Bratje Kapucini


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Programi za mlade 2018/19

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

2. adventna nedelja (C) - Janez Krstnik, prerok Najvišjega

2. adventna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoMoliti s Svetim pismom: Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja
Objavljeno: 30.4.2018
Na oni strani Atlantskega ocena sedem nekega dne na trenutno največje letalo Airbus 380­800, ki se z never­ jetno močjo mirno dvigne na 12 km višine in nas v dobrih sedmih urah ponese na evropsko celino. Med letom od­ prem knjigo »Ponovno odkrijte katolicizem«, katere avtor je Matthew Kelly, in berem: »Sveti Duh je tisti, ki bo preno­ vil obličje zemlje. Se bo to zgodilo z zaslepljujočim žarom luči? Dvomim. Prenova Cerkve in sveta, ki je v tem trenut­ ku zgodovine tako zelo potrebna, se bo zgodila na nasle­dnji način: ti in jaz bova opustila utvaro popolnega nadzo­ ra in izročila svoja srca Božjemu Duhu. Dovolila bova Sve­ temu Duhu, da bo vsak trenutek vodil najine besede, misli in dejanja. Tako bo Duh počasi prinesel prenovo v najino življenje, v najino zakonsko skupnost, družino, delo in šolo, v našo župnijo, narod, Cerkev in vse človeštvo. Vsak uspeh v prvi Cerkvi je bil vedno sad zvestobe Jezusu Kri­ stusu, ki jo navdihuje Sveti Duh. In sleherni neuspeh je bil posledica zavračanja navdiha Svetega Duha. Isto velja tudi za Cerkev danes.«
 
Odprem Sveto pismo in že čisto na začetku berem: Ko je bila zemlja še pusta in prazna in ko se je tema razpro­ stirala nad globinami, je »Duh Božji vel nad vodami« (1 Mz 1,2). In prav ob njegovem vetju se je dogajalo stvarjenje, čigar krona je človek, kateremu je Bog »dahnil življenjski dih, in tako je človek postal živa duša« (1 Mz 2,7). A ta bo­ žanski dih ni le enkratno dejanje, pač pa postane obljuba večnega Boga človeku: »Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega« (Iz 11,2). Tega čudovi­ tega daru se je v imenu vseh nas globoko zavedal Job, ki je moral iti skozi globoko bivanjsko preizkušnjo, ko je iz­ povedal: »Božji duh me je ustvaril, dih Mogočnega me je oživil« (Job 33,4). In še bolj dramatično opiše oživljajočo moč Duha prerok Ezekiel, ki ga je Bog postavil »v sredo doline, ki je bila polna kosti«: »Tedaj mi je rekel: ›Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori Go­ spod Bog: Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te pobite, da oživijo!‹« (Ezk 37,1.9). In oživela je mogočna vojska.
 
Kakor je nekoč v moči Duha »človek postal živa duša«, tako je v polnosti časov po delovanju istega Duha Beseda – večni Sin – po Marijinem »zgôdi se« postala člo­ vek. Ta isti Sveti Duh, ki se je ob krstu v Jordanu v podobi goloba prikazal nad Jezusom, ga je vodil tudi v puščavo,  da bi se, prečiščen v preizkušnji, podal na pota med ljudi  in nam oznanil, kako neskončno nas Oče ljubi. In ker sta Oče in Sin v Svetem Duhu eno, nas je Jezus ljubil do kon­ ca, do smrti na križu in v zadnjem trenutku popolne dari­ tve izdihnil na vse človeštvo svojega Duha. Ko se je pod noč tistega prvega dne prikazal svojim učencem v dvorani zadnje večerje, »je dihnil vanje in jim dejal: ›Prejmite Sve­ tega Duha!‹« (Jn 20,22). In ko so bili učenci skupaj z Marijo petdeset dni kasneje, ko je prišel binkoštni dan, zbrani na istem kraju, je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vi­ har, »in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« (prim. Apd 2,1­4). Marija je prav tedaj še enkrat postala mati – tokrat Mati Cerkve in naša Mati, ki nas spodbuja in uči živeti ro­ dovitnost iz navdiha Svetega Duha.
 
Kako je tudi danes od »stalnih binkošti« usodno od­ visno zdravo in polno krščansko življenje, je v času pokon­ cilske prenove zaslutil papež bl. Pavel VI. Njegov klic naj nam tudi v tem času pomaga dojeti, da je pravi smisel kr­ ščanstva v tem, da prisluhnemo Svetemu Duhu, ki nas usposablja za življenje.
 
»Večkrat smo se vprašali, kaj Cerkev najbolj potrebu­ je. Kaj najprej in najbolj potrebuje naša ljubljena Cerkev? Kaj? Skoraj boleče in ponižno moramo odgovoriti, saj je tisti, ki ga imamo v mislih, njena skrivnost in njeno življe­ nje. Vemo koga potrebuje: Duha, Svetega Duha! Duha, ki jo oživlja in posvečuje, Božjega Diha, veter njenih jader, počelo njene edinosti, njen notranji vir luči in moči, njene opore, njenega tolažnika, izvir karizem in pesmi, izvir miru in veselja, poroštvo in začetek blaženega in večnega ži­ vljenja. Cerkev potrebuje stalne binkošti: potrebuje ognenj v srcu, besede na ustnicah, preroštvo v pogledu.
 
Cerkev je tempelj Svetega Duha, ki naj bo popolno­ ma čist in poln notranjega življenja. Cerkev mora v sebi slišati (kljub gluhi praznoti modernih ljudi, očaranih od pozunanjenosti in njenih zapeljivosti, od obljub lažne sre­ če) glas, ki se dviga iz globine njene notranjosti, glas, ki je kakor jok, poezija, molitev, hvalnica, roteči glas Svetega Duha. Ta glas – pravi sveti Pavel – namesto nas in v nas in za nas moli z ›nedopovedljivim vzdihovanjem‹, razlaga in posreduje, ko se obračamo k Bogu, saj sami ne najdemo pravega načina ne pravih besed.
Cerkev mora ponovno živeti hrepenenje, okus in go­ tovost njegove resnice: v zbrani tišini poslušati, z učljivo razpoložljivostjo slediti glasu, notranjemu govoru Duha, ki nas uči in uvaja ›v vso resnico‹. In še mora Cerkev začu­ titi, v vseh njenih človeških sposobnostih, pretakanje lju­ bezni, zastonjske ljubezni, ki je bila vlita v naša srca po Svetem Duhu, ›ki nam je bil dan‹. Tako mora Cerkev, preže­ ta z vero, doživeti novo spodbudo za delovanje, za dejav­ no izražanje prav te ljubezni; še več, njeno priganjanje, vnemo, njeno nujo, spodbudo za pričevanje in apostolat. Ljudje, slišite, kaj potrebuje Cerkev? Potrebuje Svete­ga Duha, Svetega Duha v nas, v vsakem od nas in v nas vseh, v nas kot Cerkvi. Glejte: njega danes potrebuje Cer­ kev! Kličite torej vsi in neprestano: Pridi, Sveti Duh!«
 
Človek – človeštvo in sploh vse, kar je živo, ne more živeti brez diha in kristjan – Cerkev in celotno človeštvo ne more preživeti brez Duha!
V nedeljo 20. maja bomo praznovali binkoštni dogo­ dek, ki je za veliko nočjo največji praznik krščanstva. Nanj nikoli ne bi smeli gledati le kot na zgodovinski dogodek, ki je z zlatimi črkami zapisan v anale začetkov Cerkve. Ganljiva je vera preprostih ljudi v moč »Tolažnika Svetega Duha«, ki so ga še nedavno tega vsako jutro klicali, naj raz­ svetljuje njihove misli, besede in dejanja. V rojstni hiši moje mame je nad veliko družinsko mizo visel lesen go­ lobček – simbol Svetega Duha, ki je bil z vrvico povezan z vhodnimi vrati v kmečko izbo. Kadarkoli je kdo odprl vra­ ta, se je golobček »spustil in spomnil« navzoče, da je on tisti oživljajoči dotik, po katerem nas Bog dosega. Če mi obstajamo, če obstaja svet, če se v nas dogaja nekaj do­ brega – vse to dela Sveti Duh.
Prosi torej, in to pogosto: Nebeški Oče, v Jezusovem imenu te prosim: mazili me s Svetim Duhom! … in v notra­njem molku hvaležno sprejemaj njegove darove.
 
Br. Štefan Kožuh
je generalni vikar reda manjših bratov kapucinov.
 


Sorodno iz kategorije “Moliti s Svetim pismom”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic