Bratje Kapucini

Duhovnost


Romanje v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2019

Le eno je potrebno - 16. navadna nedelja (C)

16. navadna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoKapucinska začetna vzgoja
Objavljeno: 19.1.2016

Juhej, postal bom brat kapucin!

Kristus, naš najmodrejši učitelj je rekel mladeniču, ki je izrazil željo po večnem zveličanju: »Če hočeš biti popoln, prodaj vse kar imaš in daj revnim!« Njegov posnemovalec Frančišek ni tega le sam naredil in tako učil tiste, ki jih je spremljal, ampak je to zapovedal v svojem Vodilu.

Res je, da fantje, ki odkrijejo lepoto ljubezni Boga, ne morejo biti tiho in zato lahko to podarijo naprej. Življenje v kapucinskem bratstvu omogoča, da to ljubezen najprej živimo v odnosu z Gospodom v molitvi in skupnem bratskem življenju. To pa naj bi potem prinašali k ljudem, ki jih srečujemo. Resničnost takega življenja je utemeljena na veri. Zato je potrebno, da se človek v tej veri dobro zakorenini. Prehoditi mora neko pot začetne vzgoje kot: kandidat, postulant, eno leto novinec in ponovinec do večnih zaobljub. Naj nam za boljše razumevanje te vzgojne poti pomaga ta zgodba.

Zelo dober vrtanar je na nekem vrtu videl prekrasno mlado drevo. Zaželel si je, da ga presadi v svoj vrt. Z vso ljubeznijo ga je izruval, lepo zavil in ljubeče prinesel domov. Tam je skrbno pripravil zemljo in ga posadil. Toda malo je ovenelo, čeprav so bili pogoji za preživetje v njegovem vrtu boljši. Skrbno ga je varoval in opazoval. Počasi je v to rodovitno zemljo spet pognalo svoje korenine in si s tem zagotovilo preživetje. Ko je vrtnar ugotovil, da si je opomoglo, mu je dodal še oporo (kol) ob katero je oprl to dragoceno drevo. Tako je bilo drevo pripravljeno že na prve vetrove in nevihte. Opora mu je omogočila lepo obliko in stabilnost. Počasi pognalo zelo zdrave korenine. Dobivalo je tudi moč za rast. Pognalo je močne veje in v treh letih že prve plodove. Vrtnar pa je bil tega drevesa zelo vesel, ker mu je zelo lepo krasilo vrt in mu dajalo sadove.

Tej primeri bi lahko primerjali tudi začetno vzgojo pri bratih kapucinih. Prva stopnja je:

KANDIDAT. Kandidat ima v tem času možnost spoznati življenje reda, je pa še v močnem stiku s domačimi. Če to primerajamo z drevesom je to čas, ko smo odkrili njegovo lepoto in vrtnar že razmišlja za presaditev. Ta čas je različno dolg.

Domen Rabak - skavt, skavtski voditelj, rad imam naravo, gorsko kolesarstvo, plezanje, adrenalin, ljudi, druženje...

Sem najstarejši iz družine s petimi otroki in mogoče tudi zaradi tega trmast človek. Nenazadnje me je tudi trma v povezavi z vztrajnostjo pripeljala do točke kjer sem sedaj... da sem kandidat pri kapucinih.

Mislim, da sem klic v posvečenost začutil že zgodaj... enkrat v osnovni šoli sem začutil nekaj, kar me je privlačilo, da bi bil blizu Jezusu in mu služil. Potem pa so prišla leta pubertete in kar pač prinesejo tista leta s seboj in to čutenje je nekako ostalo nekje zadaj tudi zaradi tega, ker sem klic odrival od sebe in nisem hotel imeti nič opravka s tem. Klic pa je »bdel« naprej nekje zadaj, v »malih možganih«.

Po osnovni šoli sem se vpisal na Škofijsko gimnazijo v Vipavi, kjer sem imel med drugim čudovito priložnost za osebno in versko rast, pri čemer mi je bil v veliko pomoč tudi duhovni vodja v dijaškem domu, kjer sem bival, Marko Rijavec. Imel sem obdobja, ko sem močneje čutil poklicanost in si pustil o njej razmišljat in si priznati, da je mogoče nekaj na tem in obdobja, ko sem take misli odrinil in odrival daleč stran od sebe ter zanikal, da je kaj takega možno. Želel sem se poročiti, imeti otroke, družino, imel sem tudi dekleta in resno sem si želel zakona in družine in ko je v takih obdobjih mojega življenja moje srce podražila misel na posvečeno življenje, sem imel odličen izgovor, da ne, ker želim biti poročen in imeti družino in da, dragi Bog, preprosto ne bo šlo! »...Če pa me hočeš imeti, da ti služim... morda nekoč kot diakon.«, sem nekoč odvrnil v svojem boju s seboj in Bogom imel sem namreč dobre izgovore zakaj ne.

Imel sem svoje načrte, se vpisal na medicino in z veseljem študiral meni drago znanost, dragi Bog pa je imel in ima očitno druge načrte in me je, na polovici akademskega leta začel ponovno »dražit«   s klicem. Tokrat je bil On »na boljšem«, saj je bil takrat moj edini izgovor študij medicine. Videl sem, da me nekakšen nemir, ob čutenju klica, ne pusti mirno študirati naprej, zato sem se odločil stvari priti do dna, da bi se že enkrat pokazalo ali je ta klic resničen ali pa pač ne... poročenost ali posvečenost?... Zdravnik ali Bogu posvečen-duhovnik?

V Mariboru, kjer sem študiral, sem si poiskal duhovno spremljanje, ki sem si ga našel na centru za duhovne poklice (opomba: duhovni poklic je tako poročenost kot posvečenost). Hvaležen sem s. Štefki Klemen, ki mi je pomagala, da sem uredil svoje molitveno življenje in me z realnostjo in strogostjo, ki sem jo potreboval, spodbujala, naj bom kritičen do sebe in naj presojam svoje misli in čutenja. Zelo mi je pomagala premišljevalna molitev ob Sv. Pismu in v mislih, ki sem si jih beležil ob molitvi, sem tudi sam ugotovil, da zgleda, da bo nekaj na tem, da me Gospod kliče v posvečenost. Tako, ob rednem spremljanju, molitvi in uspešnem študiju medicine, sem po nekaj mesecih prišel do spoznanja, da je verjetno duhovništvo zame poklicanost življenja. Lotil sem se vprašanja, kje bi me rad Bog imel in kje se bolj čutim domačega oziroma kje se bom počutil bolj izpolnjenega. Moja odločitev se je nagibala proti redovništvu.

Po duhovnem vikendu Frančiškove mladine, katere del sem bil med študijem, mi je s. Urša Marinčič posredovala vabilo na duhovne vaje s kapucini - Duh dela. Udeležil sem se jih in takrat prvič bolj konkretno srečal in doživel brate kapucine. Po tem se je moja odločitev nagnila k posvečenosti v duhovništvu med redovniki in odločal sem se za kapucine. Vedel sem, da moram  svojo odločitev priznati najprej samemu sebi in Bogu ter na koncu tudi svojim najbližjim. Tako dobivam od ljudi različne odzive, ampak se ne oziram na mnenja drugih, pa naj bodo zelo pozitivna ali pa odbijajoča, vem kaj hočem in to je glavno.

Vesel sem, da se da sem že v začetku julija uspešno zaključil prvi letnik medicine in sem si lahko po skavtskem taboru vzel čas za duhovne vaje. Odšel sem v Vipavski Križ in tam z brati kapucini živel dva tedna. Ob delu, molitvi in druženju sem prečiščeval svojo odločitev. To, da so kapucini moja pot, so večkrat potrdile besede »pet hlebov in dve ribi«. Sprejel sem Božje povabilo. Prepustil sem se Mu in se Mu prepuščam, da me vodi.

V septembru sem svojo odločitev izlil na papir in napisal prošnjo za sprejem v kandidaturo pri kapucinih. Svoje življenje zaupam v Jezusu in ga prosim, da mi letos, v letu kandidature pomaga, da svojo odločitev še prečistim in grem naprej po pravi poti... Morda je to kapucinsko bratstvo, zaenkrat se kaže, da je, morda se »kot strela z jasnega« pokaže, da ni, potemtakem se vrnem k študiju medicine, ki me čaka v pavziranju, da se odločim. Tu naj deluje Sv. Duh, moje srce in razum.

Od konca oktobra sem v kandidaturi pri bratih kapucinih in sem del bratstva v Škofji Loki. Ni mi dolgčas, štirikrat na teden imam dopoldne »kapucinski pouk«, popoldne pride na vrsto fizično delo, kar je pa vmes še časa imam prosto za svoje opravke, en dan pa imam čisto zase. Trikrat na dan se brati srečujem pri skupni molitvi. Enkrat v tednu pa imamo tudi mašo bratstva, ko skupaj slavimo Gospoda. Vsak brat nekaj prispeva bratstvu tudi z delom, tako imam tudi jaz že nekaj zadolžitev.

Vesel sem, da mi kapucini dopuščajo, da sem lahko naprej aktiven kot skavtski voditelj. Skavtstvo ima v mojem življenju zelo velik pomen, zame je način življenja in kot skavt sem imel velikokrat priložnost začutiti Boga v Stvarstvu, kar me povezuje s Frančiškovo ljubeznijo do Stvarstva in njegovo preprostostjo. Moja vera je rastla z mojo skavtsko potjo in zato vem, da tudi skavtstvo močno vpliva na mojo odločitev. Tudi skavtsko vodilo »Bodi pripravljen-vedno pripravljen!« Pripravljen sem iti za teboj Jezus, če ti tako hočeš.

... divjak in Božji otrok, kristjan in imam rad Boga, če me On k nečemu vabi in me želi imeti v svoji službi, mu to težko odrečem.

Bodi pripravljen/a tudi ti, ne boj se Življenja.

Dne 6. 10. 2016 je Domen vstopil v postulat v Lendinari v Italiji. Tam je 17 fantov, ki se skupaj pripravljajo na redovno življenje.


Naslednja stopnja je POSTULAT.

Postulat je čas enega leta, ko se fant pripravlja in spoznava življenje bratov. To leto preživlja v samostanu, skupaj z brati, ostalimi postulanti in vzgojiteljem. Postulant že moli in dela z brati. Spoznava, kako poteka življenje bratov in preverja svoja pričakovanja in poklicanost. To leto ne študira in ne opravlja kašne druge pastoralne zadolžitve. To leto je čas in prostor, da se v sebi umiri in pripravi prostor za Gospoda. Če primerjamo z drevesom, je to čas, ko je vrtnar presadil drevo. V tem času se vrtnar in drevo privajata drug na drugega.

Postulat poteka v Italiji, v mestu Lendinara, v beneški provinci. Letos je 11 postulantov, ki se pripravljajo na vstop v kapucinsko življenje. Med tremi Italijani, dvema Turkoma in dvema Hrvatoma so tudi štirje Slovenci.

Ambrož, Sašo in Jožef so 29. 8. 2016 že vstopili v noviciat v Tortoni in oblekli kapucinski habit.

Sem Jožef Mezeg, sedmi iz družine desetih otrok. Prihajam iz Logatca, župnija Sv. Nikolaja. Imam pet sester in štiri brate, tako da sem že od nekdaj član velike in pisane druščine. Vero sem prejel od svojih staršev in domačega župnika.

Osnovno šolo sem zaključil v Doljnem Logatcu. Ob koncu devetega razreda sem se udeležil duhovnih vaj v Želimljem za ministrante, kar me je navdušilo v takšni meri, da sem se vpisal na to isto gimnazijo. V prvem letniku sem šolo obiskoval še kot vozač, bila pa je v meni želja, da bi prvič zares šel od doma in začel bivati v tamkajšnem internatu. Tako sem v drugem letniku začel povsem novo življenje, saj sem prvikrat odšel iz rodnega kraja, stran od domačih in začel bivanje v domu Janeza Boska. Preko internata in gimnazije sem se skozi celotno srednješolsko obdobje privajal na novi svet, se socializiral, postajal bolj samostojen, obenem pa sem začel odkrivati svoje talente in darove... To obdobje je bilo zelo pomembno v smislu prvih konkretnih srečevanj z Gospodom, z njegovo ljubeznijo do mene, z vsem kar mi je poklonil. Velikokrat namreč sem to ljubezen napak iskal... V tistem času sem spoznal dosti novih ljudi, dobil nove prijatelje, katerim sem nekaj pomenil in obratno. V vsem tem sem čutil Božjo ljubezen do mene, takšnega kot sem. Ob koncu drugega letnika gimnazije je Bog v meni počasi začel prebujati klic, željo po posvečenem življenju, da bi tudi jaz nekega dne hodil za Gospodom tako, da bi se mu popolnoma posvetil. Klic in veselje do tega poklica so v meni prebujale duhovne vaje, programi salezijancev, na katerih sem velikokrat sodeloval kot animator. Za poletje med tretjim in četrtim letnikom sem se ob pogovoru z mojimi starši, ki so že rahlo slutili, da se želim po gimnaziji vreči v duhovne vode, odločil, da se bom udeležil tritedenskega programa, pri manjših bratih kapucinih z naslovom »Izkušnja poklicanosti«. To je program za fante, ki odkrivajo in iščejo svojo življensko poklicanost. Na tej izkušnji, sem se poleg »Kanjedolskih programov«, ki sem jih že kot otrok dosti obiskoval, prvič v življenju srečal z Frančiškovo duhovnostjo in seveda tudi z brati kapucini. Ob veliki pomoči bratov lahko sedaj rečem, da sem v tistem poletju šel najglobje v samega sebe do tedaj. Srečal sem se z popolnoma novim duhovnim svetom, karizmo sv. Frančiška Asiškega, ki je bila nekaj povsem drugega kot Salezijanska karizma ali kot karizma gibanja Neokatehumenske poti, na kateri sem bil že od majhnega s svojo družino. Velik zgled in pomoč mi je bil v tem času starejši brat Jošt, ki je sedaj že duhovnik, takrat še kot bogoslovec. Bil mi je v veliko oporo pri reševanju številnih ugank in novozapadlih vprašanj, mi pomagal razreševati dvome na tej poti in mi marsikdaj podelil svojo izkušnjo na svoji poti do prezbiterata. Sledilo je še zadnje leto gimnazije, v katerem sem se še malo bolj konkretno s Frančiškom spoznal preko mladinskega verouka za mlade na Viču, ki ga je vodil frančiškan p. Andrej Polak. Z sošolko Katjo sva se enkrat na teden zapeljala iz Želimelj v Ljubljano. V tem letu sem se vedno večkrat z veseljem vračal tja, kjer je bilo srce radostno, veselo in sproščeno, to je bil Vipavski Križ. Trikrat sem se udeležil programa »Duh dela«, ki so ga prav tako vodili bratje kapucini, na čelu z bratom Jakobom. V napornem zaključku leta, predvsem zaradi mature in odločitve za naprej, in po spletu različnih okoliščin, sva se z sošolcem in velikim prijateljem Vidom odločila, da v poletju po maturi, narediva peš romanje iz Splita v Međugorje. Romanje je bilo sprva mišljeno kot zahvala za preživeta skupna štiri leta v Želimljem, jaz osebno sem ga poleg tega daroval tudi za pravo odločitev glede prihodnosti. Marija naju je srečna in zdrava pripeljala na želeni cilj, mene pa pozneje tudi na tistega, ki ga je imel v svojem načrtu Bog, v samostan bratov kapucinov, potem ko sem v drugem mesecu po romanju oddal prošnjo za sprejem v kandidaturo. Novo in prvo študijsko leto sem začel v samostanu Štepanja vas. S tem je začelo leto kandidature. V tem letu sem se  še bolj konkretno srečeval s samim seboj, z Bogom, s Frančiškom, z brati in karizmo. Dostikrat mi ni bilo lahko, zlasti zaradi življenja v skupnosti, ko sem se začel učiti, kako mora človek v bratstvu počasi odmirati samemu sebi. Leto je minilo dokaj hitro, verjetno zaradi študija teologije. Prišel je čas, ko sem napisal prošnjo za sprejem v postulat v Italiji.

Na moji življenski poti nasploh, kot na poti do postulata, sta mi bila v veliko pomoč in zgled moja starša. Nagovarjala me je njuna vera in zaupanje v Boga. Vse to se je kazalo v njunem nesebičnem razdajanju za nas otroke. Pustiti vse svoje plane, načrte, morda celo kariero, in dati življenje za Kristusa v obliki razdajanja v družini mi je vedno znova dalo misliti. Učila sta me tega, da je v življenju pomembna konkretna odločitev za Kristusa, ki pa zna biti sprva tvegana, a se je tudi zato ni treba takoj ustrašiti. Kot sem že omenil, mi je bil velik zgled in prijateljstvo brat Jošt. Njegova popolna razpoložljivost za Gospoda, v obliki služenja v misijonih, mi je vlivala občudovanja in veselja. Tretja stvar, ki bi jo izpostavil in je povsem iz osebnega duhovnega kotička iz leta kandidature, je izkušnja zastonjske Božje ljubezni, ki sem jo občutil, ko sem bil slaboten. S tem mislim na padce in zmote, ko sem se z darovi in talenti, prejetimi od Gospoda, krivično postavljal v središče svojega življenja, obenem pa pazabljal na Njega, ki mi je vse to zastonjsko dal, kljub mojemu ponavljajočemu grehu. Tako je On dopuščal padce, da bi Ga videl, da bi Ga končno postavil v središče svojega življenja, Njega, ki mi je dal vse zastonj, ker me ima neskončno rad. Po vseh teh dogodkih sem imel močno izkušnjo, da je takoj, ko sem ga postavil v središče, on vse stvari 100x pomnožil.

 Vsem, ki berete to kratko popotovanje predlagam, da v svojem življenju poskusite videti čudeže ljubezni, ki jih je Gospod za vas storil. Če ste že na neki konkretni poti ob Kristusu, se mu za te stvari zahvalite. V veri se zahvalite za vse, kar boste na tej poti še prejeli. Če pa še niste naredili konkretne odločitve se vprašajte: »Gospod, kako in na kakšen način sem jaz poklican, da odgovorim na tvojo ljubezen«?

 

Sem Sašo Komes in prihajam iz lepe vasice Bistrica ob Dravi, ki se nahaja v bližnji okolici "totega" Maribora. Odraščal sem v prijetnem, ljubečem in skrbnem družinskem okolju, skupaj s starejšim bratom Zlatkom. Po naravi sem živahen, komunikativen in vedoželjen, zato sem tudi večkrat poskrbel za kakšen siv las pri svojih starših. V začetku osnovne šole sem postal minisitrant v domači župnijski cerkvi Sv. Jakoba v Limbušu. Še posebej se rad pohvalim, da sem že kot devetletni fantič ministriral oz. natančneje, bil oblečen v ministrantska oblačila ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Mariboru. Dober vzgled domačega župnika g. Andreja Firbasa in redna aktivnost v župniji sta me vodila na pot odločitve, da sem v drugem letniku srednje šole vstopil v Slomškovo dijaško Semenišče. To so bila res blagoslovljena leta, polna lepih trenutkov. Po končani maturi sem se odločil, da svojo pot nadaljujem v Bogoslovnem semenišču v Mariboru. Nekje na polovici drugega leta sem izstopil in se vrnil domov. V naslednjem obdobju sem doživljal pravo »malo šolo življenja«, saj sta bili moja nezrelost in neresnost eden izmed glavnih razlogov, ki je botroval odločitvi, da sem zapustil Bogoslovje. Iz srca sem hvaležen svojim domačim za oporo in potrpežljivost v teh vihravih letih, v katerih sem preveč gledal nase in na svoje potrebe. Čeprav sem bil aktiven na več področjih, še posebej v gasilski organizaciji, nisem imel potrebnega notranjega miru, ki sem ga večkrat doživljal v obdobju duhovniške formacije. Znova sem si prizadeval redno prejemati svete zakramente in se spraševati o svoji poklicanosti. Pot iskanja me je pripeljala do manjših bratov kapucinov, ki so me sprejeli odprtih rok. Sedaj sem že drugo leto med njimi, kjer si v letu postulata prizadevam poglobiti odnos z Bogom in ugotoviti, ali so naše poti skupne. Vam, ki to berete, svetujem, da si po vzgledu sv. Frančišča upate živeti Bogu po volji in kakor Devica Marija odgovarjati: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38), Povezani v molitvi.

 

Ambrož Brezovšek

Vsak naredi v življenju nešteto odločitev. Večje, manjše, nepomembne, banalne, včasih pravilne, včasih zgrešene ... Tako pride vsak tudi to trenutka, ko je potrebno narediti odločitev o poklicu. Poklicu za življenje. Pri tem je zelo pomembno poznati sebe, še bolj pomembno pa je poslušati "glas rahlega šepeta" (1Kr 19,12), ki nas vabi na pot, ki jo je On pripravil (vsakemu svojo) in kjer se lahko vsak od nas najbolj uresniči. Pa kaj bi ti to govoril, saj verjetno že veš. Bom raje bolj konkreten:

Sem Ambrož Brezovšek in prihajam iz Celja (uradni naslov je sicer v Vojniku, vendar se po preživetih prvih 20 letih svojega življenja čutim bolj Celjan). Po končani srednji šoli je sledil študij v Ljubljani, ki sem ga (ne ravno v prvih rokih, pa vendar) tudi uspešno zaključil. Vmes sem veliko delal preko študentskih del, ki so mi prinesla ogromno praktičnih izkušenj. Nato je sledil skok v tujino - nekaj, o čemer sem vedno sanjal. Pa bi se rad ustavil ravno pri tem letu v tujini, ker je najbolj vplivalo na mojo odločitev, oziroma potrditev odločitve. To je bilo eno najlepših (tudi najtežjih) let, ki sem jih preživel do sedaj. Zanimivo je dejstvo, da sem imel v protestantski državi katoliško cerkev le pet minut hoje od stanovanja, v katerem sem živel. Tako sem večkrat zahajal tja (tudi zato, ker je bila ravno na poti, ko sem se vračal z dela). In ko sem se tako večkrat ustavil v tišini pred tabernakljem, sem spoznal, da če se zaneseš na Boga, nisi nikjer tujec. In vedno znova pomislim na tisto (verjetno vsem dobro poznano) zgodbo: Bog in človek se sprehajata po plaži in opazujeta prehojene korake v življenju človeka, odtisnjene v mivko, ki sta jih prehodila skupaj. V enem delu poti pa se vidi samo ena sled in na tem mestu očita človek Bogu, da je moral ravno v najtežjih trenutkih hoditi sam. Pa Bog odgovori: "Ti koraki so moji. V teh trenutkih sem te nosil na rokah." Nekako tako ...
Prišel sem torej do trenutka, ko sem čutil, da moram bolj konkretno odgovoriti na klic, ki sem ga že dolgo nosil v sebi. Spoznal sem, da je prišel čas, da se odločim: naj nadaljujem pot po kateri hodim in mi je sicer všeč, vendar se na njej ne čutim izpopolnjenega, ali pa korak usmerim na pot, ki čutim, da mi jo pripravlja On.
Ob prebiranju in premišljevanju evangelija sem spoznal, da je ena najpomembnejših stvari na tej poti uboštvo. Ko človek nima nič in noče ničesar imeti, lahko najbolj izpolnjuje Božjo voljo, saj nima kaj izgubiti. Tako sem se odločil za brate kapucine, saj sem jih nekaj že poznal in sem vedel, da na svoji poti naredijo tudi zaobljubo uboštvu.

Zaključil bom z začetkom. Odločitev. Tista za življenje je najtežja. Zakaj? Za njo se je potrebno odločiti vsak dan znova. Dober prijatelj mi je rekel: "Odloči se in ljubi svojo odločitev." Vsak dan znova. Z redno molitvijo, s prejemanjem zakramentov in poslušanjem Božje besede se odločiš za tisto, ki te bo gotovo najbolj razveseljevala. Je pa res, da ne bo lahka, ker je treba odmreti sebi. Jo upaš sprejeti?

"Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!" (Mt 28,20)

Pa zdaj?


Potem pa sledi NOVICIAT, ki traja eno leto. To je leto, ki ga novinec preživi v določenem samostanu, skupaj z drugimi novinci in vzgojiteljem. Glavno poslanstvo je biti z Gospodom, brati in samim seboj, ter iskreno iskati, kaj je Božja volja. Če novinec spozna, da lahko kot brat kapucin podari svoje življenje za Kristusa, v preprostosti, molitvi, pokori in veselju z Božjo pomočjo, s pomočjo bratov in svetnikov, potem po enem letu izreče začasno zaobljubo za eno leto in odgovori pred brati in Božjim občestvom svoj »Tukaj sem!«. Noviciat je čas, ko je možnost umika se od vseh zunanjih vplivov. Omejeni so tudi drugi stiki z domačimi in prijatelji. Vse to pa ima en sam namen, srečati vse s svojo najglobljo poklicanostjo in obdarovanostjo v Bogu. Leto noviciata je ukoreninjanje v Kristusa. To je najpomembnejši čas, ko se pri drevesu na zunaj zelo malo vidi, vse dogajanje pa je v zemlji - proces ukoreninjanja. Vse to bo dalo močno in zdravo rast ter sadove.

Po letu noviciata sledi čas PONOVICIATA (različno dolg, od 3 do 6 let). V tem času brat preko svoje originalnosti in darov preverja, kje je njegovo mesto v kapucinskem bratstvu. Lahko se odloči za pot duhovništva, na katerega se pripravlja s teološkim študijem, lahko pa se odloči, za brata neduhovnika. Tu se pokaže, kaj bi mu najbolj lahko pomagalo, da bi postavil svojo osebnost in obdarjenost na pravo mesto. Po tem določenem času, ko brat ugotovi, kakšna je Božja volja za njegovo življenje, napiše prošnjo za to, da bi bil za vedno kapucin. Če bratje skupaj uvidijo, da je odločitev pravilna, lahko brat naredi večne zaobljube, in za vedno izreče »tukaj sem!«
To je začetna pot, ki pa se ne zaključi. To je čas, ko na tvojem drevesu začnejo poganjati prvi sadeži, a pravo drevo bo svojo podobo dobivalo šele skozi čas.

Upamo, da bo naša karizma še lahko živela in da bi fantje, ki se čutijo nagovorjene v predanosti in veselju odgovorili Bogu in stopili na to lepo pot.

Fantje, pogumno, saj smo v Gospodovih očeh zares ljubljeni in dragoceni, svetniki vas podpirajo mi bratje pa vam bomo po svojih močeh pomagali.
bratje kapucini



Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Duhovni poklic”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic