Bratje Kapucini

Duhovnost


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2019

Bog ga je povzdignil! - Velika noč (C)

Velikonočni ponedeljek - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novico5. nedelja med letom (C) - Ribiči ljudi
Objavljeno: 5.2.2013

Iz 6,1-2a.3-8; 1 Kor 15,1-11; Lk 5,1-11

 

Evangelij današnje nedelje je poznan kot evangelij čudežnega ribolova. Preden se spustimo v podrobnosti, se je dobro spomniti celotne pripovedi. Med drugim nam ta evangeljska stran pomaga ustvariti precej zvesto podobo, kako se je v resnici odvijalo Jezusovo poslanstvo, pa tudi podobo sveta, ki ga je obdajala.

Nekega dne je Jezus učil na bregu Genezareškega jezera. Ko se je zbiralo vedno več ljudi, se je odmikal k vodi, dokler ni bil prisiljen stopiti v čoln in odriniti od obrežja, da je lahko še naprej govoril množici. Ko je končal govor, je rekel lastniku čolna, ki mu je bilo ime Simon, naj odrine na globoko in vrže mreže na lov. Simon pripomni, da ni ravno dober dan za ribolov, toda na njegovo besedo bo vendarle vrgel mreže. Konec poznamo. Zajeli so toliko rib, da so morali poklicati na pomoč bližnji čoln. Ta čudež je bil potreben, da je prepričal ribiča, kakršen je bil Simon Peter. Padel je k Jezusovim nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Toda Učiteljev odgovor je vrh pripovedi in razlog, zakaj so o dogodku pripovedovali:

»Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.«

Jezus je uporabljal dve podobi, da bi orisal naloge svojih sodelavcev: podobo ribičev in pastirjev. Danes obe potrebujeta razlago, sicer bi ju današnji človek lahko razumel kot nespoštljivi do njegovega dostojanstva in ju zavrgel. Danes si nihče ne želi, da bi ga kdo »ujel« ali pa da bi bil »ovca« črede!

Najprej naj pripomnim naslednje: pri običajnem ribolovu ribič išče svojo korist, gotovo ne koristi rib. Isto velja za pastirja. On ne pase in varuje črede zaradi koristi črede, ampak zaradi lastne koristi, da bi imel od črede mleko, volno in jagnjeta. Evangeljski pomen pa je prav nasproten: ribič skrbi za ribe; pastir se žrtvuje za ovce, celó življenje da zanje.

Po drugi strani pa, ko gre za ljudi, biti »ulovljen« ali »ponovno ulovljen« ne pomeni nesreče, ampak odrešenje. Pomislimo na ljudi, ki se po brodolomu borijo z valovi na razburkanem odprtem morju, ponoči, v mrazu. Vprašajte jih, ali so v takem položaju občutili mrežo ali pa rešilni pas, ki so jim ga vrgli, kot nekaj ponižujočega ali pa kot nekaj, po čemer so najbolj hrepeneli. Tako moramo razumeti poklic ribičev ljudi: metanje mrež ali rešilnega pasu tistim, ki se borijo na pogosto razburkanem morju življenja.

Toda težava, o kateri sem govoril, se pokaže še v drugi obliki. Recimo, da res potrebujemo pastirje in ribiče. Toda zakaj morajo nekateri ljudje imeti vlogo ribičev, drugi pa vlogo rib; zakaj so nekateri pastirji, drugi pa ovce črede? Odnos med ribičem in ribami kakor tudi med pastirjem in ovcami namiguje na neenakost, na vzvišenost. Nikomur ni po volji, da bi bil le številka v čredi in bi moral priznati nad seboj nekega pastirja. Geslo francoske revolucije: »Enakost, svoboda, bratstvo« globoko odmeva v srcu modernega človeka.

Na tem mestu moramo zavreči neki predsodek. V Cerkvi ni nihče samo ribič in nihče le ribica ali ovčica. Vsi smo, tako ali drugače, oboje hkrati. Le Kristus je samo ribič in samo pastir. Preden je Peter postal ribič ljudi, je bil on sam ulovljen in pozneje še večkrat. Ko je hodil po vodi, ga je Jezus vnovič ulovil, ko se je prestrašil in je skoraj potonil. Predvsem pa je bil ponovno ulovljen po svoji zatajitvi. Moral je izkusiti, kaj pomeni biti v položaju »izgubljene ovce«, da bi se naučil, kaj pomeni biti dobri pastir. Moral je biti rešen z dna prepada, kamor je padel, da bi se naučil, kaj pomeni biti ribič ljudi.

Zelo dobro se je tega naučil sv. Avguštin. Na obletnico škofovskega posvečenja je pridigal: »Za vas sem škof, toda z vami sem kristjan.« Pomembnejše od tega, kar ločuje klerike in laike, pastirje in ovce, je tisto, kar jih povezuje in združuje. Seveda smo mi pastirji, nadaljuje sv. Avguštin, vaši učitelji v veri, opravljamo učiteljsko službo, toda na globlji ravni smo vsi »učenci« istega učitelja, Kristusa (sv. Avguštin, Govori, 340,1 in 340A,4).

Dve nalogi pastirjev in ribičev je treba razlagati v luči nekega drugega naslova, ki ju povzema, in sicer: služabniki. »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Sv. Pavel je čudovito opisal apostola in pastirja Cerkve, ko pravi:

»Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo« (2 Kor 1,24).

Sodelavci pri veselju ljudi! Iskreno moramo priznati, da ni bilo vedno tako. Včasih smo si zaslužili očitek, ki ga je Ezekijel namenil hudobnim Izraelovim pastirjem, ker so pasli sami sebe, ne pa črede (prim. Ez 34,1 sl.). Cerkev danes mnoge prosi odpuščanja (znanstvenike, Jude, Indijance, ženske), pa bi bilo potrebno dodati na ta seznam še nekoga: kleriki bi morali prositi odpuščanja laike. In morda je to lepa priložnost, da začnemo, kajti na neki način tudi jaz pripadam klerikom. Jezus je za svojo Cerkev hotel klerike, ne pa klerikalizma.

Toda zloraba avtoritete ne sme biti razlog, da bi pozabili na junaštvo številnih ribičev ljudi, ki so dali življenje in ga tudi danes dajejo, ko opravljajo svoje poslanstvo v oddaljenih deželah. Mednje pa moramo uvrstiti naslednika Simona Petra, Janeza Pavla II., saj se je dobesedno použil v napornih potovanjih po svetu, da bi vsem oznanjal evangelij. Bil je poslušen naročilu, ki ga je tistega dne Jezus izrekel Simonu: »Odrini na globoko!« V njem vidimo v polnosti uresničeno Jezusovo obljubo Petru: »Postal boš ribič ljudi.«

Iz tega, kar smo povedali, je potrebno narediti konkreten in praktičen zaključek. Če so na neki način vsi krščeni hkrati ulov in ribiči, se pred nami odpira veliko delovno področje za laike. Mi duhovniki smo pripravljeni bolj za to, da smo pastirji kot pa, da bi bili ribiči. Z Božjo besedo in zakramenti nam je laže hraniti ljudi, ki iz lastnega nagiba prihajajo v cerkev, teže pa gremo iskat oddaljene. V veliki meri torej ostane nepokrita vloga ribičev. Krščanski laiki so zaradi svoje neposredne včlenjenosti v družbo nenadomestljivi sodelavci pri tej nalogi. Današnji evangelij vsebuje zelo poučno podrobnost. Ko so na Jezusovo besedo vrgli mreže, so Peter in tisti, ki so bili z njim v čolnu, zajeli takšno množino rib, da so se jim mreže trgale. Zato so:

»pomignili tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati.«

Tudi danes Petrov naslednik in tisti, ki so z njim v čolnu, škofje in duhovniki, pogosto pomignejo tistim, ki so v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Laike prosijo, naj prinesejo evangeljsko oznanilo v družine, v delovno okolje, v vse tkivo družbe. To je sporočilo, ki ga je papež namenil laikom v okrožnici Christifideles laici, ko je zapisal evangeljske besede: »Pojdite tudi vi v moj vinograd.«

Vsako resnično spreobrnjenje je zgodba prehoda od »biti ulovljen« k »biti ribič«. Eden od prvih, ki je doživel to avanturo, je bil prav naš prijatelj sv. Avguštin. Po materini molitvi se je spreobrnil in sv. Ambrož ga je krstil, pozneje pa je postal veliki ribič ljudi. Ko je poslušal zgodbe mož in žena, ki so se spreobrnili in sprejeli Kristusa, si je nekega dne rekel: »Če ti in te, zakaj ne jaz?« Se pravi: če so to lahko naredili oni, zakaj ne bi mogel tega storiti tudi jaz? Kako si želim, da bi si te besede ponavljali številni laiki, ki so danes poslušali tole razmišljanje ob evangeliju!



Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic