Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

2. adventna nedelja (B) - Glas v puščavi

2. adventna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoBl. Marko iz Aviana (1631-1699)
Objavljeno: 9.9.2011

Bl. Marko iz Aviana, duhovnik

(1631-1699), goduje 13. avgusta

Borec za krščansko Evropo

Rodil se je v Avianu v Furlaniji l. 1631 v družini z 11 otroki. Pri krstu je dobil ime Karel Dominik. Dobro stoječi starši so zaupali njegovo šolsko vzgojo jezuitskemu kolegiju v Gorici.

Ko je imel 16 let je nekega dne pobegnil iz kolegija. Takrat so se bile bitke med Turki in Benečani pri Kandiji. Za boj navdušena mladina je takrat včasih pobegnila z doma, da bi vstopila med bojevnike. Tako se je Karel Dominik napotil proti Kopru, da bi se tam vkrcal na kakšno ladjo. V Kopru pa je bil prisiljen, ker je bil brez denarja, da je potrkal na vrata kapucinskega samostana. Predstojnik ga je sprejel lepo očetovsko in mu svetoval, naj se vrne domov. Verjetno je bilo prav to prvo srečanje s kapucini povod, da je Karel Domink naslednje leto prosil za sprejem v kapucinski red.

Pridigar in čudodelnik

V noviciat je stopil v Coneglianu leta 1648, star 17 let. Dobil je ime br. Marko, ime svojega očeta. Leta 1655 je bil posvečen za duhovnika, toda ni še smel pridigati, ker ga izpitna komisija ni našla sposobnega za to službo. Marko je ponižno sprejel to stanje, saj mu je ugajalo skrito življenje v samostanu. Ponovno se je dal na študij in l. 1664 je dobil dovoljenje za pridiganje.

Prve pridige nosijo pečat časa, pozneje postanejo bolj osebne in snovno bistvene. Na vsako pridigo se je dobro pripravil, tudi z molitvijo. Kmalu je postal odličen pridigar in velik misijonar. Po 10. 000 poslušalcev ga je hotelo poslušati. Znal je ganiti srca. Bil je torej uspešen in iskan pridigar, vse do 8. septembra 1676.

Tega dne je pridigal v Padovi Mariji v čast; po pridigi pa je s svojim blagoslovom odpravil neko redovnico, ki je bila že 13 let hroma. Glas o čudežu se je hitro razširil. Zdaj so nanj navalili bolniki. Da bi ga rešili od njihovega obleganja, so ga premestili v Benetke, nato v Chioggio, Rovigo, Verono... Toda miru ni imel več nikjer.

P. Marko je razmišljal, kako bi mogel povezati blagoslov bolnikov z oznanjevanjem božje besede. Povezal je blagoslov v nek spokoren obred, tako da v središču ni bil več blagoslov ampak obuditev kesanja. Tako naj bi vse gravitiralo v odpuščanje grehov in spreobrnitev. Tako je postal p. Marko velik apostol za širjenje kesanja. Četrt stoletja je bil p. Marko vest Evrope s svojim spokornim sporočilom.

Po Markovem blagoslovu so se dogajale čudovite stvari. V Műnchenu na Bavarskem npr. so samo v kapucinski cerkvi nabrali po njegovem blagoslovu “150 bergel, 80 palic, dva ortopedska pripomočka in drugih stvari, ki so jih pustili ozdravljeni bolniki.”

Glas o p. Marku kot čudodelniku je zelo zakompliciral njegovo življenje. Pridiganje je bilo zelo otežkočeno zaradi vedno večje množice. Vsak čas se je moral prikazati pri oknu, na vratih, na balkonu.

Sam piše: “Potrebno je, da pridigam tudi osemkrat na dan”.”Prihaja tako mnoštvo ljudi, da nimam miru ne podnevi ne ponoči.” “Imam toliko dela, da ga je nemogoče opraviti brez posebne božje pomoči.”

Potovanje po Evropi

Rednemu pridiganju so se pridružila še potovanja. Začelo se je l. 1680, ko ga je vojvoda Karel V. iz Lorena klical k sebi, da bi ozdravil njegovo zlomljeno nogo. Tudi papež je podprl Karlovo prošnjo. Bil je sprejet kot svetnik: noga je bila seve ozdravljena. Iz Innsbrucka je potoval v Műnchen. Če ne bi imel straže, bi ga bili ljudje zadušili od navdušenja. V Salzburgu je hotel nadškof govoriti z njim. Pa spet cesar v Linzu; moral je spet v Mainz in Köln. Marsikje so zvonili vsi zvonovi ob njegovem prihodu in so ga v procesiji spremljali v cerkev. Rezultati so navadno prekoračili tudi najbolj rožnato upanje ljudi. Tisoče kilometrov je prekoračil peš. Vseh potovanj v Evropi je bilo 14.

Vmes je imel postne pridige v Benetkah. Potem je po zapovedi papeža moral iti na Nizozemsko, da bi uredil življenje na dvoru. V 6 mesecih potovanja so bili redki tisti dnevi, da ne bi pridigal ljudem tudi po večkrat na dan.

Najbolj prijateljski je bil p. Marko povezan z avstrijskim cesarjem Leopoldom I. , ki je bil sicer dober toda slaboten, neodločen vladar. Razen obiskov sta si dopisovala, ohranjenih je 317 njunih pisem. Iz pisem vidimo njegov odnos do cesarja: spoštljiv, toda iskren, odločen.

P. Marko je bil tudi mesec dni pri cesarju. Kadar je maševal v stolnici sv. Štefana je bila cerkev nabito polna.

Zmaga nad Turki pri Dunaju.

Kara Mustafa se je bližal z veliko vojsko Dunaju. Vojska je štela okoli 120. 000 vojakov, cesarjeva vojska pa le 40. 000. Dunaj je bil že oblegan.

P. Marko, ki je spadal k vojnemu svetu, najprej odpravi neenotnost med vojskovodji, nato mašuje, zmoli z vojsko kesanje in jim podeli blagoslov. Bilo je to 8. septembra. Nato so vojaki odšli na določena jim mesta. Enako je bilo 12. septembra na gori Kahlenberg. Maša v navzočnosti vojskovodij, podžigajoč nagovor p. Marka, v katerem je večkrat ponovil besede: “jezus, Marija!”, kesanje, blagoslov, nato so začeli odločilno bitko, ki je odločilo usodo Dunaja in je imela nepreračunljive posledice za krščanski svet. Zmaga je bila popolna. Turki so zbežali, zapustili za seboj 10. 000 mrtvih, kristjanov je padlo 2. 000. P. Marko je bil ves čas bitke med bojujočimi se, da jih je navduševal in blagoslavljal. Po bitki so bili presrečni. Žal kristjani niso znali izkoristiti zmage, da bi zasledovali sovražnika, kot je svetoval p. Marko. Zagrenjen zaradi tega se je vrnil v Italijo. Vendar se je vsako leto vračal, da se je srečal s cesarjem in vzdrževal veze in sloge med vladarji. V ta namen je veliko molil. Tudi v Benetkah je priredil tako pobožnost v ta namen. Udeležili so se je dož, patriarh, več škofov, celoten senat in številna množica.

Božji človek in prijatelj bratov

P. Marko je bil izredno dejavna osebnost. Njegova dejavnost je zahtevala, da je bil zelo veliko zunaj samostana. Vednar je ljubil zbranost, molitev. Ker ni vedno utegnil moliti čez dan, je veliko molil ponoči, tudi cele noči. Če je bil dolgo odsoten, je kar koprnel po življenju v celici.

Posebno moramo omeniti njegovo pobožnost do evharistije in sv. maše. Vedno se je četrt ure zbral pred mašo; maševal pa je pogosto tudi po uro in pol. Govorilo se je, da je njegova maša “angeljska maša.”

Prav tako globoka je bila njegova pobožnost do Marije. Z vsem zaupanjem se ji je izročal. Tudi v najtežjem in obupnem položaju je spodbujal vse, zlasti pa cesarja, naj se zateče k njej in jo kliče kot Pomoč kristjanov in Pribežališče grešnikov. Na čelo skoro vsakega svojega pisma je napisal poleg božjega ali Jezusovega tudi Marijino ime. Vedno jo je klical na pomoč, zlasti preden je delil svoj čudodelni blagoslov. Prvi svoj čudež je napravil prav na njen praznik 8. september.

Med kreposti, ki so g anajbolj krasile so bile živa vera, dejavna ljubezen do bližnjega in globoka ponižnost.

Vera je bila pri njem tista notranja moč, ki mu je navdihovala misli, besede in dejanja. vera je bila tisto notranje vzdušje, v katerem je nenehno živel. Neki sobrat pripisuje prav njegovi veri in zaupanju v Boga moč čudežev, ki jih je storil, saj po drugem se ni veliko razlikoval od svojih bratov. To vero je tudi v drugih obujal, preden je storil kak čudež.”Ali imate vero”, je vpraševal večkrat in ko je dobil močan odgovor, v koru, večkrat ponovljen: “Da, verujemo, imamo vero!”, so se dogajali čudeži.

Zelo živa je bila pri njem tudi ljubezen do bližnjega. Ne samo da se je preko vseh mej trudil za duhovno dobro bližnjega, - tudi življenje bi bil rad dal za spreobrnitev grešnikov in poganov - zanimal se je tudi za materialne potrebe ljudi. V času lakote je skrbel za kruh in hrano povsod, kjer je živel. Odločno se je boril proti krivicam ubogih in slabotnih.

Omeniti moramo tudi njegovo ponižnost, povezano s krotkostjo.”Vse na njem je oddajalo krotkost”, piše njegov sobrat. Rad je govoril o sebi, da je ubog grešnik, nevreden duhovnik. Ko so poskušali odrezati mu koščke habita iz spoštovanja, je rekel: “Raje bi videl, da mi trgajo meso.” “Ko so ga občudovali, se ni upal povzdigniti niti oči od tal.” Ker je bil tako skromen, tudi ni poznal človeškega ozira.

Ob cesarskih grobovih

Zadnjič se je podal p. Marko na Dunaj l. 1699. Že nekaj let ni bil prav zdrav, čeprav ni bil nikoli močnega zdravja. Smrt ga je doletela na njegovem 14. potovanju v Avstrijo. Začutil je vročino. Zdravniki so poskušali vse mogoče. Moral je v posteljo. Obiski so se množili. Papež mu je poslal svoj blagoslov. Cesar in cesarica sta ga obiskala. P. Marko jima je podelil svoj zadnji blagoslov. Razne velike osebnosti so klečale ob njegovi smrtni postelji. P. Marko je stiskal križ v roki in je povsem mirno, neopazno v Gospodu zaspal, v starosti 68 let. Bilo je to 13. avgusta leta 1699.

Bratje so ga hoteli pokopati takoj drugi dan, 14. avgusta, da ne bi motili praznika Marijino vnebovzetje. Toda cesar je določil, da bo pogreb 17. avgusta.

Pogreb je opravil dunajski škof v navzočnosti cele cesarske družine in najvišjih državnih osebnosti, s cesarsko godbo. Pokopali so ga na pokopališču v kapucinski grob. Na zahtevo cesarja so ga po 6 letih prenesli v kapucinsko cerkev, tako da sedaj počiva poleg cesarjev. Ko so tedaj odprli krsto, so videli, da je njegovo truplo ostalo nestrohnjeno.

Politične razmere, spori med Habsburžani in apostolskim sedežem, so krive, da je proces za beatifikacijo čakal celih 200 let. Novi časi in novi kriteriji so omogočili, da je spet stekel. Tako lahko upamo, da bomo kmalu videli na oltarju tega pravega sina sv. Frančiška, ki je bil doma tako blizu nas in je toliko storil in trpel zato, da bi Evropa ostala krščanska. 

 


 

 

BLAŽENI MARKO IZ AVIANA

Pridigal tudi v Ljubljani. Kopru in Gorici

 

            Papež Janez Pavel II. je 27. aprila 2003 razglasil   Marka iz Aviana,  kapucinskega pridigarja, za blaženega. Blaženi Marko je po vsej srednji Evropi spodbujal kristjane, naj  zavarujejo in obranijo srednjo Evropo pred napadalno in nasilno turško vojsko, ki je leta 1683 prišla že do Dunaja, predvsem pa jih je spodbujal h krepostnemu krščanskemu življenju.

  

  Pater Marko, doma iz Aviana

 

            Karel Dominik Cristofori, poznejši pater Marko, se je rodil l. 1631 v ugledni meščanski družini v mestu Aviano, škofija Pordenone, ki je takrat spadalo v Beneško republiko. Po osnovni šoli v domačem kraju so ga starši leta 1643,   sina Karla Dominika dali v jezuitsko gimnazijo v Gorici, ki je takrat uživala velik sloves.  Že  doma se je srečal z živim mestnim izročilom, ki je poročalo, da so Turki l. 1409 uničili grad v Avianu in s seboj odpeljali veliko  prebivalcev. Kot član Marijine kongregacije v goriškem jezuitskem kolegiju se je ob igrah o mučenicih in junakih, ki so jih prirejali kongregacionisti, tudi sam navdušil za mučeništvo. Pri šestnajstih letih, leta 1647,  je sklenil, da bo postal mučenec. Med sprehodom  je odšel iz Gorice z namenom, da bi prišel na otok Kreto, kjer so se Benečani pogumno borili, ko so branili svojo posest pred  Turki. Ko je prišel v Koper, je menil, da se bo lahko vkrcal na kakšno beneško ladjo. Utrujen in lačen, je potrkal na vrata koprskega kapucinskega samostana. Bratje kapucini ponudili hrano in mu pomagali, da se je vrnil domov. Čez leto dni jih je zaprosil, da bi ga sprejeli v svoje vrste.

 

Iskan pridigar

 

            Ob sprejemu med kapucine, leta 1648,  je Karel Dominik Cristofori dobil redovno ime Marko, ker je pa bil doma iz Aviana, so ga po takratni navadi od takrat klicali  brat oziroma pater Marko iz Aviana.  Leta 1655 je bil posvečen v duhovnika, kmalu je postal priljubljen pridigar. Popolnoma se je posvetil pridiganju in v tej službi ostal goreč  do  smrti. Včasih je pridigal tudi po sedemkrat na dan.

            Oznanjevanje p. Marka iz Aviana je vplivalo na življenje poslušalcev. Ljudi je spodbujal k dobroti do potrebnih in preizkušenih. Tako je postal sočasno velik dobrotnik. Bogati so po njegovih pridigah radi delili svoje bogastvo revnim in potrebnim. Ohranjena so poročila,  kako so se sprti poslušalci, tudi iz višjih družbenih slojev, po njegovih pridigah spravili in pomirili.

            Številne italijanski škofje in škofje iz drugih evropskih dežel so želeli, da bi p. Marko spregovoril tudi njihovim vernikom. Zato je v letih 1680-1681 prepotoval Italijo, Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Švico, Tirolsko, Bavarsko in Avstrijo, kjer je goreče  oznanjal božjo besedo. O teh misijonskih potovanjih je ohranjenih veliko zapisov.  Samo pisemska korespondenca p. Marka je izšla v petih zvezkih. V Lyonu v Franciji se je se je zbralo več kot 100.000 poslušalcev.  Znan je kot goreč širitelj popolnega kesanja, zaljubljen v evharistijio in  goreč častilec Device Marije.

            V Ljubljano je p. Marko prišel večkrat, ohranjen pa je zapis, ki govori o njegovem obisku Ljubljane po turškem obleganju Dunaja. V nedeljo, 24. oktobra 1683, je prišel v Ljubljano, ko so ravno prepevali zahvalno pesem, ker je bil Dunaj rešen.  Naslednji dan  je daroval mašo v kapucinski cerkvi sv. Janeza Krstnika, po maši pa je v pridigi Ljubljančane spodbujal k spravi z Bogom. Še istega dne ob pol treh popoldne »se je p. Marko povzpel na prižnico v cerkvi sester klaris in z jasnim, do vseh segajočim glasom pridigal o moči Jezusovega in Marijinega imena. Ker so bile druge cerkve premajhne za množico ljudi, ki so ga  želeli videti, je grof Gallenberg naslednje popoldne, 26. oktobra, p. Marka s kočijo in dvorno stražo peljal v stolnico sv. Nikolaja. Tam je daroval sv. mašo in potem še celo uro pridigal – kronist je zapisal, da so za poslušalce 'ure postale minute'.  Pridigar je poudarjal potrebnost hvaležnosti, ki jo je Kranjska dežela dolžna Gospodu, ker jo je obvaroval kuge, ki je razsajala v okolici. Navzoča je bila takšna množica, da so polomili kar precej klopi, in veliko žensk je odrevenelo. 

Tik pred odhodom iz Ljubljane je pater pridigal na Novem trgu, kjer  se je zbrala velika množica.. Ljudi je opominjal, naj častijo in kličejo Devico Marijo kot Zavetnico Kranjske, Pomočnico kristjanov in Pribežališče grešnikov. Priporočal je tudi pobožnost pred Marijino podobo, ki so jo častili pri patrih jezuitih. Na koncu je blagoslovil ljudi, mesto, polja, vinograde, predvsem pa deželo in njene prebivalce. Nato se je poslovil«.   

            V Kopru je imel adventne pridige l. 1692. Grof Filip Viljem iz Neuburga, tast cesarja Leopolda I., je pisal o Markovih  pridigah v Kopru: »Nikoli nisem dvomil o sadovih, ki bi jih mogli biti deležni Koprčani in ljudje iz okolice zaradi gorečega pridiganja našega dragega p. Marka. Zelo pa me je razveselilo, ko sem spoznal, koliko dobrega je storil Sveti Duh v dobro teh ljudi po njegovem gorečem spodbujanju.« Večkrat je pridigal tudi v Gorici.

            Bog pa je zraven odličnega pridigarskega talenta p. Marka obdaril tudi z darom  »čudodelništva«. Po priprošnji p. Marka je vračal slepim vid, gluhim sluh, hromim, da so ponovno hodili. Papež Inocenc XI. ga je razglasil za »čudodelnika stoletja«.  Mnogo izrednih dogodkov, ki jih je storil, so notarji dokumentirali v mestnih kronikah ali so jih priznale škofijske kronike.  

              

 Dialog s protestanti

           

            Zaradi izjemnega govorniškega daru in predvsem evangeljske prepričljivosti in pristnosti so na misijonskih potovanjih p. Marka v deželah,  kjer so živeli protestanti, tudi ti radi poslušali. Protestante je imenoval, kar v tistem času ni bilo običajno, »dragi bratje«. Govoril jim je : »Verujte, toda z vero, ki se izraža z deli ljubezni.« Katoličane pa je hkrati  spodbujal: »Glejte, da ne boste sejali pohujšanja. Pokažite s svojo bogaboječo držo, da ne obstaja naša katoliška vera v besedah in praznih obljubah, ne v neki mrtvi veri, ampak v živi veri, ki se kaže v dejanjih ljubezni.«

            Na svojih mnogih misijonskih potovanjih je opazil, da je mnogo protestantov, ki bolj in bolje berejo, študirajo in ljubijo Sveto pismo kot katoličani. Vedel je, da pričakujejo, da se bodo zveličali po veri in zaupanju v Boga. To je cenil, toda poudaril je, da je treba vero in upanje združiti z ljubeznijo do Boga in z iskrenim kesanjem grehov. Odtod povabilo: »Vem, mnogi od vas želijo postati sveti.« Vabil je k skupni molitvi in oboje, katoličane in protestante, blagoslavljal: » Blagoslavljam vse: vašo zemljo, vaše hiše, družine«. 

            Pred bitko s Turki pri Dunaju, 12. septembra 1683, je katoliškim vojskovodjem dal skupno odvezo in jih obhajal, protestantske pa je blagoslovil. Lahko rečemo, da je gojil »duhovni ekumenizem« in ni čudno, da ga je sv. Leopold Mandić, apostol duhovnega ekumenizma,  zelo spoštoval in se mu rad priporočal.

 

   Rešitelj Dunaja

 

            Leta 1682 je bil p. Marko drugič na Dunaju. V stolnici sv. Štefana je vodil zahvalno slovesnost, ker je prenehala kuga. Dunajčane je vabil k spreobrnjenju.

            Že naslednje leto je turški sultan Mohamed IV. iz Carigrada avstrijskemu cesarju Leopoldu I. in poljskemu kralju Janu Sobieskemu pisal: »Nameravam napasti vašo deželo. S seboj bom pripeljal 13 kraljev z vojaki, konjenico in pešci, da strem vašo nepomembno deželo. Uničil jo bom z ognjem in mečem.«  Grožnjam so sledila dejanja. Veliki vezir Kara Mustafa je na čelu 150.000 - glave vojske julija 1683 nenadoma prispel do Beograda, hitro so prišli čez Madžarsko in  do Dunaja. Turške predhodnice so prišle do Dunaja in so požigale hiše, palače, cerkve in vrtove v predmestju.  Začelo se je eno od najbolj grozovitih obleganj v zgodovini, ki je trajalo dva meseca.  Dunajčani  so ob večerih poslušali turško vpitje in z obzidja gledali na turške šotore.  Cesar Leopold I., ki se je sicer zatekel v Linz, je povabil p. Marka, ki je bil takrat v Padovi, da bi mu svetoval in pomagal.  Papež  Inocenc XI.  je p. Marka imenoval za svojega legata z najširšimi duhovnimi pooblastili. Zavezniška obrambna vojska je bila sestavljena iz Avstrijcev, ki jih je vodil vojvoda Karel, Poljakov, ki jih je vodil kralj Jan Sobieski, Nemcev pod vojvodama iz Bavarske in Saške in italijanskih prostovoljcev pod poveljstvom Evgena Savojskega. P. Marku je najprej uspelo zediniti in spraviti poveljnike. Kardinalu Cibu je namreč pisal: »Dvakrat sem spravljal in pomirjeval poljskega kralja, ki je bil zelo sprt.« Cesarju  Leopoldu pa je pozneje pisal: »Pri obleganju Dunaja mi je Bog podelil veliko milost. Če bi bili zamudili samo za pet dni, bi bil Dunaj verjetno padel v sovražnikove roke.«

            Ob zori 12. septembra 1683, ki je bil zelo pomemben za srednjo Evropo, je p. Marko maševal na Kahlenbergu, griču nad Dunajem. Pri maši sta mu ministrirala  poljski kralj Jan Sobieski in njegov sin Jakob. Po skupni odvezi grehov vsem skesanim vojakom, blagoslovu in molitvi je zavezniška obrambna vojska napadla turško vojsko. Veliki vezir Kara Mustafa je  prestrašen dal s trombo znak za umik in mogočna turška vojska je bila v tem delu Evrope za vedno premagana. Krščanski svet se je veselil in Bogu zahvaljeval in v spomin na to zmago je papež Inocenc XI.  določil praznik  Marijinega imena.

            Tri leta pozneje je  p. Marko iz Aviana odigral nenadomestljivo vlogo  pri osvobajanju Budima (1686), glavnega madžarskega mesta, in dve leti pozneje tudi pri osvobajanju Beograda (1688).

             Pozneje se je popolnoma posvetil  delu, da bi evropske, predvsem srednjeevropske dežele med seboj povezal. Podpiral je pobude za ohranitev miru med narodi. Pomagal  je tudi reševati spore med dunajskim cesarskim dvorom in Svetim sedežem. Zato ga upravičeno imenujejo  pospeševalec miru in odpuščanja.

            Umrl je  13. avgusta  1699 na Dunaju, kjer je tudi pokopan.

 

 Dolga pot do razglasitve za blaženega

 

            Ob smrti p,. Marka je bilo splošno prepričanje, da je treba začeti postopek za njegovo beatifikacijo. Žal so zgodovinske okoliščine to preprečile.

            Ob koncu 19. stoletja so spet oživele želje med dunajskimi katoličani, da bi začeli postopek za beatifikacijo, ki so ga  formalno začeli l. 1912 pod papežem  Pijem X. Številni škofje so bili nad tem navdušeni.  Omenimo pa tudi sv. Leopolda Mandića, ki je v Padovi ob vsaki priložnosti širil zaupanje v p. Marka iz Aviana. Leta 2002 je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala čudež, ki se je zgodil na priporočilo p. Leopolda Mandića že l. 1941.

            V novejšem času je kardinal Albino Luciani, beneški patriarh, poznejši papež Janez Pavel I., priporočal svojemu predhodniku papežu Pavlu VI, da bi pospešil zaključek procesa in p. Marka razglasil za blaženega. To so storile tudi številne škofovske konference v  srednji Evropi. Papež Janez Pavel II. je ob imenovanju p. Marka vzkliknil: »Tega poznam že iz šolskih klopi.«

            Eden izmed svetovalcev Kongregacije za zadeve svetnikov je ob celostnem spoznanju p. Marka iz Aviana zapisal: »Obžalujem le, da je lik tako izredne veličine zaradi zgodovinskih okoliščin prišel tako pozno do poveličanja. P. Marko je velik po svetosti svojega življenja, po svojem izrednem apostolatu, ki ga je toliko let opravljal z neskončnim blagrom za duše, po poslanstvu, ki mu ga je Bog zaupal v eni od najbolj kritičnih dob v zgodovini Cerkve, ko je bilo njegovo posredovanje odločilno, do tistega dne, ko je rešil Evropo pred turško invazijo, ki se gotovo ne bi bila ustavila pri Dunaju. S tem, ko je rešil Evropo, je rešil krščanstvo. Je čudovit po bogastvu svojih darov in milosti, ki jih je prejel v presenetljivo veliki meri, a  je kljub temu ostal ponižen. Njegovo poveličanje ni samo čast za Cerkev, ampak tudi za civilno družbo, ne samo za njegov čas. Vplivi njegovega srčnega dejanja  segajo tudi v naš čas.«

 Blaženega Marka iz Aviana upravičeno imenujejo apostol odpuščanja, pospeševatelj resničnega miru in sprave ter rešitelj Evrope. Kakor so v času življenja p. Marka iz Aviana naši predniki radi poslušali, tako se mu tudi danes smemo upravičeno priporočati.   

 

                                                                                                                                               v. š. 


 

 

BL. MARKO IZ AVIANA
17. 11. 1631 – 13. 8. 1699)
 
1631 - 17. novembra:  Rodil se je v Avianu (Pordenone, Italija) v ugledni družini Cristofori. Krščen je bil še istega dne in dobil ime Karel Dominik.1643 – 21. junija: Birman.
1643 - 1647: Obiskoval je gimnazijo v znanem jezuitskem kolegiju v Gorici.
1647: V Kopru je potrkal na vrata kapucinskega samostana, kjer ga je samostanski predstojnik, ki je bil prijatelj družine Cristofori, odvrnil od namena, da bi odšel z Benečani branit Kreto pred Turki, čeprav je bil pripravljen na mučeništvo.
1648 - 21. novembra: Stopil je v noviciat Beneške kapucinske province v Coneglianu, kjer je dobil ime brat Marko.
1649 - 21. novembra: Opravil je prve redovne zaobljube. 
1655 - 18. septembra: Posvečen je bil v duhovnika v Chioggi. 
1676 - 8. septembra: Bog je na priprošnjo p. Marka iz Aviana naredil prvi čudež, ko je začela hoditi 13 let mrtvoudna redovnica iz Padove. V naslednjih letih so se zgodili številni čudeži in p. Marko je postal znan čudodelnik. 
1680 - 1681: P. Marko je bil na misijonskih potova-njih po severni Italiji, Franciji, Belgiji, Nizo-zemski, Švici, Tirolski, Bavarski, Avstriji in v nekaterih nemških deželah. 
1682: V dunajski stolnici je vodil zahvalno slovesnost, ker je prenehala kuga. 
1683: Papež je imenoval p. Marka iz Aviana za papeškega legata pri obrambi Dunaja pred Turki. 
1683 - 12. septembra: Ob zori je p. Marko maševal na Kahlenbergu, griču nad Dunajem, ministrirala sta mu poljski kralj Jan Sobieski in njegov sin Jakob. Bitka s Turki je bila kratka. Veliki vezir Kara Mustafa je bil premagan in začel se je postopen umik Turkov iz srednje Evrope. 
1683 - 24. oktobra: P. Marko v Ljubljani.  Naslednji dan je maševal v ljubljanski kapucinski cerkvi. Po maši je pridigal.
1683 – 26. oktobra: P. Marko je maševal in pridigal v ljubljanski stolnici.
1686: Spremljal je vojsko, ki je osvobodila Budim, glavno madžarsko mesto.
1688: Duhovno je spremljal vojsko, ki je osvobodila Beograd. Ob tej priložnosti je obiskal tudi Novi Sad in Osijek.  
1692: Pridigal je v adventnem času v Kopru. 
1699 - 13. avgusta: Ob 11. uri je umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. 
1912 - 11. decembra: Papež sv. Pij X. je podpisal začetek postopka za beatifikacijo. 
1941 - 27. maja: Po nasvetu sv. Leopolda Mandića, ki se je rad sam priporočal božjemu služabniku p. Marku iz Aviana, so priporočili na smrt bolnega šestletnega Antonina Jeremijo priprošnji božjega služabnika p. Marka iz Aviana. Deček je čudežno ozdravel, kar je priznala kot čudež tudi Kongregacija za zadeve svetnikov. 
1991 - 6. julija: Podpisan je dekret o herojskih krepostih.
2002 - 23. aprila: Podpisan jedekret o čudežu.
2003 - 27. aprila: Papež Janez II. je razglasil p. Marka iz Aviana za blaženega. 
 
 
 
Molitev k bl. Marku iz Aviana
 
Gospod Bog, ti si spremljal in podpiral blaženega Marka iz Aviana v času njegovega  zemeljskega življenja in po njegovi priprošnji mnogim pomagal, jih tolažil  in ozdravljal.  Podeli nam pomoč, da bomo po njegovi  priprošnji krščansko živeli in pomagali tistim, ki nas potrebujejo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen. 
 
Blaženi Marko, prosi za nas!
 


Sorodno iz kategorije “Kapucinski svetniki”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic