Bratje Kapucini

Novice


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Romanja v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

2. postna nedelja (B) - Poslušajte ga!

2. postna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Zadnjih  5   10   20   50 novic.
Uredi oz. spremeni to novicoMoliti s Svetim pismom: Sprejemati skrivnost Boga
Objavljeno: 5.2.2018

Ob molitvi Angelovega češčenja … sprejemati skrivnost Boga

»V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v Galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: 'Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!'« (Lk 1,26-28).

To je v vsej človeški zgodovini gotovo najbolj otipljiv in pomenljiv vstop Boga v povsem vsakdanje človekovo življenje: utelešenje Boga neskončno oplemeniti krhko človeško naravo ne da bi zaobšlo človeka in njegovo svobodno privolitev v Božji načrt odrešenja. Molitev Angelovega češčenja je bistveno evangeljska molitev – molitev veselja, radosti – in naj bi bila naša vsakdanja hrana, ki poživlja vero v veselo oznanilo (evangelij je namreč prav to: veselo oznanilo), da je Jezus Emanuel – Bog z nami … za vedno! Njeno sodobnost naj osvetlita dva utrinka iz življenja.

Na planini se je vse delo ustavilo, ko je zazvonilo poldne v povabilo k molitvi. Gospodar se je odkril, se glasno pokrižal in zbrano molil Angelovo češčenje. Kakor nas je doslej povezovala skupna skrb, da bi pred dežjem pospravili seno pod streho, tako nas je v teh nekaj molitvenih trenutkih povezala hvaležna misel na nenehno Božjo skrb za naše odrešenje. To ni zgodba iz davne preteklosti in tudi ne fosilni ostanek krščanskega izročila. Pod pepelom hiteče sodobnosti še vedno tli vera, ki se zna ustaviti in se v molitvi zahvaliti za dar odrešenja.

Ne bom pozabil »mežnarjevega ata«, ki je v naši vasi dolga leta dan za dnem hodil zvonit »poldne« in ob večerih »Ave Marija«. Kot otroku se mi je zdelo čudno, da se dolžina zvonjenja ujema s časom molitve Angelovega češčenja. Ima preštete udarce zvona, ali gleda na uro, kadar zvoni? Nekoč sem ga naskrivaj počakal ob naši cerkvi. Prišel je, odklenil vrata, se odkril in vstopil. Neopazno sem za njim vstopil v cerkev pod kor in ga opazoval, kako se je pokrižal, potegnil za vrv in začel glasno moliti Angelovo češčenje. Z molitvijo je vabil k molitvi vso vas. Za njim ni ostala le steza od njegove hiše do cerkve, ampak tudi spomin na utelešeno modrost, dobroto, predanost …

Začetki vsakodnevnega spomina na učlovečenje ob molitvi Angelovega češčenja segajo v trinajsto stoletje. Menda je bil prav sv. Frančišek Asiški, ki je po vrnitvi z Vzhoda, kjer se je srečal z muslimanskim običajem vabljenja k molitvi, spodbujal, naj z zvonjenjem vabijo ljudi k zahvaljevanju za učlovečenje, za odrešenje, kar se je kasneje ustalilo v današnji obliki molitve Angelovega češčenja.

»Utelešenje Besede in odrešenje človeka sta tesno povezana z oznanjenjem, ko je Bog razodel Mariji svoj načrt in našel v njenem mladem srcu popolno razpoložljivost za delovanje njegove ljubezni. Že stoletja se krščanska pobožnost z molitvijo Angelovega češčenja vsak dan spominja božjega vstopa v človeško zgodovino«, je pred jubilejnim svetim letom pisal papež Janez Pavel II. mladim in jih povabil, naj ta »molitev postane vaša molitev, ob kateri boste vsak dan meditirali.«

Ponavljaj tudi ti Odrešeniku – skupaj z Marijo in mnogimi vernimi po vsem svetu – vsak dan svoj »Da, zgôdi se mi po tvoji besedi!«, da bo lahko Bog vstopal v našo sredo in bo zato svet bolj svet.

Bistveno je torej, po molitvi, osebno sprejeti Boga v svoje življenje in zavestno vstopiti v njegovo življenje, kot sta to storila dva izmed Janezovih učencev: »Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: 'Glej, Božje Jagnje!'« (Jn 1,35-36). Kolikšno prepričljivo moč so morale imeti te klene Janezove besede, da sta učenca brez pomisleka šla za Jezusom ter ostala pri njem tisti dan! V Jezusu sta srečala prijatelja.

Ko se človek čuti sprejetega in se nekje počuti doma, se želi vedno znova vračati tja. A želja ne zadostuje, potrebna je odločitev za Boga!

Eno je veseliti se prijateljevih pozdravov s planin, čisto nekaj drugega pa je stati na vrhu gore in kot »plačilo« za naporen vzpon vse naokoli zreti prostrano obzorje. Vemo, da je Bog ljubezen, ker smo se tega učili pri verouku; čisto nekaj drugega pa je, ko vsa človekova notranjost vzvalovi v neskončno ljubeči in ljubljeni Božji navzočnosti. Eno je beseda Bog, drugo pa je Bog sam; eno je beseda ljubezen, drugo pa je resnično biti ljubljen. Bog ni teorija in ne teologija; On je konkretna oseba. Osebo pa spoznamo le preko osebnega odnosa z njo.

Iz teoloških šol prihajajo učitelji – profesorji, ki nam vedó veliko povedati o Bogu. Božji prerok pa prihaja iz dolgih samotnih srečanj »iz obličja v obličje« z Gospodom. O Bogu se ni učil iz knjig, ampak »na kolenih«. Le tako se oblikujejo veliki Božji prijatelji in učenci – pravi preroki, ki jih Cerkev danes še kako potrebuje. O Bogu lahko govori le tisti, ki je poprej govoril z Bogom. V nasprotnem primeru bodo besede zvenele prazno, kakor brneč počen zvon ali razglašene cimbale. Rodovitnostoznanjevanja je bistveno odvisna od Boga, ki pa jo deli po svojih ponižnih in iskrenih prijateljih.

Vsak kristjan, ki je pri krstu postal božji otrok in prerok novega neba in nove zemlje, je poklican, da se vsak dan podaja na širno Božje morje in vztrajno in potrpežljivo pluje po njem, čeprav z vseh strani butajo vanj valovi raztresenosti in suhote. To je način, kako moreš tudi ti, v zadnji samoti svojega bitja, sprejemati neskončno skrivnost Boga in ga častiti.

Zato se skušaj, takoj ko vstaneš, večkrat čez dan in ko ležeš k počitku, zavestno ustaviti, globoko v sebi umolkniti, in z vso močjo svoje duše reči večno Navzočemu: »O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo!« (Ps 63,2) … in ostani čim dlje z Njim, ki je vedno s teboj. Tako bo danes tudi po tebi, kakor nekoč po Mariji, svet postajal bolj svet.

(Objavljeno v Magnificat, 2018, št. 2. str. 6-9.)

br. Štefan Kožuh, kapucin



išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic