Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

2. adventna nedelja (B) - Glas v puščavi

2. adventna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novicoBl. Agatangel (1598 - 1638) in Kasijan (1607 - 1638)
Objavljeno: 9.9.2011

Bl. Agatangel in Kasijan, duhovnika, mučenca

(1598 - 1638; 1607 - 1638), godujeta 7. avgusta

Zlomljen ekumenski poizkus

Blaženih Agatangela in Kasijana ne moremo ločiti ne v češčenju, ne v spominu. Prišla sta res po različnih poteh, vendar na skupno apostolsko polje in skupno sta s krvjo zapečatila svoje zadnje pričevanje za Kristusa. Njuna kratka življenjska loka - eden obsega 40, drugi 31 let - sta povsem individualna, druži pa ju skupen življenjski okvir.

Naša blažena sta živela v času, ko se je kapucinski red nahajal v svoji zlati dobi, tako redovnega, kot apostolskega življenja. Živela sta v času obetavne misijonske pomladi, ki jo je usmerjal genialni kapucinski pater Jožef Leclerc du Tremblay iz Pariza (umrl 1638).

Poklicanost p. Agatangela

V mestecu Vendome¸ blizu Pariza se je začel graditi nov kapucinski samostan. Animator komisije za gradnjo samostana je imel 7-letnega sinčka Frančiška (r. 1598). Ta je opazoval očetovo gorečnost za gradnjo samostana, pozneje pa tudi vzorno življenje prvih kapucinov v Vendomu. Ko je bil star 20 let, je tudi sam prosil za sprejem v red. V noviciatu je dobil ime Agatangel. V študijah je imel dobre kapucinske profesorje, najprej v Poitiersu, nato v Rennesu, med drugimi tudi omenjenega p. Jožefa iz Pariza. Veselilo ga je študirati jezike, za kar je bil posebno sposoben. Ko je končal študije in bil posvečen za duhovnika, je bil vsestransko dobro pripravljen za apostolsko delo.

P. Kasijan sin trgovca

Eden prvih samostanov, ki so jih imeli kapucini v Franciji, je bil samostan v Nantesu, mestu ob Loiri, mestu, ki je bilo trgovsko posebno pomembno zaradi svojih vezi z Ameriko in Indijo. Zaradi the trgovskih zvez se je naselila tu portugalska družina, iz katere izhaja naš bl. Kasijan. Bila je zelo verna in je skrbno vzgajala svoje tri otroke, med njimi našega Konsalva, ki pa so ga raje klivcali Vaseneta. Obiskoval je šolo, ki so jo vodili škofijski duhovniki, drugače pa je rad obiskoval ne samo kapucinsko cerkev ampak tudi samostan. S 15-imi leti je stopil v noviciat in dobil ime br. Kasijan. Teologijo je študiral v Rennesu. Študij mu ni delal težav. Komaj je bil posvečen za duhovnika, je že lahko pokazal svojo velikodušnost. Leta 1631 - 32 je besnela kuga po Franciji; mesto Rennes je bilo še posebej hudo prizadeto. P. Kasijan se je takoj pridružil skupini redovnikov, ki so stregli okuženim bolnikom. Mogoče je mladi redovnik računal, da bi smel umreti kot žrtev ljubezni.

V misijonih

Še bolj ko izrecne želje, so okoliščine nanesle, da sta naša misijonarja šla v misijone. Kapucinski red je pošiljal patre v misijone. Bila sta določena tudi dva tovariša p. Agatangela. Toda malo pred odhodom je eden zbolel. Kdo ga bo nadomestil? Hitro se je za to odločil p. Agatangel in že sta odpotovala v Marseille, od tam pa z ladjo v Sirijo.

Pristala sta 29. aprila 1629 v Alepu. Odprlo se jima je zelo težko delo. Tu so bivali ljudje vseh narodnosti, in jezikov: Arabci, Armenci, Grki in močne skupine Evropejcev. P. Agatangel je takoj dojel, da brez znanja arabščine, ne bo mogel veliko delati. Začel je gojiti z Arabci osebne stike, obiske in se veliko pogovarjati. Po preteku leta, je p. Agatangel že znal arabsko pridigati. Verjetno je bil naprošen, da je sodeloval tudi pri prevajanju sv. pisma na arabski jezik, ki je izšlo v Rimu l. 1671. Pisal je bodočim misijonarjem, naj študirajo arabski jezik in latinske knjige, da bodo lahko zavračali zmote. Študiral je tudi svetne vede, v koliko je vedel, da mu bodo služile. Tako je pozneje v Egiptu izračunal lunin mrk za 28. april 1635.

Apostol edinosti v Libanonu in Egiptu

Najraje je gojil stike s shismatiki z namenom, da bi jih pritegnil h katoliški Cerkvi. Tako mu je uspelo spraviti nekega škofa, ki mu je bil nato v veliko pomoč pri utrjevanju katoliške vere v Siriji.

Ta njegova gorečnost je dvignila zavist nekega maronita; zato je spremenil kraj svojega delovanja. Naklonjen pa mu je bil maroniški patriarh, ki mu je dal celo dovoljenje, da je lahko povsod pridigal njegovim vernikom. P. Agatangel je izkoristil to patriarhovo dobrohotnost in je v 4 letih svojega bivanja v Libanonu prepotoval ves Libanon in tako zalsužil naziv “apostol Libanona”.

Papež Urban VIII. je načrtoval ustanovitev misijona v Egiptu. P. Jožef iz Pariza je zaupal nalogo ustanovitelja egiptovskega misijona p. Agatangelu l. 1633. Iniciativa je bila zamišljena kot približati se koptom, da bi jih pridobili za katoliško Cerkev.

P. Agatangel je zato usmeril vso pozornost na koptske samostane, saj so iz njih prihajali tudi koptski škofje. Tako se je mudil tudi po več mesecev med koptskimi menihi. Začetki so bili obetajoči.

Iz Francije je prihajala okrepitev. V prvi skupini misijonarjev je bil tudi p. Kasijan iz Nantesa. Ker je že znal arabski jezik, je bil takoj dragoceni pomočnik p. Agatangelu. Vsi misijonarji so živeli skupno življenje in si s tem pridobili velik ugled v očeh koptov in nevernih.

Koptsko “Društvo za širjenje vere” pa je menilo, da ni primerno, da katoliški misijonarji pridigujejo in mašujejo v koptskih cerkvah. Zato so bili misijonarji pripravljeni, da odidejo drugam, bolj v srce Afrike, zlasti jih je mikala Etiopija, od koder so bili malo prej pregnani portugalski misijonarji in kjer so bili preganjani kristjani potrebni verske tolažbe.

Prav v tem času je koptska cerkev morala zamenjati etiopskega nadškofa. Patriarh Aleksandrije je zaupal p. Agatangelu in Kasijanu, da ona izbereta med menihi tega kandidata. Njima se je zdel najprimernejši neki Armenij. Predlog je bil sprejet, Armenij je bil izvoljen; pri posvečenju si je privzel ime Marko. Vse je izgledalo čudovito. A glej peklenski načrt! Neki protestant Peter Heili, ki je želel širiti svojo vero po deželi, se je preoblečen v meniha predstavil p. Agatangelu. Tako je lahko prišel v samostan do vovoizvoljenega nadškofa in se mu je ponudil, za njegovega spremljevalca. Kmalu je nadškofa prepričal, da je tudi ta prepovedal kapucinom delovati v Etiopiji.

Kljub temu sta naša misijonarja skrivaj odpotovala z neko karavano, preoblečena v koptska meniha; njun cilj ej bil Gondar, glavno mesto Etiopije. Med potjo ju je neki Abesinec izdal. Zaprli so ju in vklenili. Tako sta bila zaprta mesec dni.

Tedaj je poslal cesar Negoš kurirja, da ju privede pred sodišče v Gondar. Potovanje je trajalo 25 dni in je bilo strašno. Ves čas dobro zastražena sta prišla tja vsa izmučena, lačna in žejna, slabo oblečena. Med potjo so zelo grdo ravnali z njima. V Gondar sta prišla 5. avgusta.

Takoj so začeli proces proti njima. Povedala sta, da sta katoliška redovnika, ki sta prišla sem, ker želita, da bi se obe veri zdeinili. Zasliševal ju je nadškof Marko ob navzočnosti tistega protestanta psevdomeniha in jima je prisodil, da zaslužita smrt na višalah. Cesar je zahteval, da prestopita v koptsko vero, kar sta misijonarja odločno odklonila. Zaradi tega ju je obsodil na smrt na višalah.

Njune osebne stvari so sežgali, nje pa so odpeljali pod drevo, da bi ju obesili. Ko je p. Kasijan videl, da so pozabili na vrv in da zaradi nje čakajo, jih je spomnil, da imata cingule. Ker pa mehki cinguli niso takoj zadušili misijonarjev, so kopti začeli metati kamenje nanju, tako da so ju povsem posuli.

Tako je mučeniška kri iz ran še enkrat napojila zemljo. Bilo je to 7. avgusta 1638 leta.

Toda tudi tisti nadškof Marko je zaradi številnih nepravilnosti izgubil svojo službo; psevdomenihu pa so v Kairu kmalu odsekali glavo. Ko je p. Bernardin iz Andermatta, generalni mister reda, zvedel za to mučeništvo, je vzkliknil: “Ne morem povedati, kako me je razveselila ta novica. Zahvaljujem se našemu Gospodu, zato da je na trnovi poti službe, ki mi jo je Bog naložil, utrgal dva kapucinska škrlatna cveta in ju presadil v raj...”



Sorodno iz kategorije “Kapucinski svetniki”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic