Bratje Kapucini

Duhovnost


Romanje v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2019

Naredite si prijatelje z bogastvom - 25. navadna nedelja (C)

25. navadna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoKakšno veselje je v nebesih - 24. navadna nedelja (C)
Objavljeno: 9.9.2010

2 Mz 32,7-11.13-14; 1 Tim 1,12-17; Lk 15,1-32

V današnjem bogoslužju beremo celotno petnajsto poglavje evangelija po Luku, ki prinaša tri tako imenovane prilike »usmiljenja«: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Vse tri prilike imajo istega protagonista, ki ni ne ovca, ne drahma in še manj izgubljeni sin, ampak Bog sam. On je pastir, ki je izgubil eno svojih ovc, on je žena, ki je izgubila svojo drahmo in je oče, ki je izgubil enega svojih sinov. Tudi namen pripovedi vseh treh prilik je isti: odgovoriti farizejem in pismoukom, ki so godrnjali nad Jezusom, ker je »sprejemal grešnike in z njimi jedel«.

V eni od postnih nedelj smo že poslušali zadnjo od teh prilik, ki govori o izgubljenem sinu. Tokrat pa so pred nami razgrnjene vse tri skupaj in to nas zavezuje, da izluščimo skupno prvino vseh treh, njihov skupni ton, ki zveni skozi vse tri prilike. Skupaj bomo odkrili, kateri je ta skupni ton. Najprej v celoti prisluhnimo prvi priliki, ki je kratka, in bodimo pozorni, kolikokrat se pojavi pojem veselja, zadovoljstva, radosti:

»Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

Zdaj preberimo še drugo priliko, ki je tudi sorazmerno kratka, ponovno bodimo pozorni na navzočnost téme o veselju:

»Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«

V tem trenutku nam je že jasno: leitmotiv prilik je Božje veselje (»Veselje vpričo Božjih angelov« je hebrejski način izražanja, ki pove: »V Bogu je veselje«). V tretji priliki o dobrem očetu veselje prekipeva in postane praznik. Tisti oče je kakor ves iz sebe in ne ve, kaj bi si še izmislil: naroči, naj pripravijo najboljšo obleko, prstan z družinskim pečatom, zakoljejo naj pitano tele, vsem pa pravi:

»Jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.«

Prav tu je najbolj revolucionaren vidik teh prilik. Bo že prav, da je v nebesih veselje in praznovanje zaradi ene najdene ovce, se pravi zaradi enega grešnika, ki se spreobrne; toda zakaj se »bolj veseliti« kot zaradi devetindevetdesetih, ki so ostali v staji? Zakaj mora na tehtnici ena ovca odtehtati več kot vse druge, ki so ostale skupaj, in tista, ki pomeni več, mora biti prav ta, ki je pobegnila in je naredila največ težav?

To ni retorični ugovor. Prav v zvezi s to priliko je nekdo, ki je bral evangelij, takole izrazil svoje odzive: »V nasprotju s tradicionalno interpretacijo jaz verjamem, da naj bi bil izgubljeni sin v bistvu baraba in hinavec; lenuh, ki po neumnosti z veseljačenjem zapravlja imetje, ki ga je zahteval od očeta. Potem pa, ko je bil lačen, pravi sam pri sebi: 'V hiši mojega očeta je tudi za služabnike dobro poskrbljeno; vstal bom torej in rekel mojemu očetu, da sem grešil zoper nebesa in zoper njega …'. Motivacija torej ni kesanje, ampak lakota. Šel je vase zaradi potrebe, ne zaradi ljubezni. Starejši sin ni simpatičen, pa tudi hinavec ni in se ne obnaša arogantno in neobčutljivo kakor mlajši. Je namreč nekdo, ki je več let delal; je nekdo, ki ni nikoli imel poguma, da bi si vzel kakšen prost večer in se zabaval.

Njegova osorna drža je lahko nedostopna, toda med obema bratoma imam odkrito raje poštenost, čeprav strogo, tega zadnjega, kot pa neumno in dvoumno aroganco tistega, ki je odšel.«

Ta odziv nam zadostuje, da razumemo, kako ta prilika res ne sledi človeški logiki in je ne moremo razumeti, če ne vstopimo v Božje misli, ki so drugačne od naših misli. Tako počasi odkrivamo, zakaj je »večje veselje« v nebesih zaradi enega grešnika, ki se spreobrne, kot pa zaradi devetindevetdesetih pravičnih, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. Najbolj prepričljivo razlago sem našel pri pesniku Charlesu Péguyu. Tista ovca, ki se je izgubila, kakor tudi mlajši sin, sta povzročila, da je vztrepetalo Božje srce. Boga je bilo strah, da bi ju za večno izgubil, da bi bil prisiljen obsoditi ju in se jima za večno odpovedati. Ta strah je v Bogu porodil upanje in ko se je upanje nekoč uresničilo, je to prebudilo v njem veselje in praznik. »Vsaka človekova spokorjenost je kronanje Božjega upanja«.

Morda se zdi čudno, da bi tudi Bog poznal upanje. To je skrivnost, a je tako. Pri nas ljudeh je pogoj, ki omogoča upanje, dejstvo, da ne poznamo prihodnosti; ne vemo, kaj nam prihranja in zato je prostor za upanje. V Bogu, ki pozna prihodnost, pa je pogoj, ki omogoča upanje, da ne želi (in v nekem smislu ne more) uresničiti tistega, kar želi, brez našega privoljenja. Človeška svoboda razloži obstoj Božjega upanja.

Pred časom je bil primer, ki je pretresel Italijo. Izgubila se je dveletna deklica in nekaj dni ni bilo nobene vesti o njej. Pojavljala so se že zelo vznemirljiva domnevanja. Starši so bili obupani. Tretji dan se deklica nepričakovano pojavi in televizija, ki je od blizu spremljala dogajanje, je uspela ujeti trenutek, ko je mama, ki jo je zagledala, stekla proti njej, jo dobesedno zgrabila, privila k prsim in jo zasula s poljubi. To je bila sama podoba sreče. Ko sem videl ta prizor, sem si rekel: poglej, kaj nam je hotel povedati Jezus, ko nam govori o Božjem veselju nad sinom, ki se je vrnil! Prepričan sem, da bi tista mama ali tisti očka, če bi lahko izbirala, gotovo izbrala, da se njuna deklica nikoli ne bi izgubila (in to bi storil tudi Bog); toda, ko se je zgodilo, jima je ponovno srečanje naklonilo tolikšno veselje, ki ga ne bi nikoli izkusili, če se to ne bi zgodilo. Tudi v njima je stiska porodila upanje in ko se je to izpolnilo, sta doživela eksplozijo veselja.

Preostane nam, da pojasnimo še eno točko. In devetindevetdeset razsodnih ovc, in starejši sin, ki je ostal doma? Ali zanje ni veselja, ampak le napor? Zanje je nekaj še lepšega: biti soudeležen pri Božjem veselju! Spomnimo se, kaj pravi pastir: »Veselite se z menoj!« in tistega, kar pravi oče starejšemu sinu: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje«. Napaka starejšega sina je v tem, da priložnosti biti vedno z očetom in mu služiti, ni imel za privilegij, ampak za zaslugo, ni mu bilo v veselje, ampak napor. Obnaša se bolj najemnik kot sin. Misli, da ima pri očetu nekaj v dobrem. In prav to je tisto, kar hoče Jezus v omenjenih treh prilikah popraviti pri svojih poslušalcih farizejih. Tudi oni so mnenja, da lahko uveljavljajo pravice pred Bogom zaradi njihove t.i. »pravičnosti«.

Glede mlajšega sina ni mogoče misliti, da bi se vrnil nazaj v očetovo hišo samo zaradi preračunljivosti in lakote, brez kakršne koli resnične notranje spremembe. Spoštovati moramo pomen, ki so ga priliki dali Jezus s svojim pripovedovanjem in evangelisti, ki so nam jo posredovali. Jezus gotovo ni imel namena posredovati kot primer epizodo o malopridnosti, niti nam ni hotel predstaviti očeta kot ubogega naivneža, ki ne razume resničnih sinovih namenov. Čeprav je bila potreba in lakota tista, ki je prisilila mladeniča iz pripovedi, gre vendarle za njegovo resnično kesanje.

Kaj lahko za naše življenje povzamemo iz teh »vzporednih« pripovedi treh prilik? Predvsem tole: Bog nas resnično ljubi; tisto, kar se tiče nas in kar se nam dogaja, ga ne pusti ravnodušnega, ampak odmeva v njegovem srcu, v njem vzbuja celo tesnobo, upanje, bolečino in veselje. Zares mu moramo biti dragoceni!

In drugo: dragoceni smo mu kot posamezniki, ne kot masa ali številka. Dejstvo, da se zavzame za edino ovčico in jo postavi pred vso ostalo čredo, služi, da bi si globoko vtisnili v zavest prav to: Bog nas pozna po imenu, vsak od nas je zanj neponovljiv in edinstven sin ali hči. Toda ali ni to dejansko tisto, kar storita vsak pravi zemeljski oče in zemeljska mati? Če ima mati pet otrok, ne razdeli svoje ljubezni na pet delov, da bi jo dala vsakemu en košček; vsakega ljubi z vso ljubeznijo, ki jo je sposobna.

Tri prilike o usmiljenju vsebujejo sporočilo za vse. Nas duhovnike spominjajo na dolžnost, da bi šli iskat izgubljene ovce in da bi jih usmiljeno sprejeli, ko se vrnejo; številnim današnjim izgubljenim sinovom, ki gredo daleč in potrošijo premoženje staršev z »razuzdanim življenjem«, kažejo na možnost radikalne spremembe in drugačnega življenja, brez grenkega priokusa po želodu v ustih; očetom in materam, ki imajo »izgubljene« otroke, ponujajo opogumljenje, naj do njih gojijo potrpežljivost in upanje, ko vidijo Božjo potrpežljivost in upanje, ki ga ima z vsakim od nas (in ki ga je morda imel z njimi samimi, ko so bili mladi!).

Vsakdo lahko v priliki odkrije delček, ki je namenjen prav njemu, da ga uresniči v življenju.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 288-292. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.



Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic