Iz 35,1-6a.8a.10; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11

»Veselite se v Gospodu zmeraj;
ponavljam vam, veselite se. Gospod je blizu« (Flp 4,4-5).

S temi besedami današnje bogoslužje sprejema tiste, ki so prišli k maši. Po njih je današnja nedelja dobila ime »nedelja veselja« (Gaudete). Tudi bogoslužna barva današnje nedelje je lahko druga: ne vijoličasta, ampak rožnata. Prvo berilo, ki je vzeto iz knjige preroka Izaija, je hvalnica veselja:

»Naj vriskata puščava in goljava, …
raduje naj se pustinja,
Gospodovi osvobojenci se bodo vrnili …
Nad njihovo glavo bo večno veselje,
dosegli bodo radost in veselje,
žalost in vzdihovanje bosta zbežala«.

To je torej primerna priložnost, da spregovorimo o stvari, ki je vernim in nevernim skupna: o hrepenenju po sreči. Vsi bi bili radi srečni. Že ko ljudje samo slišijo govoriti o sreči, se tako rekoč zdrznejo in pogledajo v tvoje roke, da bi videli, če jim morda ti lahko ponudiš nekaj, kar bi potešilo njihovo žejo. Prav to je skupno dobrim in hudobnim. Nihče ne bi bil hudoben, če ne bi upal, da bo iz tega iztržil nekaj sreče.

Če bi si lahko vidno predstavljali vse človeštvo v njegovem najglobljem gibanju, bi videli nepregledno množico ljudi okoli sadnega drevesa, stopali bi na prste in obupano stegovali roke v prizadevanju, da bi utrgali sad, ki pa se vsakemu spretno umakne. Dante je rekel, da je sreča:

»tisto sladko jabolko, ki ga iščemo po vseh vejah
za zdravilo smrtnikov«.

Iskanje sreče (»the pursuit of happiness« je zapisano v ameriški ustavi kot ena od temeljnih človekovih pravic. Zakaj je potem tako malo ljudi zares srečnih in tudi tisti, ki so, so le za malo časa? Mislim, da je temeljni razlog v tem, da pri vzpenjanju k sreči zgrešimo pobočje; podamo se po tistem, ki ne vodi na vrh.

Ni težko odkriti, kje tiči napaka. Razodetje pravi: »Bog je ljubezen.« Človek je verjel, da bi lahko ta stavek preobrnil in rekel: »Ljubezen je Bog!« (Tako je trdil Feuerbach). Razodetje pravi tudi: »Bog je sreča«; človek ponovno preobrača red in pravi: »Sreča je Bog!«.

Toda kaj se na ta način zgodi? Tu na zemlji ne poznamo čiste, absolutne sreče, kot tudi ne poznamo absolutne ljubezni; poznamo le delčke sreče, ki se pogosto zožijo le na bežne opojnosti čutov: stekleno veselje, ki za trenutek zaslepi, a v sebi nosi tesnobo, da se lahko iz trenutka v trenutek razleti. Ko pa pravimo: »Sreča je Bog« pobožanstvimo naše male izkušnje; delo naših rok ali našega razuma imenujemo »Bog«. Iz sreče delamo malika.

Te vrste je veselje, ki ga opeva Beethoven v finalu devete simfonije, ki je uradna himna Združene Evrope! Veselje je opisano kot »od Boga nam dano, hčerka ti Elizijska«. Veselje, ki ga ni dovolj za vse in je zato rezervirano – pravi v hvalnici – samo zanj, »ki dobil je žensko zalo ali popiva v druščini prijateljev«. »Radost, radost!« (Freude, Freude!) je klic želje, ki ostane brez odgovora. Tudi Beethoven, ki jo je skomponiral, je bil eden od najbolj nesrečnih ljudi.

To nam pojasni, zakaj tisti, ki išče Boga, vedno najde veselje, medtem ko tisti, ki išče veselje, ne najde vedno Boga. Kdor išče srečo, preden išče Boga in jo išče izven Boga, ne bo našel drugega, kot njeno prazno podobo, »varuško«, »razpokane kapnice, ki ne držijo vode« (Jer 2,13). Človek se omeji na iskanje sreče v smislu kvantitete, ko teka za ugodji in emocijami, ki so vedno močnejša ali ko prilaga ugodje na ugodje. Podobno kakor narkoman, ki potrebuje vedno močnejše odmerke, da bi dosegel isto mero ugodja. Samo Bog je srečen in osrečuje. Zato nas eden od psalmov spodbuja:

»Razveseljuj se v Gospodu, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce« (Ps 37,4).

Z njim tudi veselje tega našega sedanjega življenja ohranja svoj prijeten okus in se ne spremeni v tesnobo. Ne le duhovno veselje, ampak vsako pošteno človeško veselje: veselje, ko vidiš odraščati svoje otroke, veselje ob tem, ko srečno končuješ delo, veselje zaradi prijateljstva, povrnjenega zdravja, veselje zaradi ustvarjalnosti in umetnosti, veselje ob sprostitvi v stiku z naravo. Samo Bog je lahko iz ust svetnika izvabil klic: »Gospod, dovolj je veselja; moje srce ga več ne more zadržati!«.

V Bogu najdemo vse tisto, kar človek običajno povezuje s srečo in še neskončno več, kajti »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Končni cilj, ki ga krščanska vera kaže človeku, ni preprosto prenehanje bolečine, ugašanje želja, kot to učijo nekatere druge vere. Je neskončno več: je utišanje vseh želja. Sveto pismo opisuje večno življenje s podobami praznovanja, poročne pojedine, pesmi in plesa. Vstopiti vanj pomeni dokončno vstopiti v srečo: »Vstopi v veselje svojega gospodarja!« (Mt 25,21).

Čas je, da začnemo pogumneje oznanjati »veselo oznanilo«, da je Bog sreča, da bo imela zadnjo besedo sreča, ne pa trpljenje, odrekanje ali križ. Trpljenje je potrebno le v toliko, da odstrani oviro do veselja, da razširi dušo, da bo lahko nekega dne sprejela veselje v največji možni meri.

»Ubogim se oznanja evangelij«.

To so besede, ki jih je Jezus izgovoril v evangeliju današnje nedelje in beseda »evangelij« pomeni »veselo oznanilo«. Evangelij je oznanilo veselja! Človeštvu se je uspelo prepričati, da mora izbirati med Bogom in srečo. Nezavedno smo Boga naredili za tekmeca, sovražnika človekovega veselja. To je »nevoščljivi« Bog, kakor ga prikazujejo nekateri poganski pisci. Toda to je zagotovo Satanovo delo, orožje, ki ga je uspešno uporabil proti Evi.

Toda veselje je kakor tekoča voda: potrebno jo je razdajati, da bi jo lahko prejeli. »Pokažite nam vaše veselje!«, so v izzivalnem tonu govorili Judom tisti, ki so jih vodili v izgnanstvo (prim. Iz 66,5). Tudi kristjanom neverni potihoma nastavljajo isti izziv: »Pokažite nam svoje veselje!«.

Kako pričevati za veselje? Sv. Pavel, potem ko je spodbujal kristjane, naj se »vedno veselijo«, takoj dodaja:

»Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem«.

Beseda »dobrota« tu označuje cel sveženj drž, ki ga sestavljajo prizanesljivost, srčna dobrotljivost, sposobnost, da se umakneš. Verniki pričajo za veselje, ko se izogibajo sleherni neprijaznosti in samoljubju, ko znajo izžarevati zaupanje. Kdor je srečen, ni zagrenjen in pikolovski, ne čuti potrebe, da bi na vse in vedno pokazal s prstom, zna stvari relativizirati, ker pozna nekaj, kar je veliko večje.

Vsem nam je namenjena spodbuda, ki jo je eden od prerokov namenil judovskemu ljudstvu v trenutku velike potrtosti:

»Ne žalujte in ne jokajte: Gospodovo veselje je vaša moč« (Neh 8).

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 20-23. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.