Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

29. nedelja med letom (A) - Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega

29. navadna nedelja (A) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoSv. Angel Akrijski (1669 - 1739)
Objavljeno: 9.9.2011

Sv. Angel Akrijski, duhovnik

(1669 - 1739), goduje 31. oktobra

V začetku 18. stoletja sta delovala v Italiji dva misijonarja: frančiškan sv. Leonard Portomavriški in kapucin sv. Angel Akrijski v južni Italiji. V življenju in delovanju sv. Angela so se jasno uresničile besede sv. Pavla: “Dovolj ti je moja milost. Moč se v težavah utrjuje (2 Kor 12,9).”

Sv. Angel se je rodil v malem mestu Acriju v južni Italiji. Pri krstu je dobil ime Luka Anton. Njegovi starši so bili pobožni kmetje, ki so s trdim delom služili kruh svoji družini. Vse od otroštva je gojil ljubezen do molitve pokore. Angel je veliko pomagal staršem pri delu, hkrati pa se je marljivo učil. Hribovec po rojstvu in vzgoji je ohranil celo življenje neko grobost, trpek, neobvladljiv značaj in silno energijo svojih rojakov.

V samostanu

Luka Anton je imel 18 let, ko je imel neki kapucin, svetniški p. Anton iz Olivadija, misijon v Acriju. Misijon ga je navdušil za molitev in za kapucinski red. Kmalu je prosil za sprejem. Ta provinca Cosenza je štela takrat 37 samostanov in imela 407 bratov. Toda v noviciatu je dvakrat obupal nad strogostjo življenja. Ko se je tretjič vrnil in prosil ponovno za sprejem je bil pripravljen vztrajati ali umreti. Ob koncu noviciata so prišle spet iste skušnjave. Opogumilo ga je branje življenjepisa bl. Bernarda Korleonskega, da je vztrajal. Naredil je zaobljube, star 21 let. Po noviciatu se je Angel trudil, da bi postal dober redovnik. Zelo so ga mučile nečiste skušnjave. Mnogo je molil, se postil in se priporočal Brezmadežni. Bog ga je uslišal in rešil the skušnjav po 12 letih. Že tridesetleten je bil posvečen za duhovnika l. 1700. Ko je začel pridigati, ga je doletela nova huda preizkušnja.

Pridigar in misijonar

V 38 letnih njegovega pridiganja je p. Angel imel 38 postnih pridig. V Acriju in Cetraru celo po štirikrat. Najtežje mu je bilo pri prvih postnih pridigah v S. Giorgio Albanese, blizu Acrija. Dobro se je pripravil, napisal vse pridige. Toda ko je začel prvo, drugo in tretjo pridigo, mu je spomin odpovedal. Trikrat je moral osramočen oditi s prižnice, ker ni znal nadaljevati. Postne pridige pa je moral prepustiti drugemu patru. Strt se je vrnil v celico. Priznati je moral, da je nesposoben za pridiganje, čeprav so ga predstojniki za to postavili, postavili mogoče zato, ker je imel močan, lep glas. Še bolj ponižno in vroče je začel moliti in prositi Boga za pomoč. Bog ga je uslišal tudi sedaj, tako da je Angel postal najznamenitejši pridigar južne Italije.

Po tolikih molitvah ga je Bog razsvetlil: “Ne boj se. Pojdi in začni pridigati popolnoma enostavno, evangelijsko.” Angel je ubogal: govoril je iz srce, preprosto, ni več pisal pridig. To je bilo seveda proti modi. Razvajena inteligenca ga je zasmehovala, toda ljudstvo ga je vzljubilo. Bog ga je proslavil s čudeži. Ti so bili kot magnet, ki je pritegnil še več ljudi. Njegova preprosta a navdušena beseda je delovala kot grom in je pretresla tudi najbolj zakrknjena srca. Tako je p. Angel postal pravi prenovitelj verskega življenja v svoji domovini. Pridigal je na način sv. Bernardina Sienskega in sv. Leonarda Portomavriškega. Njegova vsebina je bila nauk Cerkve, podan pod navdihom sv. Duha, največ o grehih in krepostih.

Na njegovih misijonskih poteh ga je vedno spremljal kakšen brat laik kapucin; zadnjih 27 let je to bil brat Andrej iz Belvedere Maritimo, ki je med pridigo molil za božji blagoslov pridige.

Kjer koli je imel večje število pridig, je pustil za seboj “Kalvarijo”, to je, dal je postaviti tri lesene križe, ki naj bi vernike spominjali na bridko Kristusovo trpljenje.

Zapustil je malo pisanega: le nekaj nad 30 pisem in nekatere molitve k Mariji in trpečemu Zveličarju.

Zelo je širil pobožnost 40-urne molitve Najsvetejšega in v času janzenizma priporočal pogostno sv. obhajilo. Njegova maša je trajala eno uro do uro in pol. Večkrat so ga videli med mašo v zamaknjenju.

Marijo je častil na vse načine: z rožnim vencem, malim oficijem, votivnimi mašami, postom na vigilije, postavljanjem Marijihin podob. Tudi Marijina podoba žalostne Matere božje, ki se sedaj časti v Acriju v kapucinski cerkvi, naj bi bil njegov dar.

Duhovni lik

Že iz pridigarskega delovanja p. Angela smo spoznali marsikaj o njem. Dopolnimo to.

Ko se je p. Angel po pridiganju vrnil v samostan, je dal vsem najlepši zgled redovnega življenja.

Bil je precejkrat tudi predstojnik, večkrat tudi v Acriju, pa tudi definitor in enkrat provincial. Vedno pa je sprejel take službe le pod pokorščino, Značilnost njegovega predstojništva je bila velika ljubezen do sobratov in dajanje prednosti slabotnejšim in mlajšim. Bedel je nad observanco in je bil proti vsem posebnostim in novostim. V kor je prihajal podnevi in ponoči.

Bil je izredno ponižen. Ponvaljal je: “Moj Bog, jaz nimam ničesar. Vse je božji dar. Da, res je, da jaz pridigam, vendar nisem pri tem nič drugega kot bedno, ubogo orodje kot Balaamova oslica.”

Imel je tako živo vero v evharistijo, da je gledal v njej Boga, kot da ne obstaja nobeno skrivnostno zagrinjalo.

Njegova pobožnost do Jezusovega trpljenja je bila velika. Leta 1714 je v Acriju občutil med molitvijo, kako mu neviden meč prebada srce. Bolečina je bila strašna, da bi bil kričal zaradi trpljenja, če ne bi bil blizu sebe videl Kristusa, ki je bil ves razbičan, poln ran in krvi. Bilo je to nebeško videnje, med katerim ga je Jezus vprašal; Kakšno milost želiš, da ti podelim?” Angel odgovori: “Gospod, edino to hočem, kar nočeš tudi ti.” Blaženemu je ostala rana na srcu, katero mu je odprl skrivnostni meč. Bolečina ni bila vedno enaka, ali ob določenih urah, je bila tako strašna, da je menil, da bo umrl.

Do Marije je gojil globoko in nežno pobožnost. Če je obred dopuščal, je vzel kot mašni obrazec mašo v čast žalostni Materi božji. V zrenju Device Marije so bratje često slišali njegov klic: “O sveta Devica, jaz ti dolgujem vse in od tebe vse pričakujem.” Novincem je govoril: “Bratje, gojite pobožnost do Marije. Samo redovnik, ki njo ljubi, je lahko goreč in zvest redovnik.”

Do 70. leta je bil še vedno zdrav in krepak. Sam je govoril: “Prišel bom do 70. leta, za dalje pa ne vem.” In res so se kmalu začela kazati znamenja bližajočega se konca. Izgubil je vid, vendar se mu je toliko vračal, da je lahko molil iz brevirja in maševal. Po kratki bolezni je blago in mirno umrl dne 30. oktobra 1739, star 71 let.

Umirajoč je vzdihoval: “Kakšna sreča je ljubiti Boga! Pridi, moj Jezus, pridi! Čakam te.”

Pokopan je bil na praznik vseh svetnikov popoldne ob vznožju oltarja Brezmadežne v kapucinski cerkvi, oblečen v tisti habit, v katerem je bil svoje mladostne boje. Leta 1825 ga je papež Leon XII. prištel med blažene, po priznanju treh čudežev ozdravljenja.

Znane so njegove besede: “Velika je milost in čast biti kapucin, pravi sin sv. Frančiška. Treba pa je poznati in vedno nositi pri sebi pet dragocenih biserov: strogost, preprostost, spolnjevanje naših predpisov, nedolžnost življenja in neizčrpno ljubezen!”

Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 15. oktobra 2017.



Sorodno iz kategorije “Kapucinski svetniki”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic