• Assisi mi je dal nov pogled na življenje, prepričal me s svojima pričevalcema sv. Frančiškom in sv. Klaro. Njun duh uboštva, ponižnosti, popolne predanosti in ljubezni me ja nagovoril in mi dal nove smernice za vsakdanje življenje. (21 let)
• Assisi, ja, prav res je mesto radosti! Moje spoznanje pa je, da me je Bog popolnoma in res vso razsvetlil z svojo vsemogočno ljubeznijo! In da je ta ljubezen se večja, je čar v tem, da me je naučil kako jo deliti! (16 let)
  
• Doživela sem lepe trenutke sama z Bogom. (23 let)
• Še nikoli nisem tako doživel osebnega poglabljanja kot v Assisiju, presenetljivi občutki! (21 let)
• Najlepše doživetje v počitnicah, ker sta se združevali dve ljubezni... Kaj je lahko še lepšega??? (Klara,17 let)
  
• Zame je bil ta teden dokaz, da lahko z odprtimi očmi opazimo ogromno čudežev s katerimi nas Gospod blagoslavlja. Poleg tega pa sem doživel naslov srečanja (Evharistija: srečanje dveh ljubezni) v vsej polnosti, saj sem doživljal najsrečnejše trenutke življenja. Hvala! (20 let)
• Veliko čudovitih, novih in zares velikih stvar smo skupaj doživeli. Tudi v osebnem delu sem se lahko zelo poglobil vase in začutil bližino Boga. (18 let)
• Kot skupina smo se zelo dobro razumeli in smo si veliko zaupali med seboj. (19. let)
• Posebno mi je bilo všeč osebno delo, ena najboljših zadev, čudovite izkušnje!
• Duhovni program je bil enkraten in čudovit, zelo me je razveselilo srečanje z Bogom. (28 let)

• Kaj me je motilo? Čebula in česen v solati, drugo pa nič! Za ostalo vse Bogu hvala! (29 let)
• Duhovni program je bil res fajn, maše super in ODLIČNA tema (Evharistija: srečanje dveh ljubezni) v letu evharistije. Za osebno delo so bile uporabljene super metode! (17 let)
• http://www.nebesa.com !!! (22 let)
• Zelo mi je bilo všeč, posebno razne ideje za osebno delo kot je bilo npr. pisanje osebne oporoke. (19 let)
• V delu po skupinah smo se zelo zbližali, bilo je enkratno in želela bi si še več… duhovni program je bil zelo poln, bogat, pester, dobili smo res veliko "porcijo" duhovnosti, hvala! (23 let)
• Meni je bila zelo všeč pasha in celonočno češčenje. (18 let)
• Mladosten, iskriv in primerno poglobljen duhovni program! (24 let)
• Pohvala pridigam! Tudi sicer je bil Assisi res dobra poglobitev vere z zanimivim in pestrim programom, še posebno všeč pa mi je bilo osebno delo, z zanimivimi idejami za molitev mi je dobra spodbuda, da tudi doma to poskušam. (20 let)

In kar padajo… v glavo ideje o tem, kaj naj napišem o letošnjem romanju v Assisi. Toliko jih je, da sploh ne vem, kje naj začnem. Letošnji Assisi je bil res nekaj posebnega, čudovitega in vsekakor nepozabnega. Z vsakim, ki to bere bi rada delila del sreče in notranjega miru, ki sem ga bila v tem (pre)kratkem tednu tako močno deležna.
Na začetku nas je bil samo poln avtobus mladih, ki so želeli stopiti na pot za  bratom Frančiškom. Toda potem je Bog posegel med nas. In naredil je pravi čudež! To romanje je postalo odprto in iskreno doživljanje Njega na vsakem koraku. Čudovito je, da smo postali po enem dnevu že prava družina! Med seboj smo si želeli podeliti vse tisto, kar smo doživljali ob tem. Odprtost, iskrenost in ljubezen  je kar  odpirala naša srca. Prav zato mislim, da sem to romanje tako močno doživljala; ker sem to močno navzočo Ljubezen sprejemala in jo lahko podeljevala tudi drugim. Srečali sta se dve ljubezni - do Boga in bližnjega in nas popolnoma spremenili.
Morali bi videti naše obraze, ki so verjetno kar žareli od sreče, ki nam je bila podarjena. Srca so bila polna hvaležnosti…
In naj povem še to: ne mislite, da je to bil le teden dni počitnic, ki ga bomo sčasoma pozabili… Frančiškov duh nas še vedno povezuje in  drži v kontaktu. To je samo še en dokaz več, kaj vse se da narediti z Božjo pomočjo. Delamo lahko čudeže, ki ostanejo, tudi ko čas mine.

Srečanje dveh ljubezni - Assisi 2005

Kako počasi so minevali dnevi, ko so bili dijaki in šolarji že na počitnicah, pridni študentje že na morju, jaz pa še vedno za knjigami in zapiskih s še zadnjimi močmi v pripravljanju na izpite. A so tudi zame prišle te zaslužene počitnice!!! Ponudb kje in kako bi jih lahko preživela je bilo ogromno. Pred vhodom na faks so nas več kot dva meseca (ravno takrat, ko bi se spodobilo, da se študentje učijo skoraj vsakodnevno zasipali z letaki, ki so vabili na sanjske plaže, nepozabne počitnice, mega žure... Jaz pa sem letos izbrala poseben dopust: romanje. Da, romanje! Poln avtobus mladih (srečnežev ) je romalo z mano. Želeli smo se srečati z njim in s samim seboj. V mestu svetega Frančiška - Assisiju smo bili deležni obilo milosti.
V celem tednu (kolikor je trajalo naše romanje) smo spoznavali pomen svete maše.
Odkrivali smo kaj pomeni biti del občestva, kako je Bog vsakega od nas poklical po imenu, kako Bog nagovarja po Svetem pismu..., kako se Bog pri vsaki sveti maši daruje za nas, kaj pomeni prejeti ga v svoje srce...
Imeli smo veliko priložnosti za razmišljanje. Uram, ki so bile namenjene osebnemu razmišljanju, smo rekli "puščava". En dan smo preživeli v Carceriju - prijetnem gozdnem kraju, kamor je rad zahajal tudi sv. Frančišek, da se je umiril in premišljeval. Prav neverjetno koliko imamo Bogu povedati, ko si za to vzamemo čas in Mu dovolimo, da se nam približa. Še bolj neverjetno pa je, koliko nam pove Bog, če Mu odpremo vrata svojega srca in pustimo, da Njegova navzočnost prežari vse naše bitje. In ko se človek zave Njegove veličine in neizmerne ljubezni do nas, mu ni več težko imeti rad, smejati se, biti vesel...
Deležni mnogih božjih dotikov smo iz dneva v dan postajali vedno bolj žarečih oči in nasmejanih obrazov, ki so odsevali srečo in preprostost naših src.
Obiskali smo tudi v mestece Greccio, kjer je sv. Frančišek na poseben način obhajal Jezusovo rojstvo. Želel je okusiti v kakšnih razmerah se je rodil naš Zveličar, zato je dal postaviti jasli s senom, pripeljati osla in vola... Tudi mi smo (čeprav sredi poletja) želeli doživeti tiste trenutke. Praznovali smo božič. Jasli, vola in osla tokrat res ni bilo, pripravili pa smo prostor v naših srcih, se ponižno priklonili Božjemu sinu in s pesmimi peli slavo Njemu, ki je prišel na svet tako ponižno in preprosto.
Spraševali smo se tudi, kaj Bog od nas pričakuje, kakšno je naše poslanstvo. Vsak od nas je glede na svoje zmožnosti in talente naredil odločitev, kje želi v prihodnje darovati svoje talente in služiti. Za začetek našega poslanstva - da želimo živeti in širiti evangelij- smo se razdelili v naključne pare, prejeli blagoslov bratov kapucinov in dva obeska s križci. Ta dva križca smo morali podariti dvema mimoidočima, še prej pa zanju moliti. Za marsikoga (spadam med te!) ni bilo enostavno ustaviti mimoidočega in mu podariti križec. Potrebno je bilo veliko poguma in odmisliti vsa vprašanj: "Kaj si bo mislil? Kako me bo sprejel? Kaj naj mu rečem?" A vendar je Ljubezen močnejša od strahov in vsakdo, ki mu je uspelo (končno) opraviti nalogo, je bil vesel. In veselje je bilo dvojno, saj so se tudi obdarovanci nepričakovanega darila, predvsem pa naše ljubezni in sporočila miru, razveselili. Kako je človeku nerazumljiva božja logika: ko nekaj podariš, daruješ, tudi sam dobiš!!
Višek vsakega dne je bila sveta maša, ko smo jo vedno oblikovali sami: s petjem. dramatizacijo, uvodi.... Upam si trditi, da s(m)o romarji začutili Boga in da zato med nami ni bilo nikogar, ki bi se pritoževal nad pogostostjo svetih maš.
Zadnja sveta maša in s tem tudi zaključek našega romanja je bila v Vipavskem Križu, kjer so se nam pridružili tudi domačini in starši. Mnogi izmed njih svojih otrok sploh niso prepoznali (izkušnje mojih staršev) in so se spraševali: "Kaj neki se je zgodilo našim otrokom, da so tako nasmejani, prijazni, preprosto srečni???" Odgovor je znan: "Srečali smo ljubezen! In ne le eno: dve!!"
Hvala bratov kapucinom za vso požrtvovalnost, skrb in služenje!! Hvala vam, dragi romarji, da ste bili in ste še vedno del skupnosti, v kateri sem se čutila sprejeto, da sem spoznala, da smo drug drugemu dar in v času romanja slavila eno najlepših doživetij moje mladosti! Hvala Njemu, ki nas tako neizmerno ljubi!!!
Vsi, ki takega romanja še niste doživeli in dvomite v te besede, ste prisrčno povabljeni naslednje leto z nami preveriti resničnost in srečo Assisija!!!   


Assisi 2000. Assisi 2002. Vipavski Križ 2005

Letos sem po treh letih spet sodelovala pri zaključni maši asiških romarjev v Vipavskem Križu. Ob molitvi, petju, ploskanju, tišini, dramatizaciji Besede in pozdravu miru sem znova doživela radost Assisija, vse zunanje in notranje dogajanje pa nadvladala hvaležnost za vse, kar mi je dano preko Frančiška, umbrijskega mesteca in kapucinov.
Že ko sem preletela belo-rdeče majice, sem imela pred očmi "uniformo" romanja leta 2000. Moj prvi Assisi! Še danes "vonjam" sledi takratne vznesenosti, ganjenosti, čudenja, prekipevajoče vere, smelih sklepov. Takratno geslo Odrini na globoko mi je bilo res po meri.
Podoživljanje Frančiškovega življenja, narave, srečanje s papežem v Rimu, nočna molitev pred Velikim in Čudovitim, tihi pogovori na ploščadi, v katerih sem srečala svojega najboljšega prijatelja…
In potem Assisi 2002 - Našel velik zaklad sem: z Valterjem kot fant in dekle posedava na "najinih stopničkah" na asiškem trgu, v pogovoru spet srečujeva ljudi, čustva, dogodke izpred dveh let: puščava Carceri, La Verna, Porcijunkula. In skrivnost - zanj in zame: kdo je moj skriti prijatelj? In Zakaj je na tistem listku pisalo ravno Valter? Danes slutim, zakaj: da bi znala opazovati, biti iznajdljiva, da bi našla zaklad, ki ga je v dveh letih pokrila plast prahu zunanjosti. Le kako Sveti Duh tako dobro "suflira" kapucinom gesla?
Vipavski Križ, 2005. Na majicah Srečanje dveh ljubezni: pri zaključni maši se s hvaležnostjo spominjam neštetih malenkosti iz Assisija, voženj domov, srečanja s takrat tujimi ljudmi v Križu. Danes sem tu kot doma: vidim nasmehe in mežikanje najini punčki, ko se med mašo ozira po cerkvi, čutim razumevanje, ko v najsvetejšem trenutku zavrisne svoj "ga-ga"; zavedam se vedrega sozvenenja, ko se z možem spogledava in nasmehneva Martininemu ploskanju in petju; skoraj otipam Božji blagoslov, ki objema moje življenje, moje drage.
Ja, Sveti Duh ima res dobre zamisli.