Apd 2, 14. 22-32; Lk 24, 13-35

 

1. Ves teden po Veliki noči v bogoslužju slišimo in pojemo slavnostni odpev: aleluja, to je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga, aleluja! Dan, ki ga praznujemo, ni dan štiriindvajsetih ur; je praznik odrešenja, ki ne mine, je praznovanje vstajenja, po katerem se človeška minljivost nenehno pretaka v neminljivost. To je dan, v katerem se neprestano, iz trenutka v trenutek uresničuje Gospodova beseda: jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje, jaz ga bom obudil poslednji dan! S kakšnim zanosom, s pravim vstajenjskim navdušenjem, ki ne pozna več strahu, Peter govori zbrani množici: tega Jezusa, ki ste ga po rokah krivičnikov pribili na križ, je Bog obudil, čemur smo mi priče. V njegovih besedah ni obsojanja, ampak prijazno vabilo k Odrešeniku, ki človeka notranje osvobaja, ga napolnjuje z odrešujočim upanjem: spreobrnite se, dajte se krstiti v imenu Jezusa v odpuščanje grehov.

 

2. Današnji evangelij zgovorno pojasnjuje pot Odrešenika in pot slehernega človeka, ki do vstajenjske nedelje neizogibno vodi skozi preizkušnje in trpljenje Velikega petka, ki pa je odrešujoča pot, je pot upanja, ki človeka nenehno krepi:

- učenca, ki sta upala, da je Jezus Nazarečan tisti, ki bo rešil Izrael, pa so se jima po strašnem petku vsa upanja podrla, Gospod z izzivalnimi vprašanji spodbuja, da bi zadevo še enkrat trezno premislila ter se morda le spomnila, kar so povedali preroki – mar nista prava podoba nas ljudi ozkega obzorja, ki ne znamo preseči preizkušenj in ne zmoremo ali nočemo videti niti pedi pred sabo;

- Gospod ju izziva še naprej, dela se, da gre dalje, da ga slednjič kar morata povabiti, da bi ostal z njima – mar se jima ni prav  s tem namenom pridružil, da bi v hudih trenutkih razočaranja bil z njima, mar ni vsem, ki ga bodo sprejeli za svojega Učitelja, večkrat zagotavljal: z vami ostanem vse dni do konca sveta;

- ko stopi z njima v hišo, pa njegovega izzivanja še ni konec: kot da je on hišni gospodar, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal – mar bi ju mogel še razločneje spomniti na tisti trenutek, ko so pred tremi dnevi skupaj sedeli pri mizi in je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel, to je moje telo, ki se daje za vas – kako razločna znamenja svoje navzočnost Gospod zna podariti človeku, če ta le hoče razen sebi prisluhniti še kakemu klicu;

- kakšno prerojenje ob srečanju z vstalim Gospodom, kakšno navdušenje, spone razočaranja odpadajo, utrujenost dolge poti izgine, vstala sta še tisto uro in se vrnila v Jeruzalem, pripovedovala sta, kaj se je bilo zgodilo na poti: mar ni to tista vstajenjsko krepka vera, ki je nobena grožnja ne omaje, ki ne more ostati zasebna lastnina, treba jo je posredovati, kot sta poudarila Peter in Janez pred velikim zborom: ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.

 

3. Praznujmo dan, ki ga je naredil Gospod, praznujmo z veseljem, upanjem, praznujmo pogumno, Gospod, ki je vstal in živi, je z nami!