Bratje Kapucini


Romanje v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2019

Vstopite skozi ozka vrata - 21. navadna nedelja (C)

21. navadna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoMoliti s Svetim pismom: Moč Besede
Objavljeno: 3.12.2018

»Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce. Tam bo odgovarjala kakor v dneh svoje mladosti, kakor na dan svojega odhoda iz egiptovske dežele« (Oz 2,16–17).

V teh izbranih besedah iz preroka Ozeja zaslutimo, kako Bog pri obnavljanju zaveze s svojim izvoljenim ljudstvom zaupa, da bo od njega dobil mladostno velikodušen odgovor zvestobe. Vsakdo od nas se lahko prepozna v tem odlomku, kajti Bog slehernemu človeku ponuja roko, da bi ga lahko popeljal v samotna srečanja, mu spregovoril na srce in prebudil v njem mladostno navdušenje Zanj.

Recimo, da si se nedavno tega po daljšem obdobju mlačnega zapostavljanja molitvenega srečevanja z Bogom odločil, da boš to njegovo ponudbo vzel zares. Od tedaj si vsak dan redno molil. Toda prvotno navdušenje se je morda že po nekaj dneh začelo ohlajati. Dvomu v resnično navzočnost Sogovornika se v takem duhovnem stanju suhote zlahka pridruži tudi razočaranje zaradi nemoči, da bi bil zbrano potopljen v Gospodovo navzočnost.

Skušajmo si razložiti, zakaj človek, ki si iskreno želi in se tudi konkretno trudi obnoviti svoje molitveno življenje, pride v takšno »slepo ulico«. Življenje je gibanje. Če se gibanje začenja ustavljati, usiha tudi življenje. Popolno mirovanje je predsoba smrti. Nekoč zelo rodovitno njivo so pred nekaj leti nehali obdelovati: niso je več preorali, pognojili, posejali … in danes je pust, zaraščen, ničvreden kos zemljišča. Ta zemlja je postala nerodovitna, ker so jo prenehali skrbno obdelovati. Da bi ji vrnili rodovitnost, jo je potrebno globoko preorati … in ji omogočiti, da se v njej prebudi življenje.

Podobno se zgodi človeku, ki je prenehal redno moliti. Ker ni vsak dan uporabljal živih duhovnih moči, preko katerih je sposoben navezovati stik z Bogom, so te sčasoma kakor otopele. Moliti v takem stanju je kot da bi hotel posejati že nekaj let opuščeno in zaraščeno njivo. Kakšen sad lahko pričakuješ?

Zato vsem, ki ste zaznali v sebi določeno mero duhovne omrtvelosti, priporočam zelo preprost molitveni način, ki ga v Delavnicah molitve in življenja imenujemo molitveno branje.

Izberi zapisano molitev (še posebno je priporočljivo moliti psalme; naj jih navedem le nekaj: 16, 84, 90, 91, 119, 143) in jo, ko si se umiril in prosil za pomoč Svetega Duha, začni počasi prebirati. Besedam, ki jih bereš, dovoli, da vstopijo vate, da v tebi zaživijo, da postanejo tvoje. Vsa tvoja pozornost naj se poistoveti s temi besedami, da se bo tvoja notranjost po njih zedinjala z Gospodom. Ko te kakšna misel v molitvi posebej nagovori, jo iz globin svoje duše ponavljaj, dokler ti pomaga biti z Bogom. Če pa te moč Duha povabi k spontani molitvi, zapusti besedilo in se svobodno po svoje pogovarjaj z Gospodom. Kadar ne boš deležen tovrstnega božjega dotika, ni nič narobe; vztrajno se opiraj na besede molitve in z njihovo pomočjo ostajaj blizu svojemu Prijatelju … in vedi, da si na pravi poti in da se ti slej ko prej povrne mladostno navdušenje Zanj.

* * *

Za molitev radi pravimo, da je pogovor z Bogom; pogovor, ne samogovor. A rado se nam dogaja, da je naša molitev pogosto podobna prigovarjanju Bogu, kaj naj stori, kako naj nam pomaga … Zdi se, kakor da ne znamo ali pa se morda premalo trudimo, da bi mu prisluhnili. Včasih se obnašamo, kot da bi hoteli izsiliti od Boga, naj privoli v naš načrt …

Dokler sta zbegana učenca »neznancu« na poti v Emavs hitela pripovedovati svoje razočaranje, sta ostajala žalostna, ujeta v mreže lastnega obupa. Ko pa sta končno prisluhnila Sopotnikovi razlagi Pisem, je njuno srce zagorelo in sta ga spoznala (prim Lk 24,13-35).

Vedno znova si moramo klicati v spomin razodeto resnico, da je vedno Bog prvi, ki se sklanja k človeku in se mu razodeva, vztrajno hodi za njim in ga nevsiljivo nagovarja … On nas ljubi z večno in zastonjsko ljubeznijo! Temeljni, Boga in človeka vreden odgovor na tako ljubezen je: prisluhniti njegovi besedi, v kateri ostaja živo in dejavno navzoč med nami! Tu se dogaja odrešenje!

Božjo besedo (z razlago) poslušamo pri maši, pretežni del molitvenega bogoslužja (hvalnice in večernice) so skrbno izbrana svetopisemska besedila, male skupine znotraj župnije pogosto začenjajo srečanja s premišljevanjem svetopisemskega odlomka … Vedno več pa je tudi posameznikov, ki jim je vsakodnevno branje in premišljevanje božje besede navdih za življenje. Naj ti bo lahko v pomoč in spodbudo nekaj kratkih smernic, kako redno premišljevati in živeti iz božje besede.

Pred Gospoda, ki ti prihaja naproti v božji besedi, stopaj spoštljivo, poln vedrega pričakovanja.
Preden začneš brati izbran svetopisemski odlomek, kliči Svetega Duha, da ti odpre srce in razum.
Božjo besedo beri počasi, s premori; večkrat pomisli, da ti po teh besedah govori Bog.
Beri brez pričakovanj, da bi našel uporaben odgovor na tvoje težave.

Ko bereš, sprejemljivo poslušaj Gospoda, ki ti govori, kakor človek govori človeku.
Ne trudi se preveč, da bi razumel vsebino posamezne misli, marveč išči, kaj ti želi povedati Gospod s temi besedami.
Ko te kakšna beseda ali misel posebej nagovori, jo podčrtaj; pri njej se ustavi in jo premišljuj v svojem srcu.
Osebna imena (npr. Marija, Mojzes …) zamenjaj s svojim imenom, da boš še jasneje začutil, kako te Bog osebno nagovarja.

V luči božje besede skušaj pregledati svoje življenje in premisli, kako naj božja misel postane odločilna za tvoje življenje, za tvoj način razmišljanja in delovanja.
Ob premišljevanju božje besede si je koristno vedno znova zastavljati vprašanje: Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?
Ko začutiš željo, da bi molil, Gospodu svobodno odpri srce; naravno je, da človek na božji nagovor odgovori.

Naj bo božja beseda zate luč, ki razsvetljuje tvojo pot;
kruh, ki hrani tvojo dušo;
ogenj, ki te razvnema;
pot, ki te vodi v odrešenje;
utrip, ki spodbuja tvojega duha;
življenje, ki se nikoli ne konča …
In moč božje besede te bo spreminjala, da boš, kakor Marija na božično noč, svetu prinašal Kristusa.

* * *

Naj sklenem letošnja razmišljanja o molitvi, ki ste jih lahko spremljali v reviji Magnificat, z besedami, ki jih Frančiškov brat Murray Bodo polaga v usta brata Juniperja: »Ko sem bil mlajši, sem bil velik iskalec Boga. Toda v mojem iskanju je bilo nekaj sebičnega: Boga sem iskal zato, da bi me izpolnil. Zdaj vem, da je resnični in vztrajni iskalec Bog … In ko nas je Bog le našel, ni bilo več pomembno, kam gremo, kajti Bog je vedno z nami. To je razlog, zakaj smo mi, ki smo bili s Frančiškom, vedno odhajali na pot, preden smo vedeli, kam gremo. Namen naših poti ni bil, da bi nekaj ali nekoga našli; ker nas je On že našel, nismo potovali k Bogu ampak v njegovem imenu. Ni bilo pomembno, kam smo potovali, kajti prispeli smo, še preden smo se odpravili na pot.«

 

br. Štefan Kožuh

(Objavljeno v Magnificat, 2018, št. 12. str. 5-9.)



Sorodno iz kategorije “Moliti s Svetim pismom”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic