Bratje Kapucini


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Romanja v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

Bikošti (B) - Binkošti in Babilon

Binkoštna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoMoliti s Svetim pismom: Po križu smo deležni odrešenja, ki se poraja iz popolne izročitve
Objavljeno: 24.2.2018
Molimo te, Gospod Jezus Kristus,
tukaj in v vseh tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu
in te hvalimo,
ker si s svojim svetim križem svet odrešil.
 
S to preprosto hvalnico svetemu križu je Frančišek Asiški (1181/82–1226) s svojimi prvimi brati počastil Gospoda Jezusa Kristusa in se mu zahvaljeval za odrešenje, kadarkoli je na svojih poteh uzrl cerkev, znamenje svetega križa, prekrižani veji … Z leti ga je »presladka moč križane ljubezni« tako prevzela, da si je upal prositi: »Gospod, naj umrem od ljubezni do tebe, ki si iz ljubezni do mene hotel umreti!« Dve leti pred smrtjo je on, ki je vse svoje življenje skušal posnemati križanega Gospoda, prejel dar svetih  ran odrešenja.
 
Na pragu tretjega tisočletja se, vsaj na severni polobli, mnogo uspešneje kot nekoč spopadamo z različnimi križi življenja. Namesto da bi to v ljudeh prebujalo hvaležnost Odrešeniku in solidarnost s tistimi, ki jim je življenje še vedno neizprosno breme, se mora tudi v najbolj krščanskih deželah križ, znamenje Kristusovega trpljenja in našega odrešenja, umikati z javnih mest … Medtem ko se svobodna družba na vso moč upira slehernemu trpljenju, si za modni dodatek izbira križ. Nočem soditi o namenih bolj ali manj slavnih div, ki si globoke dekolteje krasijo z velikimi, dragocenimi križi. Zagotovo pa bo držalo, da je Gospod na križu umrl tudi zanje!
Da bi mogli kot kristjani hoditi za Jezusom in v odpovedovanju samemu sebi vsak dan sprejemati svoje križe,se moramo pogosto in pobožno oklepati njegovega križa. Naj nanizam le nekaj namigov, kako bi lahko danes živeli iz moči znamenja našega odrešenja.
Ko se pokrižaš, stori to z živim spominom na Gospoda, ki je iz ljubezni do tebe z razpetimi rokami trpeč, umirajoč molil na lesu križa: »Gospod, odpusti jim …«.
 
Ko potuješ po naši deželi, ki je posejana s tolikimi cerkvami, naj ti bo pogled nanje več kot le spomin na velike žrtve prednikov, ki so jih gradili, ali zgolj estetski užitek ob bogastvu naše kulturne dediščine. Naj ti bodo vabilo, da boš kakor sv. Frančišek počastil Gospoda, ki je vse naše bogastvo: »Molimo, te … tukaj in v vseh tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu …«
 
Ko se na sprehodu zagledaš v prekrižani veji, se lahko z molitvijo v srcu pridružiš vzdihovanju vsega stvarstva, ki v pričakovanju odrešenja trpi porodne bolečine: »Molimo te …, ker si s svojim svetim križem svet odrešil.«
Kadar povesiš k tlom otožen, zaskrbljen, razočaran … pogled, boš morda v tlaku uzrl zarisan križ. Celo najstrašnejša polomija, ki se je zgodila na Kalvariji, za Vsemogočnega ni poraz, ampak orodje odrešenja: »Molimo te, Gospod Jezus Kristus …«
Kljub često raztresenim mislim lahko pogosto opaziš znamenje križa in se odpreš Božjemu odrešenju.
 
Vprašajmo se, od kod izvira ta milostna moč odrešenja po križu in kako jo doseči.
Jezus, ki je tri leta neutrudno hodil iz kraja v kraj in nasičeval množice z besedami upanja in kruhom tolažbe, ozdravljal bolne in obujal od mrtvih, hodil po vodi in z besedo pomiril vihar na morju …, stoji zdaj zvezan pred Pilatom in dostojanstveno molči pred klavrnim sodiščem. Podoba je, kot da je v Jezusa butnil strahotni slepi tok dogodkov ter ga naplavil med kladivo in nakovalo nahujskane množice in diplomatsko nespretnega Pilata. A resnica je drugačna.
 
 
Spomnimo se, kaj se je z njim (v njem) dogajalo prejšnji večer na vrtu Getsemani. Ko je Jezus spoznal, da je prišla njegova ura, se je globoko vznemiril, občutil je neznansko zapuščenost, njegova duše je bila žalostna do smrti, dolgo je rotil Očeta, naj gre ta kelih mimo njega … Ko je slednjič iz dna duše svobodno in zavestno izrekel: »Oče, naj se zgodi tvoja volja!« (Mt 26,42), je navidezni slepi tok zgodovinskih dogodkov postal zgodovina odrešenja. Aretacija, zlagana sodba in krivična obsodba, težka pot na Kalvarijo in sramotna smrt na križu … so del zgodovine odrešenja, ker je Jezus za njimi prepoznal Očetovo voljo in vse to svobodno sprejel. Do zadnjih, najhujših posledic je postal solidaren s človeško bolečino, da bi nam preko svobodne izročitve Očetu odprl pot odrešenja.
 
Ko se v življenju nepričakovano znajdemo v težavah, se skušamo izkopati iz njih za vsako ceno, skoraj preko lastnih moči. Tudi Jezus se je večkrat spretno umaknil nastavljeni zanki svojih nasprotnikov. A kaj storiti, kadar se znajdemo pred dogodki, ki se jih kljub vsem človeškim naporom ne da premakniti niti za milimeter? Morje pretočenih solza ne more obuditi mrtvega ljubljenega človeka. Neštete neprespane noči zaradi neozdravljive bolezni te ne bodo nikoli ozdravile. Naraščajoča grenkoba, srd, sovraštvo do zlobnega obrekljivca ti ne bodo povrnili krivično odvzetega dobrega imena … Sleherno slepo upiranje stvarem, ki jih ne moremo spremeniti, podvaja trpljenje.
Dovolj je neplodnega trpljenja! Jezus nam preko svobodne izročitve kaže pot sreče, odrešenja že tukaj, v tem kratkem zemeljskem življenju. Ko se zaveš, da različne težave presegajo tvoje omejene človeške moči, prosi Jezusa, da ti pomaga gledati na življenje z očmi vere. V mislih se osredotoči na posamezno težavo. Pomisli na Očeta, ki vse vodi ali dopušča in skupaj z Jezusom moli: »Oče, zgôdi se tvoja volja!« ali pa: »Oče, izročam se tvojim rokam!« Ob zbranem ponavljanju te kratke molitve mirno polagaj v Očetove roke vse, kar te teži: bolezen, starostno oslabelost, ljudi, ki te žalijo, boleče dogodke in spomine, neuspehe … Morda te bodo ti spomini ranili. Toda, ko jih boš polagal v Očetove roke, te bo počasi začel preplavljati mir … in na nekoristnem trnju trpljenja se bo zaradi Kristusove smrti na križu odprl cvet odrešenja.
Molitev izročitve je čudovita, včasih celo čudežna pomoč na poti do notranjega miru. Globoke duhovne rane potrebujejo redno in včasih dolgotrajno izročanje.
 
Na poti iz raznovrstnih stisk v slavno svobodo Božjih otrok naj ti bo v oporo Molitev izročitve bl. Karla de Foucaulda:
 
Oče, izročam se tvojim rokam. Stori z menoj, kar hočeš. Za vse, kar boš hotel storiti z menoj, se ti zahvaljujem. Na vse sem pripravljen, vse sprejemam, da se le zgodi tvoja volja v meni in v vseh stvareh. Nič drugega ne želim, moj Bog. V tvoje roke polagam svojo dušo, izročam ti jo, moj Bog; z vsem žarom svojega srca ti jo dajem, ker te ljubim in je zame potreba ljubezni, da se dajem, da se izročam v tvoje roke, brez meja, z neskončnim zaupanjem, ker si ti moj Oče. Amen.
 
Br. Štefan Kožuh je generalni vikar reda manjših bratov kapucinov.
 
(Objavljeno v Magnificat, 2018, št. 3. str. 4-7)

 


Sorodno iz kategorije “Moliti s Svetim pismom”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic