Bratje Kapucini


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Programi za mlade 2018/19

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

2. adventna nedelja (C) - Janez Krstnik, prerok Najvišjega

2. adventna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoBl. Apolinar iz Posata (1739 - 1792)
Objavljeno: 9.9.2011

 

Bl. Apolinar iz Posata, duhovnik, mučenec
(1739 - 1792), goduje 2. septembra

Mučenec zaradi zvestobe Cerkvi

Uvod

Sv. Frančišek je zelo želel postati misijonar med pogani in Kristusov mučenec. Vendar je Bog imel z njim druge načrte. To milost pa je doseglo mnogo Frančiškovih sinov. Med njimi tudi bl. Apolinar.

Dne 17. oktobra 1926 je papež Pij XI. razglasil 191 mučencev za blažene. Nje so umorili francoski revolucijonarji v Parizu septembra 1792 iz sovraštva do vere. Papež je priznal njihovo smrt kot mučeništvo posebne zvestobe Cerkvi. Dejansko so bili umorjeni zato, ker niso hoteli priseči pri francoski ustavi, kar je zahtevala civilna oblast, papež in škofje pa so to ustavo obsodili, ker je bila nasprotna svobodi in edinosti Cerkve.

 V seznamu 191 razglašenih mučencev je na 69. mestu tudi Janez Jakob Morel, z redovnim imenom p. Apolinar iz Posata. Ta je stal na čelu skupine kapucinskih mučencev, ki so med francosko revolucijo prelili kri za Kristusa. Bilo je nad stotino bratov, ki so za vero žrtvovali življenje: bili ubiti na giljotini, pobiti, vrženi v morje, izgnani. Za 41 imamo dokumentirano njihovo mučeništvo in je v teku njihova causa za razglasitev med blažene. Eden od the je bil bl. Apolinar in je mučenec, ne samo ker je umrl s prelivanjem krvi, ampak je bilo vse njegovo življenje junaško pričevanje za Kristusa zaradi bojev in nepopisnih preganjanj.

Janez Jakob Morel

Ta blaženi se je rodil dne 12. junija 1739 v petčlanski družini v Posatu blizu Fribourga v Švici. Pri krstu je dobil ime Janez. Oče se je potem izselil in živel dolga leta v tujini, mati je opravljala v mestu Fribourgu službo poklicne babice. Naš Janez je študiral gimnazijo in filozofijo pri jezuitih v Fribourgu, kjer je zbujal pozornost s svojo bistrostjo. Mnogo je razmišljal o poklicu. Jezuiti so fanta vabili v svoj red; kljub temu pa se je odločil iz ljubezni do uboštva in preprostosti za kapucine, ki so že takrat uživali velik ugled v Švici.

Kapucin, pridigar, lektor teologije

Dne 26. septembra 1762 je bil Janez Morel star 23 let, preoblečen v kapucinski habit v Zugu. Dobil je ime br. Apolinar iz Posata. Po takratni navadi je bil l. 1764 že po prvem končanem letniku bogoslovja posvečen za duhovnika, potem pa je študiral še 4 leta teologijo od leta 1765 do 1769 v Luzernu.

Po končani teologiji je 5 let opravljal tipičen kapucinski apostolat, to je, da je pomagal duhovnikom po župnijah in imel milijone. Vsi so občudovali p. Apolinarja kot dobrega govornika in gorečega, učenega apostola, zlasti pa velikega molilca. Zato je bilo njegovo delovanje povsod zelo blagoslovljeno.

Leta 1774 so p. Apolinarju zaupali, da je postal lektor teologije in magister klerikov teologov. To službo je vestno in uspešno opravljal šest let do l. 1781. Takrat so ga predstojniki poslali kot vikarja v samostan Sion, kjer je bila prav tistega leta ustanovljena apostolska prefektura za Valis, ki je bila zaupana kapucinskemu redu. Tu je začel p. Apolinar misijonsko delo med ljudstvom, vendar le eno leto, ko je bil kot vikar prestavljen v Bulle.

Blagor preganjanim

Ta blagor je v veliki meri uresničil p. Apolinar v svojem življenju. P. Apolinar je zelo veliko trpel zaradi obrekovanja in krivih sodb, ki so jemale čast nadolžnemu patru.

V Romontu je bil na sodnijskem procesu obtožen, da je on javil nekega Jurija Cordey, ki je prebival pri bratih. V resnici pa je prav p. Apolinar zagovarjal to njegovo bivanje.

V Bulleu je mestni župan prosil p. Apolinarja, naj bi poučeval dva njegova sinova filozofijo. Da bi lažje uresničil ta načrt, je prosil p. proviciala za obedienco, da bi smel zgraditi na županove stroške pri porti samostana lokal, primeren za poduk. Inicijativo so redovniki samostana sprejeli kot veliko motnjo ritma skupnega samostanskega življenja. Tudi nekaj laikov je bilo proti temu, da bi Apolinar stopil “v službo vlade”. Širili so proti Apolinarju obrekljiv spis s prošnjo, naj zato premestijo Apolinarja v drug samostan; to se je tudi zgodilo.

V Altdorfu je bil katehet za fante in vodja cele šole. Njegovo duhovniško življenje je bilo tako vzornov vseh ozirih, da je to kar njegove nasprotnike. Ker niso našli drugih razlogov, so naprej napadli pravovernost njegovih katekizmov; ko pa je bila dokazana ta pravovernost, so napadli njegov način poučevanja verouka. Ko pa vse to ni rodilo zaželenega sadu, so ga začeli moralno blatiti. P. Apolinar bi bil lahko stvar predal sodišču, vendar je raje molil za svoje nasprotnike. Ko je videl, da gonja še ni polegla, je prosil provinciala za premestitev iz Stansa v Luzern.

Njegovo preganjanje v Parizu

Ko je bil p. Apolinar že par mesecev v Luzernu, je obiskal Luzern provincial iz Bretagne p. Viktorin iz Rennesa. Ko je zvedel za takšno gonjo proti p. Apolinarju, mu je svetoval, naj se pridruži misijonski skupini njegove province, ki deluje v Siriji. P. Apolinar je v tem videl božjo voljo in je sprejel ponudbo.

Jeseni leta 1788 je p. Apolinar že v Parizu, da bi se tam učil za Vzhod potrebnih jezikov. Toda nikoli ni prišel na Vzhod, Pariz je postal zadnje mesto njegovega apostolata in kraj njegovega mučeništva.

Predstojnik kapucinskega samostana v Parizu je prosil p. Apolinarja, da bi se zavzel za 5. 000 nemških vernikov, ki so prebivali v mestu. Z veseljem in gorečnostjo je p. Apolinar sprejel to delo. Najprej je naredil potrebni izpit na Sorboni, da je lahko dobil sodno oblast za spovedovanje; ker je naredil izpit tako odlično, je dobil tudi pravico odvezovati od rezerviranih grehov.

Medtem je dne 14. julija 1789 izbruhnila francoska revolucija. Ta je dne 13. februarja 1790 ukinila vse cerkvene redove, to pomeni, da je zaprla okoli 3. 000 samostanov, ki so šteli 26. 000 redovnih oseb. Seveda je mnogo duhovnikov šlo pomagat škofijskemu kleru na župnije.

Ta ukinitev redov je zadela tudi p. Apolinarja iz Posata. Kob Švicar je dal izjavo, da ima namen ostati v kakšnem kapucinskem samostanu v Parizu, da bi naprej upravljal službo za nemške vernike, ki so v mestu in skrbel za jetnike.

Dne 27. novembra 1790 je bil definitivno ukinjen tudi kapucinski samostan v Parizu. P. Apolinar je našel bivališče v privatni hiši. Medtem je revolucija napredovala in je 2. novembra 1789 zasegla vse cerkveno imetje. Dne 2. julija pa je bila razglašena Civilna ustava za kler, ki je postala povod za preganjanje duhovnikov. Med drugim predpisuje ta, da škofe in župnike izbirajo vsi prebivalci škofije oziroma župnije, tudi če so druge vere. Škofom ni bilo dovoljeno, da bi prosili Rim za potrditev svoje izvolitve. Smeli so jim to le sporočiti.

Med 9. in 16. januarjem 1791 so bili pozvani vsi duhovniki, naj prisežejo pri tej Civilni ustavi. Tisti, ki bodo to odklonili, bodo zgubili službo in bodo po predpisih kaznovani.

Prvi, ki je prisego odklonil je bil pariški kardinal Anton Juigne; zato je moral v izgnanstvo. Sledila mu je izredno močna večina škofov. Papež Pij VI. je z dvema brevoma obsodil to Civilno ustavo za kler in obsodil izdajstva vse, ki jo bodo sprejeli. Duhovniki sv. Sulpcija so jasno odklonili prisego. Da bi uskladili zahteve države in zvestobo Cerkvi, so predlagali po izrecnem dogovoru z nadškofom - pogojno prisego, v kateri so izključili vse, kar je nasprotno veri in vesti. Tega načina država ni sprejela.

Med njimi je bil seve tudi p. Apolinar iz Posata. Zopet ga je zadelo kruto obrekovanje. Njegovo ime se je pojavilo na seznamu tistih, ki so položili to pogojno prisego. Ta vest je prišla tudi na ušesa njegovih kapucinskih predstojnikov, ki so ga zaradi tega močno grajali. P. Apolinar je demantiral to lažno vest in poslal ta demanti 23. oktobra 1791 uredniku lista “L’Ami du Roi”. Med drugim je zapisal: “Prosim vas, gospod, da objavite ta moj upravičeni protest, pa četudi bi mi prinesel kruta preganjanja. Raje tisočkrat umrem, kot da se zdi, da sem prisegel to novo Ustavo, ki jo imam za pravi odpad od vere... Ubogati moramo Cerkev ne pa pariško komuno. Večna Modrost nam to zapoveduje.”

S to svojo držo je p. Apolinar postal sovražnik revolucije. Zato je moral zapustiti 1. aprila 1791 Sv. Sulpicija in se je podal v podtalni apostolat. Stanoval je pri prijatelju krojaču in je skupaj z msgr. Pancemontom organiziral tajno versko službo za vernike, ki so ostali zvesti hierarhiji.

Naproti mučeništvu

Dne 27. aprila je p. Apolinar pisal pismo svojemu prijatelju duhovniku Valentinu Jannu iz Altdorfa in iznesel takele misli: Zakaj se toliko bojite zame? Božja previdnost me je doslej vedno spremljala. Ali niso apostoli veseli odhajali s sodišč? Tudi jaz se veselim, Aleluja, stopili bomo v Gospodovo hišo. Ne bojte se zame. Človekova slabotnost je res velika, velika, toda vse premoremo v njem, ki nam daje moč. Ne jokajte se zaradi mene. Lahko bi odšel, nisem Francoz. Toda nočem. Sam se bom javil za “boj mučeništva”.

Tako je storil, ni se več prikrival, sam se je javil. Bil je takoj aretiran in poslan v karmelsko cerkev, kjer je bilo okoli 160 zapornikov, skoro sami duhovniki in nekaj škofov. Nekdo, ki je pobegnil piše: “P. Apolinar je prišel v zapor s takim veselim zadovoljstvom, da je presenetil vse tam zbrane osebe. Od tedaj je bil prav on zgled vsem zapornikom. Večina se je nanj obračala za spoved. Bil je vedno zavzet z molitvijo, ali je opogumljal malodušne, ali se je pogovarjal v popolnejšimi, ki so hrepeneli po mučeništvu. Bil je zelo uslužen, rad je pomagal, kjerkoli je mogel: pripravil postelje, ali mize za obed, pometal in drugo.

Zakonodajna skupščina je odredila za uporne duhovnike pregnanstvo, pariška komuna pa je grozila s smrtjo, kar je tudi sprejel Dalton, pravosodni minister.

Dne 31. avgusta je bilo sporočeno zapornikom, da bodo šli v pregnanstvo, dejansko pa so začeli zanje kopati jamo na pokopališču. V soboto je bil zanje dan intenzivne molitve in trepetajočega čakanja.

V nedeljo 2. septembra 1792 se je zgodil pokol na vrtu, deloma tudi v cerkvi. Mučenci so ležali na tleh v studencu krvi.

Drugi dan je komisar Violette, ki je predsedoval justifikaciji, vzkliknil: “Nič ne razumem več. Ti duhovniki so šli v smrt s takim veseljem, kot da bi šli na svatbo.”

Med njimi je bil tudi naš p. Apolinar iz Posata.

Papež Pij XI. je 17. oktobra 1926 razglasil 191 mučencev, ki so bili mučeni v Torinu 2. septembra 1792, za blažene.

Dne 1. oktobra 1995 pa je papež Janez Pavel II. prištel med blažene še tri kapucinske brate, mučence iz francoske revolucije.

 



Glej tudi...


Sorodno iz kategorije “Kapucinski svetniki”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic