Bratje Kapucini

Duhovnost


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

25. nedelja med letom (A) - Pojdite tudi vi v moj vinograd

25. navadna nedelja (A) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novico20. nedelja med letom (A) - Kanaanska žena je začela vpiti
Objavljeno: 9.8.2011

Iz 56,1.6-7; Rim 11,13-15.29-32; Mt 15,21-28

 

Evangeljsko stran, ki jo poslušamo pri današnjem bogoslužju, bi lahko poimenovali: »Kako je nekega dne neka žena premagala Jezusa s svojo vero.«

Od blizu si poglejmo potek tega dogajanja. Jezus je med istim potovanjem, med katerim je pomnožil kruh in hodil po vodi, prišel v kraje Tira in Sidona, to je na ozemlje, kjer so bivali pogani, ne Judje (danes sta to Tir in Saida v Libanonu). Naproti mu pride kanaanska žena, potomka ljudstva, ki je prebivalo v Palestini, preden so jo zavzeli Judje. Ona je torej poganka.

Žena začne vpiti: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« In že je tu prvi hladen tuš. Beremo, da ji Jezus »ni odgovoril niti besede«. Apostoli posredujejo in prosijo zanjo, pa ne toliko iz ljubezni do žene, kakor zato, ker je silila za njimi. »Odpravi jo,« – so mu rekli – »ker vpije za nami«. Še druga jasna Jezusova zavrnitev:

»Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.«

Moje poslanstvo – je hotel Jezus reči – je namenjeno predvsem judovskemu ljudstvu; ko se bo to ljudstvo spreobrnilo in sprejelo Božje kraljestvo, bo prav ono moralo ponesti evangelij poganom.

Kaj bi v tem trenutku storili mi? Verjetno bi se zgroženi obrnili in bi užaljeni odšli godrnjaje sami pri sebi: »Ali je to način nekoga, ki se razglaša za prijatelja revežev in stiskanih, da tako ravna z ljudmi?« Kanaanska žena ne stori tega. Je popolno nasprotje zamerljivega človeka, ki je zlahka užaljen. Kaj torej stori? Približa se Jezusu, pade predenj in pravi: »Gospod, pomagaj mi!« Na zavrnitev odgovori s še bolj gorečo prošnjo in pričakovanjem. Tretja trda beseda:

»Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.«

Otroci so Abrahamovi potomci, psi pa so pogani. Vsakdo bi se v tem trenutku nemudoma zagrenjen umaknil. Toda kanaanska žena ne stori tega. Z vsako naslednjo evangeljsko vrstico samo še raste. Kot da bi tekmovala v skoku v višino. Ali ste kdaj opazovali, kaj se dogaja pri atletski disciplini skoka v višino? Pri vsakem uspelem skoku dvignejo prečko za nekaj centimetrov višje, dokler jo še kdo od tekmovalcev uspe preskočiti. Tudi v veri se zgodi isto. Po vsaki premagani težavi Bog občasno dvigne prečko, se pravi, da poveča zahtevnost, od nas zahteva še večje dejanje vere. Tako je ravnal Jezus z ženo. Poglejmo še zadnji skok kanaanske žene:

»Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.«

Jezus, ki se je s težavo zadrževal do tega trenutka, ne zmore več in z velikim veseljem vzklikne, kot bi to storil strasten navijač ob izjemnem skoku svojega izvoljenca, ker je postavil svetovni rekord:

»O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«

»In njena hči« – pravi evangelij – »je ozdravela tisto uro«. Toda kaj se je medtem zgodilo? Še en čudež, veliko večji od ozdravljenja hčerke. Tista žena je postala »vernica«, ena prvih vernic, ki prihajajo iz poganskega sveta; ona je pionirka krščanske vere. Ona je naša predhodnica.

Če bi jo Jezus uslišal na njeno prvo prošnjo, bi prejela le dar ozdravitve hčerke. Njeno življenje bi teklo dalje s kakšno težavo manj. A vse bi se končalo tam in končno bi tako mati kot hči umrli, ne da bi za seboj pustili kakšno sled. Tako pa je njena vera rasla in se prečistila tako zelo, da je iz Jezusovih ust izvabila ta čudoviti vzklik navdušenja.

Jezus v evangeliju je iskalec vere in to bolj vnet, kot je bil v zgodovini kateri koli iskalec zlata. V času svojega življenja je hodil iz kraja v kraj z neke vrste skritim termometrom in meril vero tistih, ki so se mu približali. Dvakrat je tvegal, da bi ta njegov termometer »počil«. Enega od dogodkov smo ravnokar slišali, drugi pa je primer rimskega stotnika, ko je Jezus vzkliknil: »Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere!«.

Koliko stvari nas uči ta preprosta evangeljska pripoved! Eden najglobljih vzrokov trpljenja za vernega človeka so neuslišane molitve. Več tednov, mesecev, morda celo let smo molili za neko določeno stvar. Toda nič. Bog se je zdel gluh. Kanaanska žena je tu kot vzornica in učiteljica vztrajne molitve. Zdi se, da je – ne da bi vedela – dobesedno vzela besede, ki jih beremo pri preroku Izaiju:

»Vi, ki kličete v spomin Gospodu, ne mirujte. Ne dajte mu miru« (Iz 62,6-7).

Ona Jezusa ni pustila pri miru. Če bi kdo naključno opazoval Jezusovo obnašanje in njegove besede do te zapuščene žene, bi ne mogel spregledati njegove neobčutljivosti in trdosrčnosti. Kako je lahko tako ravnal s preizkušeno materjo? Toda zdaj vemo, kaj je bilo v Jezusovem srcu, kaj ga je vodilo v tem ravnanju. On je z bolečino v srcu odrekal pomoč, trepetal je v tveganju, da bi se žena utrudila in odstopila. Vedel je, da bi se preveč napet lok lahko zlomil. Tudi za Boga je človeška svoboda neznanka, ki prebuja v njem upanje. Jezus je upal, zato ob koncu pokaže tako veliko veselje. Je kot da bi zmagala oba.

Bog torej posluša, tudi ko … ne sliši. Njegova gluhota je že prihajanje na pomoč. Ko zamuja z uslišanjem, Bog stori, da naše hrepenenje narašča, da tisto, za kar molimo, postane pomembnejše; da od materialnih stvari preidemo k duhovnim, od časnih k večnim, od majhnih k velikim. Na ta način nam lahko on da veliko več, kot smo ga v začetku prosili.

V začetku naše molitve smo pogosto zelo podobni tistemu kmetu, o katerem govori stari duhovni pisatelj. Obvestili so ga, da ga bo kralj osebno sprejel. To je njegova življenjska priložnost: na glas mu bo lahko izrekel svojo prošnjo, ga prosil za stvar, ki si jo želi, z vso gotovostjo, da bo to prejel. Ko je prišel napovedan dan, je dobri človek vznemirjen stopil pred kralja in veste kaj ga je prosil? Voz gnoja za svoje polje! To je bilo največ, na kar je lahko pomislil. Rekel sem, da se mi pred Bogom pogosto vedemo na enak način. Tisto, kar ga prosimo, je v primeri s tistim, kar bi ga lahko prosili, le voz gnoja; to so nepomembne malenkosti, ki se včasih lahko obrnejo celo v našo škodo.

Pogosto se moramo spomniti kanaanske žene. Malo evangeljskih strani se tako neposredno dotika našega krščanskega življenja. Tista žena je postala Abrahamova hči, ker je storila »kakor Abraham«: verovala je. Ona je za zgodovino ostala anonimna in ni v vrsti »kanoniziranih« evangeljskih osebnosti, kot sta Marta in Marija ter druge žene. Morda je tako bolje, da ostane odprt zgled za vse. Vsi smo lahko in moramo biti kanaanska žena.

Ali veste, kdo je bil veliki občudovalec kanaanske žene? Sv. Avguštin. Posvetil ji je kar tri govore in je nikoli ne pozabi omeniti, ko spregovori o potrebi, da moramo »moliti in se ne naveličati«. Morda ga je ta žena konkretno spominjala na njegovo mater Moniko. Tudi ona je leta in leta nadlegovala Gospoda, ko ga je s solzami v očeh prosila za spreobrnjenje svojega sina. Nobeno zavračanje ji ni vzelo poguma. Za sinom je šla vse do Italije, do Milana. Dokler ga ni dobila ne le spreobrnjenega, ampak tudi škofa, svetnika in cerkvenega učitelja. V enem od svojih govorov se Avguštin spominja Kristusovih besed:

»Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo;«

in sklene z besedami: »Tako je storila kanaanska žena: prosila je, iskala in trkala na vrata ter prejela. Tudi mi storimo enako in tudi nam se bo odprlo.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 264-268. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.



Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”...


Ne praznuje se naslednjih dni


išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic