Žegnanjska nedelja

1 Kr 8, 22-23. 27-30; Heb 12, 18-19. 22-24; Lk 19, 1-10

1. Kako ponosni so bili Judje na svoj tempelj: šestinštirideset let se je zidal! Učenci zanosno govore Gospodu: poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe! Prvi tempelj je sezidal kralj Salomon okoli 950 pr. Kr., po babilonski sužnosti so ga leta 515 spet postavili, po več uničenjih mu je dal novo podobo Jezusov sodobnik kralj Herod. Tempelj je bil duhovno središče judovstva, v psalmu so peli: Gospod je v svojem svetem templju, tja so romali, v izgnanstvu hrepeneli po njem. Še danes je ostanek templja, zid objokovanja, Judom kraj najsvetejših spominov in najprisrčnejše molitve.

2. Naj gre za jeruzalemski tempelj ali za baziliko sv. Petra v Rimu ali za našo cerkev, za sleherno velja, da je božje svetišče, kraj Boga med ljudmi, kraj nenehnih prošenj k Bogu, kraj zahvaljevanja, kraj miru, kjer človek dobiva novo moč in trdnost, kjer spet okrepi upanje in pogum:

- pomen božjega svetišča jedrnato opredeljuje kralj Salomon ob posvetitvi templja: poslušaj, Gospod, prošnje svojega ljudstva, ko bo molilo na tem kraju, to je kraj, kamor se bo človek zatekel v sleherni stiski, kraj kjer bo  vero v Boga izpovedoval s trdnim zaupanjem, da ga Bog sliši, da je z njim; 

- apostolova misel se ne ustavi pri stavbi iz kamna, ampak pa ima pred seboj  Kristusa: z njim, ki je srednik nove zaveze, se človek srečuje v mestu živega Boga, po njegovi krvi, ki, prelita na križu, glasneje govori kot Abelova, človek prejema dar sprave, v osebnem srečanju z Odrešenikom, ko ga lastno srce obsoja, človek lahko začuti, da je Bog večji od njega;

- ko se pri Zaheju ustavi Gospod, pravi: danes je tej hiši prišlo zveličanje – v hiši, kjer večna luč opozarja na Njegovo navzočnost, je Gospod dan in noč "na razpolago" vsakemu človeku, tistemu, ki iz njega notranja sreča izvablja pesem hvalnico in tistemu, ki ga teži breme skrbi, slehernega vabi: pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil.

 

3. Danes čutimo hvaležnost našim prednikom, da so postavili to prebivališče Boga med nami. Misel pa je naravnava na sedanji trenutek: hvaležni smo Gospodu, da lahko pridemo k njemu na obisk in pogovor, da smemo z njim darovati najsvetejšo daritev, prisluhniti Njegovi besedi. Tu nam je dano sprejemati dar sprave, ob Njem moremo utrjevati medsebojne prijateljske vezi. V katerokoli cerkve bomo vstopili, v domačo ali v stolnico ali v podružnico na hribu, se ne bomo ustavljali le pri občudovanju umetnostnih spomenikov, ne bo nas bodlo le vprašanje, kako je cerkev urejena, ampak bomo v njej predvsem doživljali bivališče Boga med nami, kraj srečanja z Gospodom. Spoštljivo bomo Gospoda počastili in ga prosili: ostani z nami, Gospod.