Bratje Kapucini

Duhovnost


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Romanja v Assisi in San Giovanni Rotondo

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

25. nedelja med letom (B) - Če kdo hoče biti prvi …

25. navadna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novico4. postna nedelja (B) - Bog je tako ljubil svet
Objavljeno: 11.3.2012

2 Krn 36,14–16.19–23; Ef 2,4–10; Jn 3,14–21

 

V evangeliju današnje nedelje najdemo stavek, ki spada med najlepše in najbolj tolažilne v vsem Svetem pismu:

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

Tema o Božji ljubezni je še enkrat poudarjena v drugem berilu:

»Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.«

Izkoristimo torej to priložnost, da na kratko razmislimo o tej temi, ki je srce Svetega pisma. Filozof Kierkegaard je zapisal: »Ni pomembno vedeti, ali Bog obstaja; pomembno je vedeti, ali je ljubezen.« Sveto pismo nas potrjuje prav v tem: Bog je ljubezen! Če bi se vse Sveto pismo, ki je kot knjiga nemo, po čudežu spremenilo v govorečo knjigo, bi se iz njega izvil krik, ki bi bil glasnejši od bučanja morja: »Bog vas ljubi!«

Ko nam je Bog spregovoril o svoji ljubezni, je uporabljal človeške izkušnje ljubezni v njegovem naravnem okolju. Dante pravi, da v Bogu obstaja kakor v eni sami knjigi »to, kar se v vesolju porazdeli v več zvezkov«. Vse vrste človeške ljubezni – zakonska, očetovska, materinska, prijateljska – so strani zvezka ali iskre ognja, v katerih ima v Bogu svoj izvor in svojo polnost.

Tako Sveto pismo posredno postane šola ljubezni. Če človeška ljubezen služi kot simbol za Božjo ljubezen, pa Božja ljubezen služi kot vzor za človeško ljubezen. Ko opazujemo, kako Bog ljubi, se učimo, kako naj bi ljubila mati, kako naj bi ljubil oče; kako bi se morali ljubiti med seboj zakonci, prijatelji. Napisane so cele razprave in poezije, ki nosijo naslov Umetnost ljubezni (Ars amandi). Toda Sveto pismo nas je edino sposobno resnično naučiti te umetnosti, če ljubezen razumemo širše kot le čutno ljubezen.

Pojdimo torej v šolo svetopisemske ljubezni. Bog nam v Svetem pismu govori predvsem v podobah očetovske ljubezni. Pri preroku Ozeju, na primer, se Bog primerja z očetom, ki uči svojega otroka hoditi, ki ga dviga k svojemu licu in se sklanja k njemu, da ga nahrani (prim. Oz 11,1–4). Očetovska ljubezen spodbuja. Oče želi, da otrok raste, spodbuja ga, da bi dal od sebe najboljše. Zato oče le poredko brezpogojno pohvali otroka v njegovi navzočnosti. Boji se, da bi dobil vtis, češ da je že dosegel, in se ne bi več trudil. Ena izmed značilnosti očetovske ljubezni je tudi opominjanje. »Kajti kogar Gospod ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu« (Prg 3,12). Toda pravi oče ne opominja ves čas svojega otroka, ker bi mu s tem vzel pogum. Oče daje svojemu otroku svobodo, gotovost, občutek varnosti. Zato se Bog skozi dolgo razodevanje predstavi človeku kot njegova »skala in utrjen okop«, »utrdba, ki mu je v stiskah blizu«.

Spet drugič pa nam Bog govori s podobo materinske ljubezni. Pravi:

»Mar pozabi žena svojega otročiča
in se ne usmili otroka svojega telesa?
A tudi če bi one pozabile,
jaz te ne pozabim« (Iz 49,15).

Materinska ljubezen sprejema, razume in je nežna; to je »globoko zakoreninjena« ljubezen. Izvira iz najglobljega bistva njenega bitja, od tam, kjer se je bitje oblikovalo, in jo vso prevzame, da »trepeta v sočutju«. Karkoli bi storil njen otrok, pa naj bi bilo še tako strašno, če se bo vrnil, bo materin prvi odziv vedno ta, da ga bo sprejela odprtih rok. Matere so vedno nekoliko na strani otrok, pogosto jih morajo vzeti v zaščito in prositi zanje pri očetih.

Prav to Bog čuti do nas.»Moje srce,« pravi, »se obrača v meni, moje sočutje prekipeva« (Oz 11,8). In še: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil« (Iz 66,13). Vedno se govori o Božji silnosti in njegovi moči; toda Sveto pismo nam govori tudi o določeni Božji slabosti, o neki njegovi nemoči. To je materinska »slabost«. Bog bi moral kaznovati in uničiti svoje ljudstvo, ki mu je nezvesto, pa tega ne zmore; njegovo materinsko čutenje mu tega ne dovoljuje, saj je »ganjen in popusti sočutju« (prim. Jer 31,20).

Človek iz izkušnje pozna še neko drugo vrsto ljubezni, to je zakonska ljubezen, o kateri je rečeno, da je »močnejša kakor smrt«, in katere plameni so »plameni ognja« (prim. Vp 8,6). Tudi na tovrstno ljubezen se je Bog naslonil, da bi nas prepričal o svoji strastni ljubezni do nas. Vse značilne izraze za ljubezen med moškim in žensko, vključno z izrazom »zapeljevanje«, najdemo v Svetem pismu, ko opisuje Božjo ljubezen do človeka.

Zakonska ljubezen je v bistvu ljubezen želje in izbire. Nihče ne izbere svojega očeta ali svoje matere, vsakdo pa izbere (ali bi vsaj moral biti svoboden v izbiri) svojega moža ali svojo ženo. Ena izmed značilnih potez te ljubezni je ljubosumje in v Svetem pismu boste pogosto našli, da je naš Bog »ljubosumni Bog«. Pri zakonskih parih je ljubosumje znamenje šibkosti in negotovosti. Ljubosumen mož ali ljubosumna žena se boji zase; strah ga/jo je, da bi mogla neka druga, močnejša in lepša oseba ukrasti srce ljubljene/ga. Tudi Bog se boji, toda za človeka, ne zase. Ve, da se človek zlahka zaupa rokam malikov, ponarejeni ljubezni, kar bo zanj pogubno.

Jezus je ob prihodu na ta svet dopolnil vse oblike ljubezni: očetovsko, materinsko, zakonsko (kolikokrat se je primerjal z ženinom!); toda dodal je še eno: prijateljsko ljubezen. Svojim učencem je rekel:

»Ne imenujem vas več služabnike … vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15).

Kaj je prijateljstvo? Tu se obračam predvsem na mlade, ki jim je prijateljstvo nekaj zelo pomembnega in pogosto tudi zelo problematičnega. Starejši so rekli: »Prijateljstvo je kot ena sama duša v dveh telesih.« Oblikuje se lahko celo močnejši odnos od sorodstvenega. Sorodstvo je utemeljeno na isti krvi; prijateljstvo pa na istih okusih, idealih, interesih. Rodi se iz zaupanja, iz dejstva, da nekomu zaupam tisto, kar je najbolj intimno in osebno v mojih mislih in izkušnjah. Ali hočete odkriti, kateri so vaši resnični prijatelji, in jih razporediti po vrstnem redu? Skušajte se spomniti najbolj skrivnostnih pozitivnih in negativnih izkušenj iz vašega življenja in pomislite, komu ste jih zaupali: tisti so vaši resnični prijatelji. In če je neka stvar v vašem življenju tako intimna, da ste jo lahko zaupali le enemu človeku, je ta vaš največji prijatelj ali prijateljica; storite vse, da ga/je ne bi izgubili!

Jezus nam pravi, da nas imenuje prijatelje, ker je vse tisto, kar je vedel o svojem nebeškem Očetu, razodel, zaupal nam. Z nami je podelil vse družinske skrivnosti Sv. Trojice! Na primer dejstvo, da je Bog še posebej naklonjen malim in ubogim, da nas ljubi kakor očka, da nam je pripravil prostor. Jezus daje besedi »prijatelji« njen najgloblji pomen.

Božja ljubezen je ocean brez obal in brez dna. Vse to, kar smo doslej povedali, je zgolj kot ena sama kapljica. A to nam zadostuje. Kaj moramo storiti sedaj, ko smo se spomnili te ljubezni? Nekaj zelo preprostega: verovati v Božjo ljubezen, jo sprejeti; s sv. Janezom ganjeni ponavljati:

»Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16).

Predvsem v tem moramo posnemati otroke. Njih ni strah, da se pustijo ljubiti; več ljubezni, kot jim je naklonjeno, več je vzamejo, kot da bi bila to najbolj naravna stvar na svetu. Veselo čofotajo po njej, kot včasih počno v vodi, ko jih mama kopa. Jezus je rekel, naj sprejmemo Božje kraljestvo kot otroci (prim. Mr 10,15). In kaj je »Božje kraljestvo«, če ne njegova ljubezen?

Rekel sem, če nam človeška ljubezen služi kot simbol Božje ljubezni, pa Božja ljubezen služi kot vzor človeške ljubezni. Z drugimi besedami: od Boga se učimo, kako moramo ljubiti tudi mi. Omejil se bom na dve točki, kjer bi morali posnemati Boga. Prva: Boga ni bilo strah biti šibak, ko v Svetem pismu človeku pogosto ponavlja: »Ljubim te«, »Dragocen si v mojih očeh«. So mar očetje in (sicer manj) mame, ki tega svojim otrokom nikoli ne rečejo? In možje, ki tega nikoli ne rečejo svojim ženam? Mnogi mladi trpijo vse življenje, ker niso nikoli slišali jasnih besed iz ust tistih, od katerih so jih najbolj pričakovali.

Druga točka pa je tesno povezana s svobodo: vzgajati otroke za svobodo. Neka mama je oporekala: »Oh, ta svoboda, ki žali Boga? Ali nam žalostniprimeri okoli nas ne povedo dovolj, kaj je sad pretirane svobode, ki so je danes deležni mladi? Otroci imajo pravico imeti v nas starših predvsem učitelje življenja.« Zgled Boga nam lahko pomaga razjasniti tudi ta dvom. Čeprav nas Bog tako zelo ljubi – čemur smo priča – nas pušča svobodne; še več, moč »očetovske« ljubezni je prav v tem, da nam daje svobodo. In ni mogoče dvomiti, da je Bog tudi dober vzgojitelj.

Ne gre za preprosto dajanje svobode otrokom, gre za vzgojo k svobodi. Dajanje svobode lahko postane popustljivost in v takem primeru bi bili upravičeno nezaupljivi. Vzgoja k svobodi pa je lahko najboljši odgovor na popustljivost. Pomeni namreč pomagati mladostnikom, da ne bi bili sužnji mode, reklame, vsega tistega, kar delajo drugi; da ne bi pomišljali biti drugačni in bi, ko je potrebno, plavali tudi proti toku. Skratka, da bi imeli pogum za lastno prepričanje in odločitve. Mladi storijo veliko napak, ker niso dovolj svobodni, in ne zato, ker bi bili preveč svobodni. Prepričan sem, da bodo danes starši in vzgojitelji naredili najlepšo uslugo mladim s tem, da jim bodo pomagali postati notranje svobodni. S tovrstno svobodo se ne rodimo, taki šele postanemo.

Vsem nam želim, da ob teh razmišljanjih ne pozabimo na najpomembnejšo trditev, ki smo jo danes slišali: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.«

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 75-79.



Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”...


Ne praznuje se naslednjih dni


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic