Bratje Kapucini

Duhovnost


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Programi za mlade 2018/19

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

2. adventna nedelja (C) - Janez Krstnik, prerok Najvišjega

2. adventna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novico32. nedelja med letom (B) - Prišla je neka uboga vdova
Objavljeno: 7.11.2012

1 Kr 17,10–16; Heb 9,24–28; Mr 12,38–44

 

Današnjo nedeljo lahko imenujemo »nedelja vdov«. V prvem berilu beremo zgodbo o vdovi iz Sarepte, ki se je odrekla vsemu, kar je imela (prgišče moke in nekaj kapljic olja), da bi pripravila hrano za preroka Elija. Tudi v evangeljskem odlomku je osrednja osebnost vdova. Ko je Jezus nekega dne stal pred tempeljsko zakladnico, je opazoval ljudi, ki so dajali miloščino. Zagledal je neko ubogo vdovo, ki je šla mimo in je vrgla v zakladnico vse, kar je imela: dva novčiča, to je en kvadrant. Potem pa se je obrnil k učencem in jim rekel:

»Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

S to pohvalo vdove je Jezus hotel poučiti učence, da Bog presoja drugače kakor ljudje. On ceni dar malih, tistih, ki se pred drugimi ne morejo izkazati niti takrat, ko dajejo miloščino, ker nimajo drugega kot le nekaj drobiža, ki ga lahko podarijo. Pri vdovi Jezus opozori tudi na njeno izjemno zaupanje v Boga, ki jo nagiba, da podari vse, ne da bi jo skrbelo za jutri.

To je dobra priložnost, da posvetimo naše razmišljanje današnjim vdovam in seveda tudi vdovcem. Če Sveto pismo govori tako pogosto o vdovah in nikoli o vdovcih (v nekaterih starih jezikih namreč sploh nimajo moške oblike za vdovo), je to zato, ker je bila v starih družbah ženska, ki je ostala sama, v veliko težjem položaju od moškega, ki je ostal sam. Žena je preko moža našla svoje mesto v družbi, zato je izguba moža pomenila izgubo vseh pravic in vse podpore. Danes med moškim in žensko ni več velike razlike; pravijo celo, da se ženska, ki ostane sama, običajno laže znajde kot moški v enakem položaju.

Vdova v Stari zavezi skupaj s siroto in tujcem predstavlja tiste ljudi, ki simbolizirajo revščino, osamljenost in potrebo, prav zaradi tega so ti ljudje Bogu najdražji, saj Bog samega sebe opiše kot »Oče sirotam in pokrovitelj vdovam« (Ps 68,6). Sveto pismo pozna zelo lepe zglede vdov, med katerimi je Judita, ki je bila velika molivka in zelo skromna in ki se v določenih okoliščinah neustrašeno in junaško bori za rešitev svojega ljudstva. Jezus izkazuje vdovam posebno naklonjenost, kakor seveda tudi vsem tistim, ko so bili v družbi najšibkejši. Vdovi iz Naima obudi sina, vdovo predstavi kot vzor vztrajne molitve, v današnjem evangeliju razkrinka pismouke, »ki vdovam požirajo hiše«. V apostolski Cerkvi za vdove veljajo posebno ugodna merila (prim. 1 Tim 5,3–16), vdove opravljajo posebne naloge, ki so v podporo duhovščini in v službi revežem. Vdove tudi danes veliko sodelujejo v številnih socialnih in dobrodelnih dejavnostih.

Ob tej priložnosti bi rad opozoril na temo, ki ne zanima živo le vdov in vdovcev, ampak tudi vse poročene, in ki je še posebej aktualna ta mesec, ko se spominjamo rajnih. Ali smrt enega od zakoncev, ki pomeni pravni konec neke zakonske skupnosti, pomeni tudi popoln konec sleherne povezanosti? Ali v nebesih ostane še kaj od te vezi, ki je tako tesno združila moškega in žensko na zemlji, ali pa bo ob prehodu čez prag večnega življenja vse pozabljeno?

Nekega dne je nekaj saducejev predstavilo Jezusu skrajni primer neke žene, ki je bila zaporedno žena sedmim bratom; vprašali so ga, čigava bo žena po vstajenju mrtvih. Jezus jim je odgovoril: »Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih« (Mr 12,25).

V napačnem razlaganju tega Jezusovega stavka so nekateri trdili, da zakonska zveza v nebesih nima nobenega nadaljevanja. Toda s tem stavkom Jezus zavrne posmehljivo razmišljanje farizejev o onstranstvu, kot da bi šlo za preprosto nadaljevanje tuzemskih odnosov med zakoncema; ne izključuje, da lahko v Bogu ponovno najdeta vezi, ki so ju povezovale tu na zemlji.

Sedaj bi rad prepustil besedo poročenemu moškemu, očetu petih otrok: »Ali je mogoče, da zakonca potem, ko sta bila v življenju povezana z Bogom v čudežu stvarjenja, v večnem življenju ne bi imela nič več skupnega, kot da bi bilo vse pozabljeno, vse izgubljeno? Ali ne bi bilo to v nasprotju z Jezusovo besedo, da naj ne ločujemo tistega, kar je Bog združil? Če ju je Bog združil na zemlji, kako bi ju lahko ločil v nebesih? Vse tiste neprespane noči, ki sta jih prebedela skupaj ob bolnem otroku, skrbi za otroka, ki se ni vrnil, za njegove odločitve, njegove krize, njegove neuspehe, veselje ob njegovih uspehih, solidarnost v težkih trenutkih, ki jih je izražalo srečanje pogledov, ki se globoko v duši razumeta: ali se lahko vse to konča v niču, ne da bi s tem zanikali smisel življenja tu na zemlji, ki je v tem, da pripravi prihod Božjega kraljestva, novih nebes in nove zemlje?«

Tudi samo Sveto pismo – ne le naravna želja zakoncev – podpira to upanje. V skladu s Svetim pismom je posledica zakonske zveze v tem, da sta dva »eno samo telo«. Tudi za to posebno »telo« velja, kar apostol Pavel trdi, da se bo zgodilo z našim telesom po smrti. Pravi, da se z njim zgodi to, kar se zgodi s semenom, ki je padlo v zemljo:

»Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,36–44).

V skladu s tem pogledom se zakonska zveza s smrtjo ne konča povsem, ampak se spremeni, se poduhovi, se osvobodi vseh tistih omejenosti, ki zaznamujejo tuzemsko življenje, kot se, med drugim, ne pozabijo vezi med starši in otroki ali med prijatelji. V hvalospevu za pokojne bogoslužje vzklika: »Vita mutatur non tollitur«, življenje se spremeni, ne pa uniči. Tudi zakonska vez, ki je del življenja, je spremenjena, ne pa uničena. Sveto pismo pravi, da je zakonska skupnost »veliki zakrament«, ker pomeni povezanost med Kristusom in Cerkvijo (Ef 5,32). Ali je torej mogoče, da bi bilo vse to izbrisano prav v nebeškem Jeruzalemu, kjer se obhaja večna svatovska gostija Kristusa in Cerkve?

Obredno besedilo, ki ga zaročenca izrečeta pri poroki, pravi: »Jaz … sprejmem tebe … za svojega moža (ženo) in obljubim, da ti bom ostal(a) zvest(a) v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju in da te bom ljubil(a) in spoštoval(a), dokler naju smrt ne loči« (tako se glasi besedilo v številnih deželah namesto: »vse dni svojega življenja«). Zaročence bi bilo potrebno poučiti, da bi (vsaj v svojih mislih) spremenili to besedilo in rekli: »dokler naju smrt ne združi«. Prav tako, kajti resnična in popolna edinost med zakoncema se doseže šele v nebesih.

Toda kaj naj rečemo onim, ki so imeli negativno izkušnjo nerazumljenosti in trpljenja v zakonu? Pomislimo na primer na sv. Rito iz Cascie, o kateri poročajo viri, da je bila »žena in žrtev svojega moža«; ko je ovdovela, je postala sestra avguštinka. Ali ne bo za te razlog za strah, ne pa tolažba, če pomislijo, da se ta vez ne bo pretrgala niti s smrtjo? Nikakor ne, kajti ob prehodu iz tega življenja v večnost ostane dobro, slabo pa odpade. Ljubezen, ki ju je združila, čeprav le za krajše obdobje, ostane; pomanjkljivosti, trpljenje, ki sta si ga medsebojno povzročala, pa odpade. Prav to trpljenje, ki je sprejeto v veri, se spremeni v slavo. Številni zakonski pari bodo šele takrat, ko bodo združeni »v Bogu«, izkusili resnično medsebojno ljubezen in z njo tudi srečo in polnost združenja, ki ga niso užili na zemlji. V Bogu se vse razume, vse opraviči, vse odpusti.

Rekli boste: kaj pa tisti, ki so bili upravičeno večkrat poročeni? Recimo vdovci in vdove, ki so se ponovno poročili? (Jezusu so predstavili primer sedmih bratov, ki so imeli drug za drugim za ženo isto žensko.) Tudi zanje moramo ponoviti isto stvar: tisto, kar je bila resnična ljubezen in podarjanje do vsakega od mož (ali žena), s katerim so bili poročeni, ker je to resnično »dobro« in prihaja od Boga, ne bo izbrisano. Tam zgoraj ne bo več tekmovanja v ljubezni ali pa ljubosumja. Te stvari niso del resnične ljubezni, ampak so del prirojenih omejitev ustvarjenega človeka.

Ra bi se ustavil prav tu, pri pogledu, ki je poln upanja za vse poročene, toda izdal bi evangelij, ki ga moram razlagati, če ne bi omenil tudi možnosti drugačnega, negativnega konca. Kaj reči o tistih, ki so v tem življenju oskrunili svoj zakon ali pa zakonsko zvezo koga drugega, ki so povzročili grenke solze, ko so menjali partnerje, kakor se menja obleka? Ali se bo tudi zanje vse dobro končalo? Ne, zanje gotovo ne, če se ne bodo pravočasno kesali in ne bodo pred smrtjo spremenili svojega življenja; v skladu s Svetim pismom (kot med drugim tudi v skladu z zdravim čutom za pravičnost do vsakega človeka) zanje v nebesih ne bo svatbene gostije, ampak stroga Božja sodba.

Toda nočem skleniti v tem negativnem tonu tega razmišljanja, ki je vse uglašeno v upanju. Knjiga razodetja nam pravi, da bo v trenutku smrti šel Bog naproti vsem tistim, ki prihajajo »iz velikega trpljenja« sveta, da bi »obrisal sleherno solzo z njih oči« in jim zagotovil, da tam ne bo več ne žalovanja ne bolečine ne žalosti. Večkrat pomislim, da bo Bog na pragu večnosti čakal ovdovele v spremstvu zakonca, ki je prišel prvi v nebesa. Če nas bodo v nebesih – kakor nam zagotavlja evangelij – »sprejeli« tisti ubogi, ki smo jim na zemlji dali miloščino in so zato postali naši prijatelji (prim. Lk 16,9), ali ne bi mogli reči isto za tiste, ki tu na zemlji niso bili le prijatelji, ampak zakonci?



Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic