraš od lakote in bi lahko sam takoj oba hleba pospravil.”
Čez pol leta, dne 14. decembra 1940, je bil božji služabnik skupaj z drugimi sobrati prepeljan v taborišče Dachau. Tam je dobil taboriščno številko 22.673. Tudi v taborišču, ob težkem življenju, si ni nikoli prizanašal. Čeprav je bil slaboten, tako da je komaj stal na nogah, je pomagal slabotnejšim, zlasti starejšim. V taborišču je živel le do poletja. Julija 1941 je bil povsem izčrpan in ni mogel več hoditi. Zato je bil prestavljen na oddelek za bolne, kar je pomenilo isto kot nenapisano smrtno obsodbo.
P. Henrik je iz oddelka za bolne poslal svojim mladim teologom in sobratom tajno sporočilo, katero si je p. Kajetan Ambrozkiewicz točno zapomnil: “Dragi bratje! Nahajam se v bolniški sobi sedmega bloka. Strašno sem shujšal, ker mi manjka tekočine. Tehtam le 35 kilogramov. Vse kosti me bolijo. Ležim na postelji, kot je bil Kristus na križu. Vesel sem, da sem z njim in z njim trpim. Molim za vas in darujem svoje trpljenje za vas.” 
Umrl je 4. avgusta 1942. Njegovo truplo je zgorelo v krematoriju.
 
 
Bl. SIMFORIAN DUCKI (1888-1942)
brat laik, mučenec
 
Blaženi Simforian se je rodil 10. maja 1888 v Varšavi kot sin Gašperja in Marijane. Pri krstu je dobil ime Feliks. Ljudsko šolo je obiskoval v Varšavi. Ko so se kapucini leta 1918 spet lahko vrnili v svoj samostan, ki ga jim je vzelo carsko preganjenje leta 1864, se jim je takoj pridružil naš Feliks. Rad je sam sebe imenoval “redovniški kandidat iz starih časov”. Kot redovni kandidat je najprej krepko pomagal pri obnovitvi samostana. Leta 1918 je začel postulat. Po dveh letih preizkušnje je bil 19. maja 1920 sprejet v noviciat v Nowe Miasto, kjer je dobil redovno ime Simforian. Po končanem noviciatu je deloval med brati v Varšavi in Lomzi.
V Varšavi je opravljal službo, da je hodil na zbirco. Predvsem je imel nalogo, da zbira darove za izgradnjo semeniškega kolegija svetega Fidelisa v Lomzi. Več let je opravljal službo provincialovega spremljevalca.
Po značaju je bil družaben, preprost, vljuden in prijazen. Zato si je hitro pridobil simpatije ljudstva in nove prijatelje za red. Kljub tolikemu delu med ljudmi in z ljudmi, ni nikoli izgubil duha molitve in notranje zbranosti. Prav posebno ga je označevala predanost goreči molitvi. Ljudje so ga poznali in cenili ter ga vsi klicali za patra, čeprav ni bil duhovnik.
Ob izbruhu 2. svetovne vojne je skrbel, da ni njegovim bratom in revežem nič manjkalo.Tako je šlo vse dobro do 27. junija 1941, dokler niso tega dne vse kapucine  v Varšavi  zaprli. Dva meseca je bil  brat  Simforian  zaprt v Pawiaku, 3.septembra 1941 je bil poslan  v Oswiecim. Ker je bil krepke postave, je še bolj  trpel lakoto in zlobo nacistov. Vse pa je prenašal  s tiho potrpežljivostjo. Hrana, ki so jo prejemali, ni zadoščevala niti tretjino potreb  človeškega organizma. Po sedmih mesecih je začel vidno propadati  - umirati.
Nekega večera, ko so Nemci začeli na zverinski način razbijati glave s svojimi  gumijevkami, je nenadoma vstal br. Simforian, se jim približal in s slovesno gesto naredil znamenje križa nad njimi govoreč: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”. Priča in sotrpin Česlav Ostankovič poročata, da so bili čisto iz sebe. Nato so vzeli revolverje v roke. Br. Simforijan je za trenutek molčal. Nato se je obrnil k sozapornikom in rekel: “Vsem tistim, ki boste umrli in vam vsem, ki obžalujete svoje grehe, podeljujem odpuščanje v imenu vsemogočnega Boga.” Nemci so bili zmedeni. Končno je sledil ukaz, naj ga pobijejo. Br. Simforijan je dobil udarec z gumijevko po glavi in je po dolžini padel na tla pred noge Nemcev, na prostor med Nemci in zaporniki. Kmalu nato je prišel do moči, da se je dvignil. Še enkrat je napravil znamenje križa v smeri zločincev, nato so ga popolnoma pobili. To se je zgodilo 11. aprila 1942.
Smrt br. Simforiana je bila tudi začasen konec strašnega pobijanja, ki so ga začeli Nemci .Okoli petnajst zapornikov je bilo rešenih zaradi hrabrega nastopa br. Simforiana. Z velikim spoštovanjem so nato truplo z drugimi naložili na cizo (dvokolnico), s katero so vozili trupla v krematorij.
Br. Simforian je s svojo pričevalno smrtjo pokazal pravo junaštvo, priznal svojo vero v troedinega Boga in rešil življenje mnogim svojim tovarišem.
 


Sorodno iz kategorije “Kapucinski svetniki”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic