Bratje Kapucini

Novice


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2019

Praznik sv. Jožefa - Marijin mož in Jezusov oče

Sv. Jožef - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Zadnjih  5   10   20   50 novic.
Uredi oz. spremeni to novicoIntervju z br. Matejem Nastranom
Objavljeno: 9.9.2005
br. Matej NastranZ BOGOM NE MOREŠ TEKMOVATI, MORAŠ SE MU PREPUSTITI

V pogovoru vam predstavljam brata Mateja Nastrana, ki sem ga ujela že na poti v Italijo …

Verjetno te kdo izmed bralcev  teh vrstic še ne pozna, zato prosim, če se za začetek na kratko predstaviš?
Sem brat Matej, kapucin (že 10 let!), doma iz Škofje Loke, star 30 let. Imam enega brata.

Kak lep spomin na tvojo družino?
Imam veliko spominov, ki jih podoživljam ob gledanju slik in potem mama pove kje je kaj bilo. Živeli smo v Salzburgu, star sem bil okrog 4 leta in živo v spominu imam kako smo se sprehajali po parku. Veliko spominov je na leto in pol starejšega brata, ko sva skupaj odraščala in veliko časa preživela skupaj …

Z vero si se srečal kasneje…
Bil sem krščen kot otrok, nisem pa hodil v verouku in nisem prejel ostalih zakramentov. Sošolci so bili birmanci in sem se spraševal kaj so to birmanci. Dobivali so darila in ob tem se mi je porajalo tisoč vprašanj … Moj osebni, prvi stik z vero pa je bil preko enega prijatelja, ime mu je Matevž. On je hodil na duhovne vaje in je bil v naši družbi edini veren. In potem smo ga prijatelji po duhovnih vajah vedno "spravljali na realna tla". Med tem ko ga ni bilo, smo mi že naredili načrt. Najprej ga bomo izprašali kaj se je dogajalo, potem pa ga bomo "prizemljili". Hodil je na duhovne vaje v Stržišče in Log pod Mangrtom. In enkrat nam je odgovoril: "Kaj se vi hecate z mano. Pojdite enkrat, pa boste videli kako je!"  In jaz sem ugovarjal: "Misliš, da si ne upam!?" Obljubil sem mu, da grem prihodnje leto, pri sebi pa sem si mislil, da se bom lahko še malo bolj pohecal. To je bilo l. 1991, ko sem šel na duhovne vaje k P. Mihu Žužku v Log pod Mangrtom. Tam sem se srečal konkretno s kristjani. Bil je teden intenzivnega krščanskega življenja in sem doživel, da nam je bilo zelo lepo. Tema je bila Vzgoja za ljubezen, za medčloveške odnose. Presenetilo me je, da smo se pogovarjali tako iskreno. Bili so odprti drug do drugega, do mene in to me je potegnilo. Bile so tudi meditacije, molitve maše … Pri sebi sem si rekel: "Zdaj sem tu, ne bom delal sitnosti in se bom vklopil v program, ki je. Pri maši sem vstal, ko so drugi vstali, se sedel, ko so se drugi sedli … Pojma nisem imel kaj je maša, videl pa sem, da drugi to zelo močno doživljajo. Spomnim se ene punce, ki je bila vedno vesela, pri maši pa je bila tako resna, enkrat je celo jokala. Sam pri sebi sem se spraševal: "Kaj neki more biti tako močnega, da nekdo doživi tako notranjo spremembo. Torej delal sem kot sem videl druge. In ko so šli k obhajilu, sem šel tudi jaz. Matevževa sestra je vedela kako je bilo z mano in me je po maši opozorila: "Veš kaj, to pa zdaj ni bilo v redu. K obhajilu ne moreš iti, če ne veruješ." V zadregi je bila, ker ni vedela kaj mi naj reče in je rekla: "Pojdi malo k patru, pa se pomenita." Šel sem torej k njemu, mu razložil kako je, on pa je zelo dobrohotno rekel: "Veš kaj Matej, mi verjamemo, da je Bog res navzoč v podobi kruha in zato ga lahko prejmemo samo tisti, ki to verjamemo. Nič hudega, nisi vedel. Za naprej pa veš." Bil sem očaran nad ponižnostjo p. Miha, ki se ni razjezil ali rekel kaj grdega. Potem je še dodal: "Če boš kdaj šel k spovedi, pa povej." Pri sebi pa sem si takrat mislil: "K spovedi bom šel, pa ja …" Kasneje sem razmišljal, če oni res verjamejo, da je Bog tam notri. Če to res verjameš, kaj to pomeni za tvoje življenje … in razmišljal, kako oni doživljajo, ko prejmejo to v kar verjamejo in kar jim je zelo dragoceno. Aha, še to. Bile so tudi meditacije in je bilo treba na koncu kaj povedati. Vsi so govorili kaj so doživljali, tako lepe in bogate stvari, ko pa sem prišel na vrsto in nisem vedel kaj reči … Bil sem v zadregi in rekel: "Gledal sem drevesa, ko smo hodili skozi gozd. Nekatera so bila suha, nekatera mlada, stara, nekatera so propadla, druga rasla naprej in tako si želim za nas, da bi bili kot drevesa, ki rastejo, ki dajejo nekaj zelenja in ne bi bili suhi, oveneli ali gnili na tleh." To je bil trenutek, ko začutiš, da se dotakneš nečesa kar te presega. P. Miha je znal tako lepo govoriti o zvezdah, o prostranstvih … Čeprav sem si vedno vse razlagal logično, sem se ob tem začel spraševati: "Kaj pa če ni vse tako naključno?" Začel sem videti smisel vsemu temu. Zdelo se mi je noro, da je vse to ustvarjeno za človeka, kot je rekel p. Miha. Ta ideja je bila zame nora! Bila mi je všeč in sem o tem razmišljal. In na koncu duhovnih vaj je bila moja prva molitev: "Bog če si, mi povej kaj o sebi!"
Vedno znova sem se v mislih vračal v tiste dni, kako je bilo lepo, kako veliko iskrenega in bogatega je bilo in sem pogrešal občutja, doživetja, naveze, ki so tam res bila. Nekaj mi je manjkalo in sem začel tisto iskati.

In tako sem enkrat Matevžu kar rekel: "Veš kaj, jaz bom pa k maši hodil!" Pa je rekel: "Če boš res hodil, bova pa midva skupaj hodila, da boš lažje vztrajal." Skupaj sva hodila k maši in začelo se mi je uresničevati kar sem prosil. Bog mi je pokazal, da je. Nekatere duhovnikove besede so bile tako žive in meni govorjene. Recimo, ko je govoril o evharistiji, sem se spomnil na svoje "prvo obhajilo". Pri sebi sem razmišljal: K meni je prišel, ko jaz še nisem vedel, če je to res. Doživiš, da te je Bog prehitel po levi strani in ti tega nisi opazil. Bil sem "fasciniran" nad tem! Ni klonil toliko moj razum kot moje srce. Vse se me je dotaknilo, mi bilo blizu, me nagovorilo. Stvarstvo sem začel doživljati kot Božji dar zame. Vse mi je govorilo: "To je moj dar tebi!" Sesulo me je. Spoznal sem, da sem bil grešen in živel grdo … Jokal sem cele dneve, samo, da sem pomislil na to. Doživljal sem nekaj močnega, pa nisem vedel kaj je. Takrat sem bil že v katehumenatu.

Koliko časa je torej minilo po duhovnih vajah do začetka katehumenata?
Avgusta sem bil na duhovnih vajah, septembra pa smo bili v Stični, kjer smo se z mladimi pogovarjali o začetku katehumenata v Stari Loki, kjer je bil župnik g. Glavan. In sem hodil. S katehumenatom se je v meni začelo prebujati nekaj čisto novega. Ob govoru o Božjem odpuščanju so bile prave "nevihte". Enostavno sem kapituliral pred njegovo milostjo. Imel sem občutek, da sem nemočen ob vsem kar je on naredil zame. Prihodnje leto (l.1992), sem prejel zakramente (spoved, prvo obhajilo, birmo). Povezal sem se s p. Markljem in hodil na duhovne vaje.

Takrat si bil torej povezan z jezuiti, kako pa si vzpostavil vez s kapucini?
Bili sta še dve leti vmes. Spoznal sem punco in sva hodila skupaj in p. Markelj je bil najin duhovni spremljevalec. Eno leto mi je bilo zelo lepo. Punca je bila globoko verna in me je v vse uvedla, jaz sem še vse bolj razumsko dojemal. Uvedla me je preko nežnosti, tega ženskega v njej v Očetovstvo Boga, njegovo usmiljenje … To je zelo obogatilo mojo vero. Dobro sva se razumela, bila sva mlada in sva počasi zidala kar sva zidala in sva čutila, da je Bog tisti prvi v najinem življenju vse dokler po enem letu skupne hoje … Ona je šla na duhovne vaje na Brezje, jaz pa sem bil sam doma. Tisti teden sva oba začutila, prvič dobila misel, kaj če Bog mene kliče za duhovnika.

Oba?!
To je bila misel, ki je prišla in šla. Ko je ona prišla z duhovnih vaj mi je napisala na kartico z Brezij: "Bog je ljubezen" in dala kartico v Sveto pismo na mesto Mt 9, 9 (Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedël pri mitnici, in mu je rekel: "Hôdi za menoj!" In ta je vstal in šel za njim.) in ni nič rekla. Šokiralo me je in zaslutil sem, da se je tudi njej odprlo to vprašanje kot meni. Postal sem nesrečen, ker je to vprašanje prišlo kot problem. V najinem odnosu nisem nič pogrešal, nič ni bilo narobe in ta misel je bila v bistvu moteča. Ta misel se je občasno vedno bolj ponavljala, bila navzoča in naju je zmedla. Pa sva si rekla: "Skozi marsikaj sva že šla, pa bova še skozi to." Še vedno mi je bila zelo blizu logika: "Božja volja je najbolja! Kamor Bog hoče, tam bova gotovo oba najbolj srečna, četudi bi mogla iti narazen. Potem ima za naju Bog gotovo drugo pot". Ni bilo vprašanje biti odprt za to ali ne. Bil sem vesel za to.  Skupaj sva iskala, molila  reševala … Ob vsem sem bil nesrečen, ker se mi je zdelo, da mi Bog nekaj jemlje, kar mi je prej dal, se na Njega jezil … K sreči sem imel pred očmi, da je Bog večji kot moje misli in sem se tega zavedal.  Zdelo se mi je: "Če Bog nekaj vodi, potem to že "zrihta" in da ni katastrofa, če Njegovo voljo izpolniš, ampak, da je sledenje Njemu izkazovanje največje ljubezni prav vsem ljudem, bližnjim, domačim, tudi če ne razumejo, četudi jih prizadaneš se sčasoma pokaže, da ima Bog krmilo v rokah. S tem sem se mučil eno leto, res mučil in bil že malo utrujen od vsega.  Hotel sem rezultat. Hotel sem vedeti kaj Bog hoče. "Daj mi že povej kaj hočeš. Jaz sem tu, pripravljen, grem že jutri tja, če bi vedel, da je to res to." Dvom in ni bilo miru. In prišel je Assisi. Po "naključju" sem prišel v skupino, ker se je eden odjavil. Kljub temu, da sva z punco načrtovala kaj bova delala, sem na to pozabil, ko me je br. Štefan povabil in čez nekaj dni šel. Ko sem videl brate kapucine, kako živijo, kaj delajo, sem doživel olajšanje, v trenutku sem vedel, da je to to in da se jim bom pridružil. Vse je odpadlo, vsi ti dvomi, skrbi …
Po letu iskanja rezultatov, sem se zavedal, da pri Bogu ni tako pomemben rezultat, da zveš kaj Bog hoče, ampak, da Bog želi proces iskanja, ponižnosti, zaupanja v Njega … Po letu "švicanja" v ponižnosti in hvaležnosti sprejmeš kar ti Bog daje. V meni se je v trenutku vse spremenilo: iz teme, dvoma, tečnobe v popolno zaupanje, veselje in to brez zunanjega razloga. Dano mi je bilo v trenutku, svetloba, ki razsvetli vse in videl sem jasno nazaj kako je Bog vse vodil, zakaj je bilo to in ono potrebno.

Po Assisiju si se torej kmalu odločil za kapucine?
Ne, že v Assisiju, prvi dan. Pri spovedi sem br. Štefanu kar rekel: "Rad bi prišel k vam." Takrat sem vpisal prvi letnik informatike, vedel sem da sem moram posloviti od doma, zato ne morem zdaj kar iti, pa tudi sprejeli me ne bi. Čutil sem, da moram še to preveriti, da je pred mano še eno leto, ko bom doma. Tudi bratje kapucini so predlagali, da se prepišem na višjo smer in v tem letu zaključim študij informatike. Potem sem šel čez eno leto v jeseni direktno v noviciat. Ostal sem v navezi s kapucini, večkrat šel v Vipavski Križ, ministriral v Škofji Loki.

Kako je to sprejelo tvoje dekle?
Eno je razumsko, drugo pa je čustveno. Razumsko je vedela, kaj je prav, drugo pa je stvar doživljanja in je bilo zelo hudo, saj sva se imela rada. Med nama ni bilo nepremagljivih ovir, v bistvu je bil razlog zunanji. Bilo je težko, je pa v veri sprejela. Z Bogom ne moreš tekmovati, moraš se mu prepustiti.
Kako pa so doma sprejemali tvojo pot vere, kljub temu, da oni tega še niso živeli?
Bili so veseli. Vera se na človeku pozna. Zame je bila eno veliko notranje veselje (ko veš, da te ima Nekdo neskončno rad!) in to se vidi tudi navzven - eno veselje, zadovoljstvo, talenti, dobra družba, ki jo najdeš … Vsega tega so bili veseli. Moji starši so zelo dobri. Podpirali so me ob prejemu zakramentov, tudi ko sem začel hoditi k maši. Veselili so se zame, marsikaj smo se tudi pogovarjali (kaj, zakaj, kako). Oče je bil kot otrok pri birmi, mama pri prvem obhajilu, potem pa nekako … Zdi se mi, da so tudi oni začeli pot odkrivanja, ki se je potem zaključila, ko sta se še v istem letu cerkveno poročila. Zakramente sem jaz prejel junija, ona dva sta se poročila oktobra. Povod je bil sicer zunanji. Sestrična je rodila in so "rabili" botra … Bilo je zanimivo. Septembra sem bil na duhovnih vajah pri Štuhecu v Logarski dolini in takrat je bila moja edina želja, da bi bilo to za vse, ne samo zame: "Daj, da bi vsi izkusili Tvojo moč ljubezni, bližino, posebej moji starši!" Veliko sem molil zanje (sem že prej). To sem si zelo želel. Ko pa sem se  vrnil domov, sta mi starša povedala, da sta me klicala (takrat še ni bilo mobitelov), da bi spotoma prinesel očetov krstni list (doma je bil iz Solčave). Bil sem zelo vesel, mu čestital, ga objel in rekel: "Oči, bravo!"  Nič mu ni bilo jasno: "A že kaj veš?" Že prej sta o tem razmišljala, latentno v človeku se začne prebujati. Tega sem bil zelo vesel. Tako sva bila potem z bratom poročni priči …

Kaj te je nagovorilo pri Frančišku, da te je toliko "premaknilo", da si se odločil, da mu slediš?
Ni bil direktno Frančišek, mene je nagovorilo bratstvo. V štirih bratih, Štefanu, Marku, Vladotu in Stanetu. Šele kasneje sem spoznaval Frančiška. In še danes, bratstvo. Nagovarja me Frančiškova prisrčna in preprosta ljubezen do Jezusa. Vodilo manjših bratov je spolnjevanje evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa. To je vse! Frančišek hoče izginiti, nikoli se ni hotel izpostavljati in je želel pokazati veličino Boga preko svoje majhnosti.

Da poveževa. Je morda to povezano s tvojo odločitvijo za študij Biblične teologije?
Ta odločitev je iz ljubezni, ki je rasla dolgo časa. Rad bi poudaril, da odločitev ni samo moja, čeprav je zelo moja in si to res želim. Mi pa zelo veliko pomeni, da me bratje pošiljajo. Poslanstvo, ki ga imam znotraj reda mi ogromno pomeni, da delaš nekaj v imenu Cerkve, ne po svojih navdihih, ne v svojem imenu. S Svetim pismom sem se veliko ukvarjal, ga veliko bral. Čutil sem, da moram nekaj za njega narediti in sem se v času študija ukvarjal s tem, kar je potem nastalo kot BIBLIJA.net (http://www.biblija.net).  Iz tega je prišlo tudi do te odločitve. Všeč mi je, da bratje presodijo, vidijo ali si za nekaj ali ne.

Na študij odhajaš z optimizmom. In kakšna so tvoja pričakovanja?
Ja, z optimizmom, pa tudi s strahom, je le malo zahteven študij. Čutim veliko odgovornost, ker se zavedam kako velike potrebe so po konkretnih delavcih v Gospodovem vinogradu, mene so pa za študij "osvobodili" tega za 3 leta. Pričakovanja glede študija … Velika ljubezen do Božje besede, kot prvo upam, da bo v meni ostala in da se bo še povečala. Grem študirati biblično teologijo, ne tisti najbolj znanstveni pristop k Svetemu pismu, ampak sporočilnost Svetega pisma. Frančišek je bil človek Svetega pisma v tem smislu, ker je iskal sporočilnost Svetega pisma.
Življenje mi je do sedaj potekalo tako, da mi je Bog kazal en korak naprej in sem sproti videl kaj Bog iz tega dela. Bil sem odprt in mi je ta odprtost zelo dragocena. Če bom študiral tri leta, verjamem, da bom takrat stvari videl zelo drugače kot danes. Tako nimam projekta, kaj in kako. Meni je odprtost in negotovost po svoje zelo všeč. Ne bo samo študij ampak bo tudi bratsko življenje v skupnosti 150-ih kapucinov, ki študirajo in je to izkušnja, za nekatere celo veliko bogatejša kot sam študij. Vesoljnost reda, vesoljnost Cerkve, Rim - vse to se mi zdi, da se tam malo skoncentrira. Imam velika pričakovanja, pa ne čisto določena.

Odkar si prvič poromal v Assisi, si tem romanjem ostal zvest. Kaj si se na teh romanjih naučil za svoje življenje?

Romanja so zame zaradi odločitve, ki sem jo naredil v Assisiju ena točka obnavljanja zvestobe. To je zame kraj, vir milosti, kjer se mi vedno znova potrjuje to kar sem pred 10,11-imi leti tam prejel. Zadnja leta pa seveda ta vidik ni na prvem mestu, saj romam v Assisi predvsem zaradi služenja mladim romarjem.

Letos si imel ta privilegij, da si bil kar dvakrat v Assisiju. Če pogledaš nazaj, kaj ostaja?
Zdi se mi, da je letos zadetek v črno tema: Evharistija, srečanje dveh ljubezni. Zelo sem vesel, da nam je z romarji uspelo vstopiti v skrivnost evharistije. Evharistija je že navzoča v naših življenjih in zelo močno je to odkrivati, čudim pa se nad odprtostjo mladih.  Močno pa mi je stopilo pred oči, da se Bog razodeva v občestvu (dva ali trije zbrani v mojem imenu, Gospod z vami …), to smo tudi letos izkušali živo in močno.

Znotraj evharistije se odkriva tudi hvaležnost. Kaj tebi pomeni hvaležnost in kaj je tisto za kar si res lahko hvaležen?
Kaj pa je tisto za kar ne bi mogel biti hvaležen?!

Lahko z nami podeliš kakšno misel, tvoje življenjsko vodilo?
Božje kraljestvo je med vami. (Lk 17,21) To je tudi moje novomašno geslo.

Dve leti si že duhovnik. V čem vidiš bogastvo tega služenja?
Meni je zavest, da me Bog pošilja, mene osebno, zelo dragocena. Izkušam to, kar je Jezus rekel, da je bolje dajati kot prejemati. Zelo močno čutim, da je to Božje delo, da sem kot duhovnik  orodje v Božjih rokah, sodelavec, ko me Bog povabi in sem lahko priča njegovih stvari. Navzven izgleda kot, da si tisti, ki nekaj dela, v resnici pa je to mala skrivnost, ki jo veš ti, pa te osrečuje. Da je to Božje delo!

Za konec te prosim še za eno vzpodbudno misel za vse, ki bodo te vrstice brali.
Dajte se Bogu na razpolago in pustite se presenetiti! Bog ima za nas same boljše ideje kot jih imamo mi, so čudovite in načrt ima za prav vsakega izmed nas.
Ta pogovor iskreno zaključujem z "Moj Bog, velik in čudovit …" Saj slišite, kajne?! Matej, tebi pa želim, da te dobri in zvesti Oče blagoslavlja in varuje tudi v prihodnje!

Pogovarjala se je Jana Podjavoršek


Glej tudi...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic