Bratje Kapucini

Duhovnost


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Programi za mlade 2018/19

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

3. adventna nedelja (C) - Zmeraj se veselite

3. adventna nedelja (C) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novico28. nedelja med letom (B) - Kako težko bodo bogatini prišli v Božje kraljestvo
Objavljeno: 11.10.2012

Mdr 7,7–11; Heb 4,12–13; Mr 10,17–30

 

Na kratko povzemimo celoten današnji odlomek, da bi se pozneje osredotočili na nekatere stavke, ki nas bolj podrobno zanimajo. Nekega dne je prišel k Jezusu mladenič in ga vprašal, kaj mora storiti, da bo deležen večnega življenja. Jezus mu odgovori: »Zapovedi poznaš!« On pa: »Vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus, ki ga je pogledal in »vzljubil«, pa mu navrže radikalen predlog: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ob teh besedah je mladenič žalosten odšel, ker je imel veliko premoženje. Jezus pa se je obrnil k svojim in jim rekel:

»Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo! … Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo!«

Prišel je trenutek, da prisluhnemo, kaj nam evangelij pravi o bogataših in o bogastvu. Še prej pa pomembna opomba, da bi se izognili nepotrebnemu nesporazumu. Jezus nikoli ne obsoja bogastva in zemeljskih dobrin zaradi njih samih. Med Jezusovimi prijatelji je tudi »bogati človek« Jožef iz Arimateje; Zaheju pravi, da je »rešen«, četudi zase obdrži polovico imetja, kar gotovo ni bilo malo. Obsoja marveč pretirano navezanost na denar in na dobrine, ko človek zabrede tako daleč, da je »njegovo življenje odvisno od vsega tega« in »sebi nabira zaklade« (prim. Lk 12,13–21).

To evangeljsko svarilo sloni na dveh razlogih. Prvi je modrostni premislek, ki opozori na dejstvo, da je norost imeti za temeljni cilj življenja kopičenje bogastva, graditi eno vilo za drugo, ko pa vemo, da smo lahko iz trenutka v trenutek poklicani, da zapustimo vse: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20). Drugi razlog pa je verski. Bogastvo resno otežuje vstop v nebeško kraljestvo. Tako težko je, da je celo kameli laže iti skozi šivankino uho.

Božja beseda imenuje pretirano navezanost na denar malikovanje: »Poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje« (Kol 3,5; Ef 5,5). Mamon, denar, ni preprosto eden izmed številnih malikov; je simbol za vse malike. Dobesedno »malik vlitih bogov« (prim. 2 Mz 34,17). In je tudi razumljivo, zakaj. Kdo je na tem svetu objektivno (se pravi resnično, ne le v namenih) sovražnik in tekmec Boga? Morda Satan? Noben človek se brez razloga ne odloči, da bo služil Satanu. Kdor to stori, dela to zato, ker verjame, da bo iz tega iztržil kakšno posvetno korist. Kdo je dejanski drugi gospodar, proti-Bog, nam jasno pove Jezus: »Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24).

Mamon je proti-Bog, ker ustvarja neke vrste alternativni svet, spreminja cilj teologalnih kreposti. Vere, upanja in ljubezni človek ne polaga več v Boga, ampak v denar. Udejanja pa se tudi preobrat vseh vrednot. »Bogu ni nič nemogoče,« pravi Sveto pismo in še: »Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.« Svet pa pravi: »Tistemu, ki ima denar, je vse mogoče.« In na določenem področju se zdi, da vsa dejstva temu pritrjujejo.

Skopost je poleg malikovalstva tudi izvor nesreče. Skopuh je nesrečnež. Do vseh je nezaupljiv in se osami. Ni sočuten niti do svojih sorodnikov, ki jih vidi vedno kot izkoriščevalce in katerim se včasih pred njim prebuja ena sama resnična želja: da bi čim prej umrl in bi lahko podedovali njegovo bogastvo. V krču varčevanja se v življenju odreka vsemu in tako ne užije ne tega sveta, niti kar je Božjega, ker to odpovedovanje ni zaradi Boga. Namesto da bi si pridobil gotovost in mir, je večni talec svojega denarja.

Karl Marx, ki je o denarju naredil eno najbolj pronicljivih analiz, govori o »odtujujoči vsemogočnosti boga denarja«. »To, kar mi je s pomočjo denarja na razpolago, to, kar lahko plačam, tisto sem jaz sam. Kakršna je velika moč denarja, tolikšna je moja moč. Jaz sem grd, a si lahko kupim najlepšo žensko, in tako nisem grd. Šepam, a če si lahko kupim dva čudovita konja, je kot da bi imel osem nog.«

Toda Marxova kritika, čeprav še tako pronicljiva, ni sposobna spremeniti stvari in tudi ni povsem dosledna. Če so edine človekove potrebe le ekonomske, kako je mogoče dokazati, da je moč denarja odtujujoča in nečloveška? Ali ne dopušča on sam, da denar čudovito služi za zadovoljevanje takšnih potreb? Na temelju vsega tega ne bomo prišli veliko dlje od tradicionalnih napadov proti denarju, ki jih beremo pri pesnikih in filozofih. Že Virgilij je govoril o »odvratni slavi zlata« (auri sacra fames). Tudi William Shakespeare se je zaganjal proti njemu: »Sprijena kovina, vsesplošna prostitutka človeštva, ki prinašaš neslogo med narode … Ti, vidni bog, ki spajaš tesno skupaj nemogoče stvari in jih prisiliš, da se poljubijo!« To so kriki nemočnega upora. »Bog« denar se vsemu temu posmehuje. Učinkovita kritika odtujujoče vsemogočnosti denarja je mogoča le, če poznamo neko drugo vrsto bogastva, nekaj višjega, kar ga relativizira in sodi. Jezus se ni omejil na opis ali pa na gnus do denarja; zdrobil ga je tako, da je razodel alternativno dobrino, ki je neskončno dragocenejša: to je Božje kraljestvo.

Navezanost na denar in na bogastvo zelo otežuje, če ne celo onemogoča, vstop v Božje kraljestvo; preprečuje posest tistega »večnega življenja«, ki ga je mladenič iskal ( »Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« ) in ki ga Jezus v svojem odgovoru označi kot »zaklad v nebesih«. Kaj je tisto, kar zaradi bogastva človek tako zelo težko sprejme? Je to morda Bog? Prav nasprotno! Bogataš je pripravljen sprejeti Boga, dokler mu je ta predstavljen kot porok ustaljenega reda, pravice do posesti, Boga, ki nasprotuje nasilju. Tisto, česar bogatin ne sprejema glede Božjega kraljestva, ki ga oznanja Jezus, je zahteva ljubezni do bližnjega, zahteva, da ne bi pustil Lazarja umreti pred vrati. Tukaj je konec idile. Bogati mladenič se zdrzne ob dejstvu, da bi moral deliti svoje bogastvo z revnimi.

»Korenina vsega zla,«pravi Sveto pismo, »je namreč pohlep po denarju« (1 Tim 6,10). Le redke stavke Svetega pisma, kot je ta, bi bili današnji ljudje v večini pripravljeni podpisati. Za vsem, kar je v današnji družbi resnično hudo zlo (mamila, mafija, ugrabitve ljudi, politična korupcija, trgovanje z orožjem, prostitucija), je denar ali pa je vsaj tudi denar.

Toda mi nismo poklicani le k temu, da razkrivamo malika, torej denar in nepravično pridobljeno bogastvo. Jezus nikogar ne pušča brez upanja, niti bogatina ne. Ko učenci v nadaljevanju izreka o kameli in šivankinem ušesu prestrašeni sprašujejo Jezusa: »Kdo se torej more rešiti?«, on odgovarja: »Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Bog lahko reši tudi bogatina. Ne gre za vprašanje, »ali bo bogatin rešen« (to v krščanskem izročilu ni bilo nikdar sporno), ampak, »kateri bogatin bo rešen«.

Bogatinom Jezus pokaže izhod iz njihovega nevarnega položaja:

»Nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja« (Mt 6,20). »Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (Lk 16,9).

Jezus svetuje bogatinom, naj prenesejo svoj kapital v tujino. Toda ne v Švico, ampak v nebesa! Mnogi, pravi Avguštin, si prizadevajo, da bi zakopali svoj denar pod zemljo, in se odpovedujejo celo ugodju, da bi ga videli, včasih vse življenje, samo da bi bil na varnem. Zakaj ga ne bi zakopali naravnost v nebesa, kjer bi bil veliko bolj na varnem in kjer bi ga nekega dne spet našli, in to za vedno? Kako to storiti? Zelo preprosto, nadaljuje svetnik. Bog ti v revežih podarja nosače. Oni se odpravljajo tja, kamor ti upaš, da boš nekoč odšel. Bog ima svoje potrebe prav tu, v revežih, in ti bo povrnil, ko boš tam.

Jasno je, da danes nekaj drobiža, ki ga dam za miloščino, in druga dobrodelnost nikakor ni več edini način, da bi bogastvo služilo v skupno dobro, morda tudi ni najbolj priporočljiv. Potrebno je tudi pošteno plačevati davke, ustvarjati nova delovna mesta, dati večjo plačo delavcem, ko položaj to dovoljuje, odpirati podjetja v deželah v razvoju. Skratka, denar naj služi in naj se pretaka. Biti moramo kanali, po katerih se pretaka voda, ne pa umetna jezera, ki vodo zadržujejo le zase.

Sveto pismo nam je očrtalo neke vrste portret bogatega kristjana, v katerem je našteto vse, kar mora storiti ali pa opustiti, da bi se rešil. S tem sklepamo naše razmišljanje.

»Bogatašem tega sveta naročaj, naj se ne prevzamejo in naj ne naslanjajo svojega upanja na nezanesljivost bogastva, temveč na Boga, ki nam obilno daje vsega v uživanje. Dobrodelni naj bodo in naj se bogatijo z dobrimi deli, naj bodo radodarni, naj z drugimi delijo to, kar imajo. Tako si bodo nabrali zaklad, ki bo dober temelj za prihodnost. Tako bodo dosegli resnično življenje« (1 Tim 6,17 sl.).



Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”...


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic