Bratje Kapucini

Duhovnost


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Programi za mlade 2018/19

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

2. adventna nedelja (C) - Janez Krstnik, prerok Najvišjega

2. adventna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoBikošti (B) - Binkošti in Babilon
Objavljeno: 20.5.2012

Apd 2,1–11; 1 Kor 12,3b.7.12–13; Jn 20,19–23

 

Apostolska delanam takole opišejo binkoštni dogodek. Predvsem gre za zunanja znamenja. Najprej slišno – zaznavno znamenje: »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar.Potem še drugo zaznavno – vidno znamenje: »Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom.In končno resničnost, ki se ne vidi, je pa cilj vsega:

»Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom.«

Kaj pomeni, da so bili »napolnjeni s Svetim Duhom«? Kaj so v tistem trenutku izkusili apostoli? Doživeli so neustavljivo izkušnjo Božje ljubezni, občutili so se izpolnjene z ljubeznijo, kakor da bi jih oblil ocean. Kako to vemo? To nam zagotavlja sv. Pavel, ko pravi, da »je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Vsi tisti, ki so imeli močno izkušnjo Svetega Duha, to soglasno potrjujejo. Prvi učinek Svetega Duha, ko pride nad človeka, je spoznanje, da ga Bog ljubi z najnežnejšo in neskončno ljubeznijo. Vse drugo (odpuščanje grehov, milost, teologalne kreposti) je vsebovano v tej ljubezni. Ponovno se odpre komunikacija med Bogom in človekom, je kakor nov začetek vsega.

Kakšno je znamenje, da se je na svetu zgodilo nekaj novega? Jeziki! Pripoved se namreč nadaljuje, rekoč:

»In začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«

Nenavadno je, da to govorjenje v »tujih jezikih« ne vodi v zmešnjavo, kot bi bilo pričakovati, ampak nasprotno, ustvarja čudovito razumevanje in edinost. Navzoči so bili »možje iz vseh narodov pod nebom« (Parti, Medijci in Elámci) in »vsakdo jih je slišal govoriti v svojem jeziku«. S tem je Sveto pismo hotelo osvetliti kontrast med Babilonom in binkoštimi. V Babilonu vsi govorijo isti jezik in v nekem trenutku nihče več nikogar ne razume, pojavi se jezikovna zmeda; na binkošti pa vsak govori drug jezik in se vsi razumejo. Kako to?

Če hočemo to odkriti, je dovolj, da pogledamo, o čem govorijo graditelji v Babilonu in o čem govorijo apostoli na binkošti. Prvi govorijo med seboj: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« (1 Mz 11,4). Te ljudi spodbuja želja po moči, hočejo si »narediti ime«, iščejo svojo slavo. Na binkošti pa apostoli oznanjajo »velika Božja dela«. Ne mislijo sebi narediti imena, ampak Bogu; ne iščejo svoje osebne potrditve, ampak Božjo. Zato jih vsi razumejo. Bog je ponovno prišel v središče; voljo po moči je nadomestila volja po služenju, na mesto zakona samoljubja je stopil zakon ljubezni.

V tem je povzeto sporočilo, ki je življenjskega pomena za današnji svet. Živimo v času množičnih sredstev družbenega obveščanja. Tako imenovana »sredstva družbenega obveščanja« so v tem času veliki protagonisti. Govorimo o globalni komunikaciji, kar pomeni, da ni več meja, ko vsakdo lahko komunicira z vsemi. Zadnje odkritje na tem področju – internet – prinaša ta dosežek na doseg roke številnim ljudem. Mobilni telefon nam omogoča, da vse to počnemo med potovanji, letom, povsod, komunikacija postaja tako rekoč neprekinjena.

Naj uvodoma rečem, da je vse to velikanski napredek, za kar moramo biti hvaležni Bogu in tehniki, ki je to omogočila. Vendar pa bi rad osvetlil tveganje, ki ga prinaša vsa ta neobrzdana komunikacija, ko postane sama sebi cilj, zaprta pred vsakršno drugo obliko komunikacije. Za kakšno komunikacijo v resnici gre? Za komunikacijo, ki bi jo poimenoval zaključena, ker teži k temu, da se izčrpa sama v sebi. To je izključno horizontalna, površinska, pogosto manipulativna in grešna komunikacija, ker se zlorablja za bogatenje. Skratka, gre za nasprotje informacije, ki je kreativna, izvirna, torej tista, ki ponudi v obtok kakovostno nove vsebine in pomaga kopati v globine nas samih in dogodkov. Ljudje si v tem primeru izmenjujejo novice in ker so ljudje minljivi in prehodni, so tudi njihove novice kratkotrajne, enodnevne. Ena izbriše drugo.

Komunikacija postaja izmenjava revščine, zaskrbljenosti, negotovosti in nemočnih klicev na pomoč. To je komunikacija brez občestva. Človek govori gluhim. Znana je šala o dveh gluhih, ki sta se srečala. Eden vpraša: »Kolega, greš na lov?« In ta odvrne: »Ne, grem na lov.« In prvi: »No, sem že mislil, da greš na lov.« Očitno nobeden ni slišal tistega, kar je govoril drugi.

Iz tega izhaja izkušnja zaprtosti, neke vrste dušenje. Bolj ko narašča komunikacija, bolj izkušamo nekomunikativnost. Ob tem občutku praznine imamo pomenljive literarne izraze. Eden od njih je t. i. »gledališče absurda« (Eugène Ionesco, Samuel Beckett), kjer osebe govorijo in govorijo, ne da bi kaj povedale. Komunikacija se omeji na glasove, na hrup. Hrup nam zagotavlja, da nismo sami. Manjka pa vertikalna, ustvarjalna komunikacija, ki spravi v tok nekaj zares novega, kar je vredno, da je povedano, ki odpre »zaprta vrata«.

Najboljša predstavitev tega stanja stvari je prav Sartrova drama, ki nosi naslov Zaprta vrata. Bolj vznemirljivega simbola ne bi mogli ustvariti. Tri osebe – moški in dve ženski – so v kratkih presledkih pospremljene v hotelsko sobo, ki nima oken, v njej pa je izjemno močna luč, ki je ni mogoče ugasniti; v sobi je zadušljivo vroče, v njej ni drugega kot blazinjak za vsakega. Vrata so seveda zaprta, na voljo je zvonec, ki pa ne zvoni. Kdo so? To so trije pravkar umrli in kraj, kjer se nahajajo, je pekel. Moški je prevarant, ki je vse življenje varal in mučil svojo ženo; ena od žensk je detomorilka, druga pa lezbijka.

V sobi ni ogledal, zato se vsakdo lahko vidi le v očeh in duši drugega, ki mu neusmiljeno vrača najbolj ostudno podobo o njem, ko v lastni zlobi zavestno še poudarja njen gnus. Ko so po določenem času njihove duše postale gole in brez sleherne skrivnosti pred drugim in ko so se razkrile krivde, ki se jih je vsakdo najbolj sramoval, in so jih drugi neusmiljeno izkoriščali, ena od oseb reče drugima dvema: »Se spomnite: žveplo, plameni, raženj? Same neumnosti. Ražnja sploh ne potrebujemo: Pekel so drugi.«

Če bi ljudje resnično začeli komunicirati med seboj brez sleherne ljubezni, bi bila lahko tista hotelska soba simbol t. i. »planetarne vasi«, se pravi zemlje, ki je zaradi informacij postala majhna in poenotena. Takšna komunikacija bi se pokazala kot pekel, ker bi vsakdo postal za drugega ogledalo, ki bi mu vračal podobo lastne bede in odmev njegove praznine. Vsakdo bi v komuniciranju ne počel drugega, kot iskal samega sebe.

Vnovično odkrivanje smisla krščanskih binkošti lahko reši našo moderno družbo pred vedno hujšim potapljanjem v babilonsko jezikovno zmešnjavo. Sveti Duh namreč v človeško komunikacijo uvede način in zakonitost Božje komunikacije, ki je usmiljeno sočutje in ljubezen. Zakaj Bog skozi vso odrešenjsko zgodovino komunicira z ljudmi, zakaj se razodeva, se z njimi mudi in pogovarja? Samo zaradi ljubezni, ker je dobro po svoji naravi »komunikativno«. Sveti Duh ozdravlja nemirne vode človeške komunikacije do tiste mere, do katere je sprejet in iz nje napravlja orodje obogatitve, podelitve in solidarnosti.

Babilon in binkošti sta dve nenehno odprti in dejavni gradbišči v zgodovini človeštva. Po Avguštinu se na prvem gradi Babilonija, »Satanovo mesto«, na drugem pa raste Jeruzalem, »Božje mesto«. Danes je naša družbena ali verska, zasebna ali javna pobuda pred izbiro: ali biti Babilon ali pa binkošti. Babilon je takrat, ko razmišljamo samo o tem, kako bi si ustvarili ime, kako bi se sami uveljavili; in so binkošti, če damo veljavo tudi drugemu, predvsem Bogu. Babilon je povsod tam, kjer je sebičnost in manipulacija z drugim, binkošti pa so povsod, kjer je ljubezen in spoštovanje.

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2012, str. 119-122.



Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic