Bratje Kapucini


Romanje v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2019

Vstopite skozi ozka vrata - 21. navadna nedelja (C)

21. navadna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoMoliti s Svetim pismom: Molitev in življenje
Objavljeno: 3.9.2018

»Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18).

Apostol Janez, ki je v svojem posredovanju božjega razodetja zgoščen in zato včasih težje razumljiv, zna biti tudi prepričljivo jasen in konkreten. Ko smo se časovno že dodobra oddaljili od praznika Gospodovega vstajenja in je morda v nas zbledel spomin na Jezusovo dejavno navzočnost med nami, nas Duh po Božji besedi vedno znova vabi k življenju iz moči vere v Vstalega Gospoda.

Na nekih cerkvenih vratih sem nekoč opazil z okorno roko napisano vabilo: »Vstopi in moli!« in sem vstopil. Ko sem čez čas zapuščal cerkev, sem na notranji strani istih vrat prebral jasno naročilo: »Pojdi in ljubi!« Verovati nikakor ne pomeni le srečati, sprejeti, zreti, častiti … vstalega Jezusa, ampak tudi pričati zanj. In moliti ne pomeni le umakniti se v molčečo samoto, zapreti oči in v ljubeči navzočnosti ostati s skrivnostno bivajočim Bogom, marveč pomeni tudi odhajati v svet z odprtimi očmi srca in s konkretnimi dejanji ljubiti Njega, ki se je poistovetil z najmanjšimi brati in sestrami, kakor beremo v proti koncu Matejevega evangelija, ko nam Jezus spregovori o poslednji sodbi (prim. Mt 25,31-46).

Iskreno in dosledno se moram zato spraševati, kakšna je posledična povezanost med mojim življenjem in molitvijo. Kadar se molitev in življenje medsebojno spodbujata, prečiščujeta in oplajata, takrat je povsem naravno, da sredi konkretnih življenjskih okoliščin zahrepenim po molitvi, kjer svoj stik z resničnostjo življenja podelim z Gospodom … in skorajda ne more biti drugače, kot da globoka samotna molitev dejavno usmerja moje življenje. Ko vztrajam v tem naravnem prepletanju življenja in molitve, postopoma usiha v meni običajno prikrita težnja, da bi si egoistično skušal pridobiti Boga na svojo stran, ko naj bi on stregel mojim željam, in se istočasno vedno odločneje in predano postavljam na stran Boga, ki ni prišel, da bi mu stregli ampak, da bi stregel in tako skušam čim bolj zvesto izpolnjevati njegovo voljo.

Takšna bi bila torej smiselna in rodovitna življenjska povezava: iz življenja k Bogu in od Boga v življenje. Vmes pa je vedno samotno, meni lastno in tiho srečanje z Bogom. Iz konkretnega in resničnega prijateljstva z Bogom se naravno poraja pristna človeška toplina in ozračje zaupanja, odpoved sebi in služenje drugim, moč odpuščanja in razumevanja … ker me spremlja Božja navzočnost, me spodbuja Jezusov zgled in me krepi moč Duha ljubezni.

Ko se recimo nepričakovano srečam s človekom, ki me je krivično prizadel, se bo v meni samodejno prebudil temačen vzgib maščevanja. Toda v molitvi oživljena Božja navzočnost v meni mi bo dala moč, da bom umrl maščevanju ter se neobremenjeno in prijazno pogovoril s tem človekom. V mojih še ne povsem odrešenih globinah je zmagala ljubezen. In prav to bo nov vzgib, ki me bo vodil v srečanje z Bogom, kjer njegova navzočnost v meni postaja še močnejša. Ponovno se vrnem v življenje … in iz življenja v molitev.

Kolikor bolj se bo močni Bog v molitvi »polaščal« moje šibkosti – to pa se zgodi v tolikšni meri, kolikor se mu prepuščam, mu zaupam –, toliko bolj bom zmogel presegati svojo človeško omejenost in ljubiti vedno bolj, kakor ljubi On. Čeprav se sliši neverjetno, je mogoče! … za tistega, ki mu molitev ni le navada, dolžnost, izhod v sili … iztrgana iz življenja, ampak pretakanje Božjega življenja v človeško in odreševanje človeškega življenje ob dotiku z Božjim življenjem. Vendar pozor: to se ne zgodi čez noč, v nekaj dneh ali par tednih; potreben je čas, tudi leta so včasih potrebna, da je opaziti spremembo, ki jo je v meni rodilo redno molitveno srečevanje z Odrešenikom mojih starih navad in podzavestnih vzgibov.

Apostol Pavel nam priporoča: »Skrbno izrabljajte čas … naj vas napolnjuje Duh … v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (prim. Ef 5,15-20).

Življenje nas vseh se bo s koncem poletja počasi vrnilo v svojo strugo vsakdanjosti: prosti dopustniški dnevi, čas počitnic in upam, da tudi čas duhovno bogatih dni, bodo kaj kmalu odstopili prostor vsakdanjim obveznostim. To je priložnost, da se kot kristjan poglobim vase in premerim, s kakšnimi občutki se soočam s svojo neposredno prihodnostjo, ki ji običajno pravimo »sivi« vsakdanjik.

V barvnem spektru je siva barva nekje na sredini med belo in črno. Če se skušam zavedati tega preprostega dejstva na pragu čisto konkretnega »sivega« vsakdanjika, lahko hitro ugotovim, da imam enako daleč do mrakobne črnine, kot do bleščeče beline, na pol praznega ali na pol polnega kozarca. Čeprav je drsenje v pesimizem veliko lažje in hitrejše, kot pa zamudno odkrivanje lepih plati življenja, imamo, okrepljeni z dragocenim darom vere, veliko več razlogov za optimizem kot za črnogledost, če … skušamo zavzeto živeti kontemplativni pogled na življenje! To pa ni nič drugega, kot svetel, čist pogled, ki se je odrekel praznim strahovom in nezrelim predsodkom; to je pogled, ki seže globlje od navideznosti in meri više od trenutnosti.

Prosi in dovoli torej, da Božji Duh usmerja tvoj pogled na stvari, dogodke in ljudi. Tako boš v svojem srcu »prepeval in slavil Gospoda« in se mu »nenehno zahvaljeval za vse«.

Jutranje prebujanje zate tako ne bo več moreč boj s samim seboj, ampak radosten skok v nov dan, ki je Očetov dar. In zakaj mu ne bi že prvi hip iz dna svoje duše vzkliknil: »Hvala ti, Oče, tudi jaz te ljubim!«? … Zajtrk in drugi obroki ne bodo več le tvoja biološka nujnost, ampak tudi obed, ki ti ga po rokah dobrih ljudi pripravlja Oče. Zahvalil se mu boš in mu povedal, da ga ljubiš tudi ti. Vsakodnevno prebijanje skozi gost promet ne bo več mrzlično tekmovanje, ampak spoštljivo odstopanje prednosti sovozniku, ki se mu enako ali pa še bolj mudi kot tebi in je prav tako ljubljeni božji otrok, kakor ti. Vljudnost naj spremlja tudi molitev: »Oče, tudi jaz ga ljubim!« Zato boš sicer šel od doma nekaj minut prej, ker resno misliš, kar govoriš: »Ne ljubimo samo z besedo, ampak v dejanjih.« Nervozen sodelavec ali nekdo, ki te je hudo užalil, ne bo več razlog ali celo priložnost, da tudi ti na nekoga streseš vso svojo napetost, ampak spodbuda, da mu pokloniš razumevajoč pogled, spodbudno besedo, odpuščanje … v srcu pa molitev: »Oče, kljub vsemu ga ljubim, skušam ga razumeti; ti pa mu odpusti, saj pogosto ne ve, kaj dela.« Na stotine prav majhnih stvari, ki jih za nas storijo naši najdražji, ne bodo več same po sebi umevne, ampak izvor nenehne hvaležnosti njim, predvsem pa Njemu, od katerega prihaja vsak dober dar: »Hvala ti, Oče, tudi jaz te ljubim!«

Skušaj torej »skrbno izrabljati čas« ter v moči Duha dobronamerno vztrajno in dosledno oblikovati svoje misli v skladu z Jezusovimi mislimi in odkrival boš, kako brezmejna, izvirna in razsipno velikodušna je Očetova ljubezen do vseh. Svetloba bo pregnala sivino in ti boš postal to, kar si kot kristjan poklican biti: luč sveta! In ta naš svet bo za odtenek bolj svet-al.

br. Štefan Kožuh
je generalni vikar reda manjših bratov kapucinov.

(Objavljeno v Magnificat, 2018, št. 8. str. 4-7)



Sorodno iz kategorije “Moliti s Svetim pismom”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic