Bratje Kapucini


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Romanja v Assisi in San Giovanni Rotondo

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

25. nedelja med letom (B) - Če kdo hoče biti prvi …

25. navadna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoMoliti s Svetim pismom: Jezus me vabi na samoten kraj – v puščavo
Objavljeno: 5.7.2018

»Vabim vsakega kristjana, kjer koli že je, naj takoj danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod.«

To, tako jasno vabilo papeža Frančiška, ki ga najdem na začetku njegove apostolske spodbude Veselje evangelija (št. 3) hipoma prebudi v meni spomin na pomenljiv zapis v Markovem evangeliju (1,35-39), ki nam takole predstavi Jezusov vsakdan: »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: 'Vsi te iščejo.' Rekel jim je: 'Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.' In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.«

Jezus, kakor da bi se zavedal, da nima na razpolago veliko časa, od jutra do večera ozdravlja, uči, spodbuja, tolaži in celo obuja od mrtvih. Kjerkoli se ustavi, se ob njem zbere množica potrebnih odrešenja. Samo slutimo lahko, kako zelo je bil človek za druge; tako zelo je pozabljal nase, da včasih še jesti ni utegnil. Vse to ga je moralo vidno izčrpati.

Morda je ob tem kdo dobil občutek, kakor da je Jezus povsem podoben nam, ki v sodobni neustavljivi naglici hočemo razvozlati vse gordijske vozle tega sveta. Pred očmi se mi slika svet VIP, t. i. Very Important People – zelo pomembnih ljudi, ki jih srečujem na letališčih. Ob meni sedi poslovnež mojih let: na kolenih ima prenosni računalnik; medtem, ko se zavzeto pogovarja po telefonu, z drugo roko iz žepa potegne še en mobilni telefon … še en klic. Nekaj časa daje direktive enemu, potem roti drugega, naj vendar ostane na zvezi … Pred menoj je skupina treh Špancev: obleka, kretnje, način izražanja – vse govori o zelo pomembnih ljudeh. In govorijo, eden hitreje od drugega, drug čez drugega, da ne veš ali so sodelavci ali konkurenti. Le kdaj ti ljudje poslušajo, se vprašam. S(m)o sploh še vajeni prisluhniti drugemu in samemu sebi?

Prav tu je točka, kjer bi rad, da se skupaj ustavimo. Jezus je bil res izjemno dejaven, toda le v zadnjih treh letih svojega življenja. Pred tem pa so pomembna leta priprave, skritega nazareškega življenja, kjer so se naravno prepletala vsakdanja opravila v tesarski delavnici in redno umikanje v samoto, kjer je bil dolge ure s svojim Očetom. A tudi v času javnega delovanja se Jezus pogosto in skoraj neopazno, sam, običajno ponoči, umika na samotne kraje in tam moli k svojemu Očetu. Evangelisti nam več kot dvajsetkrat poročajo o teh Jezusovih skrivnostnih izhodih. Bil je Bog, a tudi človek. Razdajanje podnevi ga je izčrpavalo. Moral se je napolniti z Očetovo dobroto, močjo in ljubeznijo, da se je lahko spet podal, kot dobri pastir in zdravnik, med tavajoče in ranjene ovce Izraelove hiše. Nenehno zasledovanje nasprotnikov mu je načenjalo notranji mir. Samo pri Očetu se je ponovno napil potrpežljivosti in modrosti, da se je lahko dostojanstveno izmikal njihovim skritim zankam.

Tudi tvoje življenje je boj, ki te izčrpava. Zato obnovo moči ne potrebuješ le telesnega počitka, ampak morda še bolj duhovne osvežitve – poglobitve. Marsikaj ti lahko dà samoten sprehod v naravi, a nič ne more nadomestiti blagoslovljene samote raznovrstnih spremljanih duhovnih srečanj, kjer skušaš vse svoje moči usmeriti v pogovor z Njim, ki te že dolgo pričakuje, da te »popelje v puščavo in ti spregovori na srce«. Lahko pa se seveda odpraviš v samoto »puščave« tudi sam, kot je to delal Jezus. Od tam se je vračal prenovljen. In »mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: 'Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah!'« (Mr 6,2).

* * *

Kako naj torej posnemam Jezusa v izkustvu »puščave«?

Temeljni pogoj je trdna vera, ki jo tako čudovito izkustveno izrazi psalmist: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče. K vodam počitka me vodi, mojo dušo poživlja« (Ps 23,1-3).

Svetost, h kateri me vabi papež Frančišek v svoji nedavni apostolski spodbudi Veselite in radujte se, je v tem, da sem z Gospodom in se mu dam voditi. V moči tega sobivanja moje srce oživi, ker ga preplavlja Božja navzočnost. Božja podoba se postopoma vtisne v mojo notranjost. Tako lahko v luči njegove podobe varno in srečno potujemo skozi življenje. V naših mesečnih »srečevanjih« na teh straneh Magnificata smo spoznali že kar nekaj raznolikih in praktično uporabnih molitvenih načinov. A to še ni dovolj, da bi bil moj odnos z Bogom bolj živ. Potrebno je živeti t. i. močne čase.

Kaj so močni časi? To je tisti čas, ki si ga sredi vsakdanjih dejavnosti vzamem za srečanje z Gospodom. Preizkušeni duhovni učitelji nam priporočajo vsaj pol ure dnevno za molitev in premišljevanje o Božjih stvareh. Pomembno je, da sem vsak dan zvest močnim časom. Koristno je, če molim na istem mestu in ob isti uri. Urejenost zelo koristi rasti v živi povezanosti z Gospodom.

Poleg dnevnih pa poznamo tudi mesečne močne čase, ki jih imenujemo puščava. Takšno poimenovanje pet ali več urnega samotnega srečanja z Bogom ima svetopisemsko ozadje. Velike svetopisemske osebnosti (Mojzes, preroki … Jezus) so prav na peščenih sipinah samote in molka dozoreli v velike karizmatične osebnosti, ki so odločilno vplivale na potek zgodovine odrešenja izvoljenega ljudstva.

Sodobni duhovni tokovi vedno bolj odkrivajo vrednost in pomembnost takšne podaljšane samote, ki nebi smela biti več privilegij redkih »specialistov« (beri: menihov, redovnikov, redovnic, duhovnikov in še kašnega posebej zagretega laika), ampak vedno bolj običajen izvir duhovnega življenja vsakega kristjana, ki življenje z Bogom jemlje zares.

Kako torej živeti puščavo? Običajno je zelo priporočljivo, včasih pa skoraj nujno, da se umaknem iz kraja kjer živim in delam, v samoten kraj (v naravo, osamljeno cerkvico ali pa v kakšen dom duhovnosti). Primerno je, če se v puščavo odpravim skupaj še s kom, tako se medsebojno spodbujamo k zvestobi. Toda ko pridemo na izbrano mesto, se moramo raziti, da si vsak najde svojo samoto. Ob koncu puščave pa se spet zberemo in si morda podelimo duhovne izkušnje ter skupaj molimo. S seboj vzemi Sveto pismo in beležnico, pa tudi nekaj hrane in pijače, vendar ne pozabim, da ima puščava tudi značaj spokornosti.

Puščavo začni z molitvenim branjem kakšnega od psalmov, da uglasiš svoje duhovne globine. Če si po pol ure še vedno raztresen, se skušaj sprostiti, zbrati in nekaj časa preprosto molčati. Ne pozabi: molk in samota sta za duhovno življenja kakor votel prostor v telesu violine, ki omogoča in ustvarja čudovito resonanco zvoka strun. Tako si pripravljen na osebni pogovor z Bogom, ki ni nujno izražen z besedami, ampak je stvar notranjosti: govoriti z Bogom, biti z njim, ljubiti ga in se čutiti ljubljen … To je najpomembnejši vidik puščave. Pri tem lahko uporabljaš različne molitvene načine. V puščavi ne sme manjkati podaljšano meditativno branje Božje besede, še manj pa pristni osebni pogovor z Vstalim Jezusom, kot govori prijatelj s prijateljem. Če čutiš kakršno koli težo življenja, mu jo mirno in z globokim zaupanjem izroči.

Ko si boš ob redni vsakodnevni molitvi vzel tudi mesečno čas za puščavo, ne boš le duhovno bogatejši, ampak tudi bolj notranje uglašen, miren … srečen! Velja poizkusiti (pa ne le enkrat, kajti puščava se od puščave razlikuje: včasih bo zelena oaza drugič pa lahko prava suhota) in vztrajati!

 

br. Štefan Kožuh
je generalni vikar reda manjših bratov kapucinov.

 

(Objavljeno v Magnificat, 2018, št. 7. str. 3-7)



Sorodno iz kategorije “Moliti s Svetim pismom”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic