Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

29. nedelja med letom (A) - Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega

29. navadna nedelja (A) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoBl. Jakob iz Ghazira (1875-1954), duhovnik
Objavljeno: 12.9.2011

Goduje 26. junija

Kapucin br. Jakob iz Ghazira je bil rojen 1. februarja 1875, staršema Boutrosu in Shamsi Haddad v Ghaziru, na obronkih Bejruta v Libanonu; bil je tretji od osmih otrok. Doma je predvsem od matere dobil trdno krščansko vzgojo in vero hranil ter krepil z izobraževanjem na različnih krščanskih šolah. Šestnajstletnega ga je močno zaznamovala pričevanjska smrt nekega kapucina, ki ji je bil priča v Aleksandriji.­­Tako se je pri devetnajstih odločil, da se vrne v Libanon in vstopi v red manjših bratov kapucinov. Kmalu po duhovniškem posvečenju so mu predstojniki zaupali oskrbo petih bratstev v gorah okoli Bejruta,kar je vključevalo veliko potovanja. V svojih spominih opisuje, da je bil večkrat napaden, pretepen in celo v smrtni nevarnosti, vendar je bil »po Kristusovem križu« vedno čudežno rešen.

Leta 1905 je prevzel vodstvo kapucinskih vzgojnih inštitutov in v petih letih je njih število naraslo na 230 šol s 7500 gojenci. Imel je izjemne sposobnosti vodenja in organiziranja ter posebno pridigarsko karizmo. Svoje dnevno delo je pripravljal ponoči, pred Najsvetejšim. Pridigal je v Siriji, Iraku in Palestini. Ohranjenih je preko 8000 strani njegovih zapisov. V Bejrut je prinesel tudi Frančiškov svetni red, ki se je kasneje razširil po celem Libanonu. Z izbruhom prve svetovne vojne, leta 1914, so se francoski misijonarji, ki so delovali v Libanonu umaknili in misijon prepustili br. Jakobu. Sam je nato do konca vojne očetovsko skrbel za sirote, lačne in ranjene ter pokopaval zapuščena trupla ubitih po cestah. Po koncu vojne je ustanovil bolnišnico za bolne in ostarele duhovnike, slepe,invalide in duševno prizadete ter zapuščene sirote in njihovo vzgojo. Skrb za bolnišnico so prevzele sestre iz kongregacije frančiškank libanonskega križa, ki jo je (1930) ustanovil s pomočjo s. Marije Zougheib.

Ljubezen br. Jakoba do vseh trpečih je zaznamovala celotno njegovo življenje. Poleg že omenjenih je, kljub izčrpanosti po vojni, do sredine petdesetih let ustanovil še neštete druge šole, samostane in bolnišnice, ki še danes delujejo. Med njimi bolnišnica Svetega Križa, ki je od 1951 leta prevzela skrb za duševno prizadete in je danes največja tovrstna ustanova na Bližnjem vzhodu ter pomaga vsem, brez razlike, ne glede na raso ali veroizpoved. To je resničen odraz br. Jakoba, ki v življenju ni imel drugega namena kot »ljubiti Boga in človeka – podobo Križanega.« Starost in bolezen sta ga močno zdelala.

Umrl je v sluhu svetosti, 26. junija 1954. Ker se je vse življenje brezpogojno ves razdajal, so ga k večnemu počitku v solzah pospremile brezštevilne množice tako kristjanov kot muslimanov, nevernih in politikov, saj je Kristusova ljubezen v njem resnično prestopila vsakršne meje. »Večni počitek« pa ni trajal dolgo, saj je bil 17. decembra 2007 zaključen proces za njegovo beatifikacijo. 22. junija 2008 ga je kardinal José Saraiva Martins, C.M.F., prefekt kongregacije za svetnike, v Bejrutu razglasil za blaženega.

Ljubil je svoje ljudi in se kljub težkim okoliščinam vsak dan žrtvoval in dajal svoje talente za rast Božjega kraljestva. Čeprav je bil neomajen in nadnaravno vztrajen v svojem delu tega ni nikoli pripisoval sebi. Pravil je: »Kdorkoli hoče v nebesa brez trpljenja je podoben temu, ki hoče kupovati brez plačila.« In še: »Molitev brez vere je kot pismo v žepu. Nikoli ne bo doseglo naslovnika.«

 


 

Libanonec Jakob Khalil Haddad bo razglašen za blaženega

 

 

            V nedeljo, 22. junija  letos (2008) bo kardinal José Saraiva Martins, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, razglasil v Beirutu libanonskega kapucina Jakoba Khalila Haddada za blaženega.

 

Libanonec postane kapucin

Khalil Haddad se je rodil 10. februarja 1875 kot tretji izmed štirinajstih otrok krščanskih staršev v vasi Ghazir v Libanonu, kjer živi danes okrog 3.727.000 prebivalcev,  od tega jih okrog 60% muslimanov in  40% kristjanov različnih Cerkva in veroizpovedi.. Globoko verna mama, ki je želela da bi sin postal duhovnik,  mu je že kot otroku pomagala, da je postopno spoznaval Boga in začutil potrebo po ljubezni do bližnjih, predvsem najbolj potrebnih. V domači družini je tudi ovrednotil pomen dela. S sedemnajstimi leti, ko je z odliko končal srednjo šolo, je odšel v Aleksandrijo, Egipt. Tam je leto dni v Kolegiju sv. Marka, ki so ga vodili bratje krščanskih šol, poučeval arabščino. V Libanon se je vrnil z željo, da bi postal kapucin. Ko je premagal očetovo nasprotovanje, je 26. marca 1894 vstopil v kapucinski noviciat in so mu h krstnemu imenu Khalil dodal še redovno ime Jakob. Po začasnih redovnih zaobljubah leta 1895, večnih 1898 in po končanem filozofskem in teološkem študiju je bil 1. novembra 1901 v Bejrutu posvečen za duhovnika.

 

Vsak libanonski kamen govori o p. Jakobu (kardinal Tappouni)

Predstojniki so mu kmalu po duhovniškem posvečenju, zaradi nadpovprečne sposobnosti, globoke vernosti, delavnosti in zavzetosti do revnih, zaupali različne odgovorne službe. Že mlad je postal samostanski  ekonom in sočasno ustanovitelj in voditelj mreže misijonskih šol po celem Libanonu. Med prvo svetovno vojno, v letih 1914-1918, je razvil izjemno dejavnost pri pomoči najbolj potrebnim, kar so občudovali ne samo kristjani, temveč tudi muslimani in druzi, saj mu je uspelo blažiti strašno bedo libanonskega prebivalstva. Dnevno je organiziral za reveže nad 18.000 obrokov, pomagal pri ustanavljanju 24 hiš za sirote in tako prispeval k poklicni izobrazbi čez 10.000 revnih fantov in deklet. Mnogi so ga že za življenja primerjali s sv. Janezom Boskom, sv. Jožefom Cottolengom in ga imenovali »sv. Vincencij Pavelski iz Libanona«, saj je zraven dela z otroki in mladino tudi za ostarele, berače, osirotele in zapuščene gradil zavetišča ter organiziral gradnjo bolnišnic in zdravstvenih domov. Posebno pozornost zasluži psihiatrična bolnišnica, zgrajena na gori Oall-ed-Dib, imenovana »Mali Kotolengo« z okrog 1.000 posteljami. Zelo znan je tudi dom »Kristus Kralj« za bolne in ostarele duhovnike različnih obredov, ki stoji na gori Nahr-el-Kalb, ki se dviga nad znano dolino Kraljev, kjer so izklesana imena velikih osvajalcev od Ramzesa II. do generala H. J. E. Gourauda. Nad stavbo je kip Kristusa Kralja, ki je visok 12 metrov.

 

Kardinal Tappouni je dejal, da vsak libanonski kamen govori o patru Jakobu. Ni imel materialnih sredstev, temveč samo zasluge pokorščine in molitve. Na kolenih je govoril svojim predstojnikom: »Ne prosim denarja, marveč samo zaslugo pokorščine«. Govoril je še: »Molitev brez zaupanja, je kot pismo v žepu, ki nikoli ne dospe do naslovnika«.    

 

Odličen oznanjevalec in dober organizator

P. Jakob Haddad je bil goreč oznanjevalec karizme in duhovnosti sv. Frančiška Asiškega in je zato z vso gorečnostjo razširjal Frančiškov svetni red, nekdanji tretji red, saj je ustanovil čez 70 skupnosti z več kot 8.000 člani, ki so postali njegovi odlični sodelavci v tako mnogovrstnem apostolatu in dobrodelni dejavnosti. Eden od ciljev, ki si jih je postavil, je bil v oznanjevanju evangelija libanonskemu ljudstvu, tudi muslimanom. V ta namen je odprl v hribovitih vaseh in naseljih Libanona 163 šol, ki so lahko sprejele čez 7.500 gojencev, ki jim je želel pomagati pri uvajanju v krščanstvo. Hodil je vedno peš, večkrat je na dan prehodil nad 30 kilometrov. V torbi polni knjig, ki jo je nosil na ramenih, je v šolska središča prinašal katekizme.

     

Leta 1930 je ustanovil kongregacijo libanonskih sester sv. Križa, ki živijo  po vodilu samostanskega tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Prav te libanonske sestre sv. Križa so postale p. Jakobu Haddadu močna opora v mnogovrstnem dobrodelnem delovanju.

 

Zgled ekumenizma in medverstvenega sožitja

Vedno je dajal vtis svetega človeka, ki se je zavedal svojega duhovništva in redovništva. Iz njegove neomajne vere in vztrajne molitve je odsevalo globoko notranje življenje. Živel je v upanju in poln navdušenja, da vse dela v božjo čast. Razlog njegovega življenja in vsega delovanja je bila ljubezen do Boga. Dobesedno razdajal se je drugim, daroval je svoje življenje, da bi se soočil z revščino in trpljenjem svojega naroda.

Kot človek mirnega značaja, razumen, razmišljajoč, uravnovešen in čuteč, se je ogibal vsake skrajnosti, sposoben je bil najti najboljše možne rešitve. Bil je redovnik, ki je z izpolnjevanjem redovnih zaobljub storil vse, kar je mogel in tako postal model življenja za druge redovnike. Zato ga je občudovalo vse libanonsko ljudstvo in je postal stična točka katoličanov, pravoslavnih, muslimanov in druzov ter svetel zgled ekumenizma in medverstvenega dialoga in pomaganja ne glede na versko prepričanje.  Redovniško pričevanje p. Jakoba Hadduda ni bogato sporočilo samo za vzhodno Cerkev in libanonsko ljudstvo, ampak tudi za vesoljno Cerkev. V njem razberemo povabilo k zavestnemu zavzemanju za dostojanstvo vsakega človeka, predvsem revnega, ne glede na versko prepričanje ali narodno pripadnost.

Za velike zasluge je libanonska vlada podelila kapucinu p. Jakobu Haddadu dve zlati in tri srebrne medalje in ga odlikovala z Cedrovim redom.

Osemdesetletni Jakob Haddud je tik pred smrtjo poljubil križ in svetniško umrl 26. junija 1954.

Postopek za razglasitev za blaženega p. Jakoba Hadudda, ki so ga podprli najuglednejši predstavniki Libanona, tudi muslimani in druzi, so začeli šest let po smrti, že leta 1960 v Bejrutu. Leta 1979 se je začel apostolski postopek v Rimu, 1992 pa je papež Janez Pavel II. izdal odlok o njegovih herojskih krepostih. Za blaženega bo razglašen v Bejrutu, v Libanonu,  22. junija 2008.

                                                                                                  Vinko Škafar

 

 



Sorodno iz kategorije “Kapucinski svetniki”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic