Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

20. nedelja med letom (A) - Kanaanska žena je začela vpiti

20. navadna nedelja (A) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoBl. Bernard Ofidski (1604 - 1694)
Objavljeno: 9.9.2011

Blaženi Bernard iz Offide, brat laik

(1604 - 1694), goduje 23. avgusta

Mož nepretrgane molitve

Med kapucinskimi svetniki je bl. Bernard Ofidski dočakal najvišjo starost: 90 let. Živel je skoro v celem 17. stoletju: (1604 - 1694.

Ker se je kapucinska reforma začela v srednji Italiji, ni čudno, da imamo tretjino bratov, ki so dosegli čast oltarja, iz srednje Italije, druga tretjina izhaja iz severne in južne Italije, ena tretjina pa je bila doma zunaj Italije. Tudi bl. Bernard je bil doma v srednji Italiji. Rodil se je v Offidi. Offida je imela šest “verskih trdnjav”, t. j. samostanov: tu so živele kontemplativne benediktinke, observanti, konventuali in kapucini, samotarji sv. Avguština in oratorijanci, ki so skrbeli za mladino.

Starši našega blaženega so bili kmetje, imeli so 8 otrok, tretji med njimi, naš Dominik, je bil nekaj posebnega. Bil je izredno blage narave. Rad je sprejemal nase delo, pa tudi kazen namesto svojih bratov in sester. Z 8 leti je začel pasti ovce. To je najraje delal, kajti takrat je lahko veliko in mirno molil. Če so bili z njim drugi pastirji, so tudi oni morali moliti. Dokazal jim je, dokler molijo, se ovce nikoli ne razgubijo.

V samostanu

Rad je zahajal v kapucinsko cerkev in tam občudoval pobožnost bratov. Z 22 leti je tudi sam vstopil h kapucinom, kjer je dobil ime br. Bernard iz Offide. Po končanem noviciatu je opravljal razne službe: bil je kuhar, bolničar, vrtnar, vratar in dolga leta pobiralec miloščine. V vsaki službi so bili bratje z njim zadovoljni, saj je vse opravljal v duhu pokorščine in ljubezni in zato zelo vestno. Povsod je z brati tekmoval v goboljubnem življenju. Ko je bil bolničar, ga je bila sama pripravljenost, potrpežljivost in uslužnost. Če se je kateri bolnik kazal nepopolnega, je Bernard menil, da je sam vsega kriv. Na zbirci je imel navado, da je potrkal, v sobo pa ni vstopal, razen če je bilo treba obiskati bolnika. Če ga je kdo okregal, je lepo odvrnil: “Miloščina je za samostan, vse drugo pa zame. Bernard, bodi torej vesel, da tudi ti kaj dobiš.” Vsakomur je znal dobro svetovati in ga spodbuditi. Svoj nauk pa je vedno končal z istimi besedami, tako da so jih mnogi znali že na pamet in z njim skupaj nadaljevali: “Držite se Boga! Bojte se Boga. Ljubite Boga. Bežite pred grehom. Ostanite dobri!” Misel, ki ga je vodila v življenju, je bila: “Križ je ara za nebesa. Čim več trpi človek na zemlji, tem bolj se bo veselil v nebesih.”

Dva škofa sta izjavila, da je napravil br. Bernard v njunih škofijah več dobrega in dosegel več spreobrnjenj, kot vsi pridigarji in misijonarji skupaj. Ker ni bil pismen, je rad prosil kakega patra, da mu je napisal pismo, ki mu ga je br. Bernard diktiral.

Duhovni lik

Njegov pogovor z Bogom je bil nepretrgan. Bog je napolnjeval njegovega duha, srce in celo njegovo življenje. Kot otrok je doživljal molitev kot najdražjo igro. Kot mladostnik je bo nedeljah hodil iz cerkve v cerkev. Kot redovnik je v molitvi našel izraz svoje ljubezni do Boga. V samostanskem gozdičku si je zgradil majhno kolibo iz dračja, v kateri se je v molitvi skrivnostno združeval z Bogom. Pri tem je mnogokrat izgubil čut za čas, tako da so ga morali priti klicat, da je prišel k mizi. Ko je hodil po zbirci, je notranja zbranost pričala o njegovi molitvi. Ko je v visokih letih odpiral samostanska vrata, je imel vedno rožen venec v roki. Ko je bil rešen vseh služb, je bila molitev njegovo ekskluzivno opravilo. V cerkvi je bil njegov pogled vedno obrnjen na tabernakelj, tako da ni opazil, kaj se je dogajalo okoli njega. Ko ga je predstojnik oprostil od vstajanja ponoči, je br. Bernard šel v cerkev, ko je družina odšla iz cerkve in je molil do jutra v cerkvi.

Bil je izredno potrpežljiv. Nekoč je provincial preizkusil to njegovo krepost. Medtem ko je bil brat v cerkvi, je šel in v njegovem delu vrta, kjer je br. Bernard gojil zelenjavo za reveže, vse popipal in razdejal v rt. Po maši je Bernard opazil to razdejanje v njegovem vrtu - provincial je skrit opazoval - zmajal z glavo in rekel: “Glej, nekdo se je hotel poigrati z mojim vrtom. Kaj hočeš, treba je znova začeti. Blagoslovljen bodi Bog!”

Br. Bernard je bil močan in zdrav kakor hrast tudi v starejših letih do 83. leta, ko je stopil v “pokoj”. Zadnjih 25 let je preživel v Offidi. Bel je spreten za vse: znal je popraviti sandale, šivati habite, popravljati orodje. Tako je imel vedno dovolj dela. Saj je prišel v samostan, da služi.

Blažena smrt

Dolgo življenje je ugasnilo po zelo kratki bolezni. Po manjši kapi mu je zaradi šena narasla mrzlica. Ko so ljudje zvedeli, da je njegovo zdravstveno stanje slabo, pa je začelo nepretrgano romanje ljudi v samostan. Mnogi so lahko obiskali svetega bolnika. Ko je bilo najhuje, je prosil gvardijana za blagoslov za pot na drugi svet. Ta mu je rekel: “Dobro, toda prej morate vi dati blagoslov meni in mojim bratom.” Ko se je branil, mu predstojnik to naloži v imenu sv. pokorščine. Br. Bernard dvigne križ, ki ga je vedno držal v rokah, in jih vse blagoslovi.”Zdaj lahko tudi vi greste v nebesa”.

Velikodušno srce je prenehalo biti ob jutranji zarji v nedeljo na osmino Marijinega vnebovzetja 22. avgusta 1694. Po treh dneh je bil pokopan. Verniki so izrezali tri njegove habite za relikvije.

Dobrih 100 let pozneje (1795) ga je papež Pij VI. razglasil za blaženega.

Njegovo telo počiva v kapucinski cerkvi v Offidi v kapeli, ki je bila nalašč za to zgrajena l. 1917. 



Sorodno iz kategorije “Kapucinski svetniki”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic