Bratje Kapucini

Novice


Romanje v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2019

Naredite si prijatelje z bogastvom - 25. navadna nedelja (C)

25. navadna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Zadnjih  5   10   20   50 novic.
Uredi oz. spremeni to novicoCantalamessa - pridiga med mašo
Objavljeno: 14.6.2006
P. Raniero Cantalamessa

Pridiga med mašo v cerkvi sv. Štefana
Ljubljana Štepanja vas
6. junij 2006
(Mr 12,13-17)

Poznamo izjemno pomembnost Božje besede, ki smo ravnokar slišali: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Jezus na tem mestu prvič jasno razlikuje Božje kraljestvo od človeških kraljestev. Jasno razglasi avtonomijo cesarstva in hkrati poudari Božje pravice. V današnjem svetu, v katerem živimo, se veliko govori o tem, kaj se zgodi, kadar ni jasnega razlikovanja med politiko in religijo. S tem razlikovanjem je Jezus prispeval k razvoju človeške zgodovine. Tisti, ki so Jezusu zastavili omenjeno vprašanje, so želeli slišati odgovor, da cesarju ni potrebno plačevati davka. Danes je položaj v nekem smislu nasproten. Tako vidimo, kako so Jezusove besede vedno žive in aktualne. Danes skušamo dati cesarju vse. Cesar pomeni ta svet, delo, posli, denar. To je cesar. To je življenje, to je kraljestvo tega sveta. V dobi sekularizacije, v kateri živimo, je naša nevarnost prav nasprotna od tiste, o kateri spregovori Jezus. Takrat so težili k temu, da cesarju ne bi dali ničesar, danes pa težimo k temu, da bi mu dali preveč, upoštevajoč, kaj je za nas cesar, ko skrbimo samo za ta svet, za posle, za zaslužek. Bog pa je odrinjen na rob. Današnja Božja beseda je za nas klic, da bi dali Bogu tisto, kar je Božjega, da ne bi postavili svojega življenja le na to, kar je od tega sveta, ampak da mislimo tudi na večno življenje, na »novo nebo in novo zemljo«, kot pravi današnje berilo.
»Dajte Bogu, kar je Božjega!« In kaj je Božje? Kaj moramo dati Bogu? Nas same. Vse! Kajti mi mu pripadamo. Dati samega sebe Bogu konkretno pomeni: dati mu svoj čas, najti čas za Gospoda, za molitev, za poglabljanje v njegovo besedo. Kaj pomeni dati samega sebe Bogu? Tudi za nas velja nevarnost, ki je veljala povabljenim na gostijo. Vedno je kakšna nujna stvar, ki jo moramo storiti. V Jezusovi priliki je eden kupil njivo, drugi se je poročil, tretji je kupil par volov, zato niso utegnili iti na gostijo. Ta nevarnost obstaja tudi danes. Nocoj ne bi rad vsega časa porabil samo za to tako pomembno temo. Z vami bi rad podelil kratko misel o maši.
Kaj se zgodi pri maši? Zakaj je tako pomembno hoditi k maši? Tega ne bomo nikoli do konca razumeli. Vsaj malce pa to skušajmo razumeti na temelju besede sv. Pavla. On pravi, da je temeljni zakon zakonske skupnosti naslednji: od trenutka sklenitve zakonske zveze moževo telo ne pripada le njemu, ampak tudi njegovi ženi. Enako pa tudi telo žene pripada možu. Zdaj pa naobrnimo ta zakon na poroko med Kristusom in Cerkvijo, kajti sv. Pavel pravi, da je ta poroka med Kristusom in Cerkvijo model za običajno človeško zakonsko skupnost. Če naobrnemo ta zakon na naše odnose z Jezusom, če ga naobrnemo na evharistijo, ki je ženitovanjska svatba, vidimo, da se prav tu vedno znova obhaja ta poroka med Kristusom in Cerkvijo. Če naobrnemo ta zakon na evharistijo, iz njega izhaja zelo pomembna posledica: telo moža pripada ženi. Kristusovo telo postane telo Cerkve. In ker smo Cerkev mi in Cerkev ni nekaj abstraktnega, to pomeni, da v tem trenutku Kristusovo telo postane moje. Toda razumeti moramo, kaj pomeni telo. Za nas se telo omeji zgolj na ta vidni del. Za modernega človeka je telo le tretjina človeka, ki združena z dušo in razumom oblikuje osebo. Toda v Jezusovi govorici in v govorici Svetega pisma telo ne predstavlja samo ene tretjine človeka, ampak celotnega človeka. Reči, da v evharistiji Kristusovo telo postane moje, tako realistično kot moževo telo postane telo žene, pomeni reči, da Kristusovo življenje postane moje življenje. Kristusova svetost postane moja svetost. Tudi Kristusova pokorščina in ponižnost postaneta moji. Kristusova svetost je moja svetost.
Za boljše razumevanje tega, poglejmo konkreten primer: V Rimu, kot v vseh velikih mestih, je vse polno klošarjev. To so ljudje, ki nimajo hiše, ki vlačijo s seboj vse svoje cape, spijo na klopeh na postajah in so oblečeni v umazano in raztrgano obleko. Ko sem o tem včasih govoril v Rimu, sem rekel: Predstavljajte si, da se na Via Condotti (to je ulica, kjer so butiki najpomembnejših modnih kreatorjev) raznese novica, da lastnica ene od teh luksuznih trgovin zaradi neznanega motiva hoče biti zelo radodarna in povabi vse te klošarje, naj pridejo v njeno trgovino, naj slečejo svoja umazana oblačila, se dobro oprhajo in izberejo najboljšo obleko, ki jim je všeč in jo vzamejo zastonj. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, kakšne procesije bi se valile proti trgovini. In prav to se zgodi pri maši. Če hočete, mi smo klošarji. Mi lahko odložimo naša umazana oblačila, naša bedo in naše grehe, našo nesposobnost, da bi ljubili in se oblečemo v Kristusovo svetost. To, kar je potrebno, je naslednje: verovati, da je Kristus umrl zame, on je postal zame – kakor pravi sv. Pavel – svetost, modrost in odrešenje. To je postal prav zame. To imenujem pogumen življenjski korak. Zato predlagam mojim bratom in sestram, da molijo tole molitev: »Gospod, ne dovoli, da bi umrl, preden bi naredil veliki življenjski korak, da bi se v veri navzel velike Kristusove svetosti.« Če imamo dovolj močno vero, po prejemu obhajila gremo na svoje mesto, in molimo – obračamo se na Boga Očeta – takole: »Nebeški Oče! V tem trenutku poglej name in se razveseli. Rečeno je, ko si ustvaril svet in si ga prvič pogledal, si se razveselil. Jezus je naredil iz mene novo stvar. On je vzel nase moje grehe in jaz sem vzel njegovo svetost. Oblekel sem Kristusa. Zato me glej in se razveseli, jaz sem tvoj Jezus.« Se vam zdi to pretirano? Ne! To je krščanstvo. Krščanstvo je neverjetno oznanilo vsega tistega, kar je Bog naredil za nas. Predstavljam si tudi angele, kako se čudijo. Angeli vidijo tudi vse nas, ki smo tukaj navzoči in pravijo: Poglejte, vsi ti imajo možnost, da vzamejo čudovito obleko in se preoblečejo, a se žal vračajo domov v svojih umazanih capah. Ali razumete, kako nekaj velikega se dogaja pri sveti maši?! To je nekaj izjemnega. Vsakokrat se lahko vrnemo domov, kakor da bi bili ponovno pri krstu, polni Božje milosti. Ponavljam: to, kar je potrebno, je vera.
Toda tu je še drugi del. Rekel sem, da moževo telo postane telo žene. Kristusova narava je postala moja, bolj moja, kot če bi si jo pridobil s svojimi lastnimi močmi. Eden od srednjeveških pravoslavnih piscev je razmišljal takole: »Ker mi pripadamo Kristusu bolj kakor samim sebi, kajti on nas je odkupil za drago ceno, nasprotno, tisto, kar pripada Kristusu, je bolj moje, kot če bi bilo moje. Kristusova svetost je bolj moja, kot če bi si jo sam pridobil.« Rekel sem, da je tudi drugi del, druga plat, da tudi ženino telo postane telo moža. Moja resničnost, moja izkušnja postane Kristusova, on jo naredi za svojo. Jezus v svojem zemeljskem življenju ni mogel imeti vseh človeških izkušenj, če začnemo že s tem, da je bil moški in ne ženska in torej ni izkusil, kaj pomeni biti ženska. Umrl je mlad, imel je 33 let in torej ne ve, kaj je starost. Ni se poročil in ne ve, kaj pomeni imeti otroke. On je živel eno od človeških izkušenj, ne vseh. Zahvaljujoč evharistiji, pa vse te izkušnje postanejo njegove: on izkuša, kaj pomeni biti ženska, on v meni živi mojo starost, v mami, ki je izgubila sina, izkuša to izgubo sina, vsa ta resničnost postane njegova. Vse to je dobro razumela ena od sester karmeličank, bl. Elizabeta od Sv. Trojice, ki je v enem od pisem svoji mami zapisala: »Telo žene pripada telesu moža. – Ona je razumela, kar smo prej rekli – Moj mož me je vzel za svojo. Hoče, da sem zanj kot neke vrste nadomestek človeštva.« Naše življenje moža, žene, mladega, starega … postane kot nek podaljšek Kristusove človeške narave in vse to zahvaljujoč evharistiji. Kadar torej pridete k maši, pripravite svoje srce, da bo v njem praznik, zavedajoč se vsega tega, kar se dogaja, čeprav ne bomo nič posebnega čutili. To vse je odrešenje. Vse naše odrešenje gre po tej poti. Če bi to razumeli, ne bi bilo potrebo tako zelo nagovarjati ljudi, naj pridejo k maši. Mi bi tekli, kajti v tem svetu ne moremo najti ničesar večjega od tega. Naj nam Sveti Duh pomaga, da bi pri vsaki sv. maši mogli uresničiti kakšen majhen delček te resničnosti. Amen.

prevedel br. Štefan Kožuh


Glej tudi...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic